Jedro

V obravnavanem primeru ni šlo za to, da bi bil tožnik usmerjen v prilagojen program vzgoje in izobraževanja, temveč se je usmeril v program s prilagojenim izvajanjem. V takšnih primerih ne gre za prilagajanje predmetnika, izobraževalni program v vsebini in obsegu ostaja nespremenjen in se praviloma izvaja v šolah v rednih oddelkih. Tako tožnika glede na določbo 20. člena ZŠtip-1 ni mogoče šteti za štipendista s posebnimi potrebami.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke z dne 26. 4. 2017 (št. ..., št. ... in št. ...), odločb CSD A. z dne 25. 8. 2015, 20. 9. 2016 in 4. 10. 2016 v delih, v katerih je tožeči stranki odmerjena štipendija brez dodatka za štipendiste s posebnimi potrebami, ter za odmero državne štipendije v šolskih letih 2015/2016 in 2016/2017 za celotno obdobje, na katero se nanašajo izpodbijane odločbe, skupaj z dodatkom za štipendiste s posebnimi potrebami v višini 50,00 EUR mesečno. Ugotovilo je, da tožnik v spornem obdobju kot državni štipendist ni izpolnjeval pogojev za dodelitev dodatka za štipendista s posebnimi potrebami.

2. Pritožuje se tožnik. V pritožbi navaja, da sodišče ni poizvedelo na drugih centrih za socialno delo, kateri ta dodatek priznavajo, ampak je upoštevalo samo odločitev CSD A. Navaja, da Zavod za šolstvo izdaja vsem dijakom identične odločbe, tako tudi nekateri njegovi prijatelji, ki imajo takšno odločbo kot sam, dobivajo pri drugih CSD dodatek.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da za predmetni socialni spor domnevna praksa ostalih centrov za socialno delo ni relevantna. Sodnik je pri odločanju vezan na ustavo in zakone in s svojimi odločitvami ne sme vzpostaviti enakosti v nepravo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. V predmetni zadevi se spor nanaša na to, ali je tožnik v obdobju od 1. 9. 2015 do konca šolskega leta 2016/2017 (z izjemo obdobja od 1. 9. 2016 do 30. 9. 2016), kot državni štipendist izpolnjeval pogoje za dodelitev dodatka za štipendiste s posebnimi potrebami.

7. Pravna podlaga v predmetni zadevi je določena v Zakonu o štipendiranju (ZŠtip-1, Ur. l. RS, št. 56/2013) in v Zakonu o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1, Ur. l. RS, št. 58/2011 s spremembami). 20. člen ZŠtip-1 določa, da se štipendistu s posebnimi potrebami dodeli dodatek v višini 50,00 EUR mesečno. V prvem odstavku je določeno, kdo je štipendist s posebnimi potrebami. V prvi alineji je opredeljeno, da so to štipendisti, ki jim je priznana invalidnost oziroma telesna okvara na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ali Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje v skladu s predpisi, ki urejajo področje pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ali za katerega je enemu od staršev priznan dodatek za nego otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo po predpisih, ki urejajo družinske prejemke ali (kakor je določeno v 2. alineji prvega odstavka 20. člena) je usmerjen v prilagojen program vzgoje in izobraževanja v skladu z zakonom, ki ureja usmerjanje otrok s posebnimi potrebami. V predmetni zadevi je torej vprašanje, ali gre pri tožniku za štipendista, ki je usmerjen v prilagojen program vzgoje in izobraževanja v skladu z zakonom, ki ureja usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, saj ne izpolnjuje pogoja iz 1. alineje prve točke 20. člena ZŠtip-1. 8. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo, da je zakon, ki ureja usmerjanje otrok s posebnimi potrebami ZUOPP-1. Ta zakon ureja usmerjanje otrok, mladoletnikov in polnoletnih oseb s posebnimi vzgojno-izobraževalnimi potrebami. Pri tem, v skladu s 5. členom, vzgoja in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami poteka po: - programu za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, - prilagojenem programu za predšolske otroke, - vzgojno-izobraževalnih programih s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, - prilagojenih programih vzgoje in izobraževanja z enakovrednim izobrazbenim standardom, - prilagojenih programih vzgoje in izobraževanja z nižjim izobrazbenim standardom, - posebnem programu vzgoje in izobraževanja za otroke z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju in drugih posebnih programih (v nadaljevanju: posebni program vzgoje in izobraževanja), - vzgojnih programih.

9. Da bi bil tožnik štipendist s posebnimi potrebami, ki ima status iz 2. alineje prve točke 20. člena ZŠtip-1 bi moral biti usmerjen v prilagojen program vzgoje in izobraževanja po ZUOPP-1. 10. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega pred sodiščem prve stopnje pa izhaja, da je tožnik po odločbi Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, OE B. usmerjen v program poklicno-tehničnega izobraževanja s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, program elektrotehnik in je vključen v Šolski center C. Srednja D. šola, kjer se mu zagotavlja dodatna strokovna pomoč in sicer tri ure pomoči na teden ter zagotavljajo določeni pripomočki oziroma po odločbi z dne 27. 3. 2014 se je tožnik usmeril v program srednjega poklicnega izobraževanja s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, program elektrikar, ostal je vključen v Šolski center C., Srednja D. šola C, s tem, da se mu zagotavlja tri ure dodatne strokovne pomoči na teden.

11. Tožnik torej ni bil usmerjen v prilagojen program vzgoje in izobraževanja, temveč se je usmeril v program srednjega poklicnega izobraževanja s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo (program elektrotehnik oziroma program elektrikar). V danem primeru torej ni šlo za to, da bi bil tožnik usmerjen v prilagojen program vzgoje in izobraževanja, temveč se je usmeril v program s prilagojenim izvajanjem. V takšnih primerih ne gre za prilagajanje predmetnika, izobraževalni program v vsebini in obsegu ostaja nespremenjen in se praviloma izvaja v šolah v rednih oddelkih. Tako tožnika glede na določbo 20. člena ZŠtip-1 ni mogoče šteti za štipendista s posebnimi potrebami.

12. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi (točka 5 do 8) pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo in posledično zahtevek tožnika zavrnilo.

13. Pritožbenim navedbam tožnika, da zgolj CSD A. ob usmeritvenih odločbah, kot jo ima, ne priznava dodatka za štipendiste s posebnimi potrebami, da pa jih ob enakem dejanskem in pravnem stanju prejemajo njegovi prijatelji, ni mogoče slediti, saj za drugačno odločitev, kakor jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ni materialno pravne podlage v citiranih predpisih. Pri tem tudi ni mogoče reči, da gre za neenako obravnavanje zadev, saj v nepravu ni enakosti.

14. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče upoštevajoč 353. člen ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso bili podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.