Jedro

Sprememba cenika, s katero je tožeča stranka začela mimo pogodbenega dogovora zaračunavati sporno storitev in je s tem enostransko in brez soglasja nasprotne stranke bistveno posegla v pogodbeno razmerje pravdnih strank, ne more povzročiti nobene obveznosti tožene stranke, če ta ni z njo izrecno soglašala.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 123934/2013-2 z 2. 8. 2013 razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka in se zavrne tožbeni zahtevek, po katerem je toženec dolžan tožeči stranki plačati 62,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 4,83 EUR od 14. 2. 2010; 5,00 EUR od 4. 11. 2010; 16,11 EUR od 10. 1. 2011; 16,11 EUR od 10. 1. 2012; 15,36 EUR od 10. 1. 2013 in 5,00 EUR od 18. 1. 2013. II. Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh povrniti 196,11 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnim obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da nalog o plačilu, vsebovan v sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 123934/2013 z 2. 8. 2013 ostane v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 62,41 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in 36,00 EUR stroškov izvršilnega postopka.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma da izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka ter v celoti zavrne tožbeni zahtevek. Navaja, da je sodišče prve stopnje strankama v nasprotju z določbama 451. in 452. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vročalo v odgovor prepozne vloge. Meni, da so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju sami s seboj. Sodišče je sicer navedlo, da ni upoštevalo prepoznih pripravljalnih vlog tožeče stranke, a je v dokaznem sklepu upoštevalo tudi listinske dokaze iz teh vlog, brez katerih pa tožeča stranka višine tožbenega zahtevka ni dokazala. Kopije obračunov in opominov ne morejo nadomestiti manjkajoče trditvene podlage. Pritožnik izpostavlja, da tožeča stranka zahteva plačilo storitev vodenja računa vrednostnih papirjev, kar pa je povsem drugačna storitev od borznega posredovanja, saj gre za storitev, ki jo je tožeča stranka začela zaračunavati kasneje, s spremembo cenika oziroma na podlagi tega, da tožena stranka ob spremembi cenika od pogodbe ni odstopila. Tožeča stranka ob tem ni z ničemer pojasnila in dokazala, da bi toženo stranko o takšni spremembi skladno z zakonom obvestila.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama 24. 1. 2005 sklenjena Pogodba o borznem posredovanju in vodenju računov nematerializiranih vrednostnih papirjev, na podlagi katere je tožeča stranka za toženo stranko izvrševala nakupna in prodajna naročila in vodila stanje vrednostnih papirjev na trgovalnem računu. Na tej podlagi je bilo toženi stranki izstavljenih več obračunov za vodenje trgovalnega računa in vzdrževanje stanj vrednostnih papirjev na računu. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da gre pri storitvah, ki jih je tožeča stranka izvajala za toženo stranko, za dve različni storitvi in sicer za storitev možnosti oddaje naročila preko interneta v okviru “standard paketa“ na eni strani ter za storitev vodenja računa vrednostnih papirjev na drugi strani. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe(1) izhaja, da je storitev vodenja računa vrednostnih papirjev povsem drugačna storitev, ki jo je tožeča stranka začela zaračunavati šele kasneje, s spremembo cenika in ker tožena stranka ob taki spremembi ni odstopila od pogodbe, je tožeča stranka štela, da zanjo velja vsakokrat veljaven cenik, ki je urejal tudi plačevanje stroška vodenja računa vrednostnih papirjev (3. stran obrazložitve izpodbijane sodbe).

Na takšne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je višje sodišče glede na določbo 1. odstavka 458. člena ZPP (in ker ne gre za situacijo iz 2. odstavka istega člena) vezano.

6. Ključen za odločitev o tožbenem zahtevku je odgovor na vprašanje, ali je na pogodbeno razmerje lahko vplivala enostransko sprejeta sprememba cenika s strani tožeče stranke, ki je na novo (kot izhaja iz trditev tožeče stranke) uvedla plačljivost storitve vodenja računa v nasprotju s predhodnim obdobjem, ko je tožeča stranka za toženo stranko to storitev opravljala brezplačno. Če pride do enostranske spremembe splošnih pogojev poslovanja (po 1. odstavku 120. člena Obligacijskega zakonika (OZ) dopolnjujejo posebne dogovore in zavezujejo enako kot ti), ki bi pomenila spremembo pogodbenih obveznosti pravdnih strank, takšna enostranska sprememba ne more vplivati na že obstoječa pogodbena razmerja, če nasprotna stranka ni s spremembo izrecno soglašala(2). Tožeča stranka je s spremembo cenika(3), ki je na podlagi splošnih pogojev veljal kot del pogodbe in ki je uvedel potrditvah obeh pogodbenih strank plačljivost prej neplačljive storitve, bistveno posegla v vsebino dogovorjenih pogodbenih obveznosti pravdnih strank. Materialnopravno zmotno je stališče tožeče stranke, da bi takšen enostranski poseg v pogodbeno razmerje s strani tožeče stranke imel učinek že z objavo spremembe cenika oziroma s tem, da tožena stranka po objavi spremembe cenika ni odstopila od pogodbe.

7. Tožeča stranka ni ponudila trditev o tem, da je ob začetku zaračunavanja prej neplačljive storitve obvestila toženo stranko in od nje pridobila soglasje k spremembi. Sodišče prve stopnje je torej materialno pravo (temeljna načela obligacijskega prava, ki stranke obvezujejo k izpolnitvi obveznosti, ki so jih sprejele, in preprečujejo, da bi jih samovoljno spremenile) uporabilo napačno. Sprememba cenika, s katero je tožeča stranka začela mimo pogodbenega dogovora zaračunavati sporno storitev in je s tem enostransko in brez soglasja nasprotne stranke bistveno posegla v pogodbeno razmerje pravdnih strank, ne more povzročiti nobene obveznosti tožene stranke, če ta ni z njo izrecno soglašala.

8. Na podlagi pooblastila iz pete alineje 358. člena ZPP je zato višje sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je sklep o izvršbi razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka ter tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Z ostalimi pritožbenimi navedbami se ni ukvarjalo, ker je že zgoraj obrazloženo terjalo ugoditev pritožbi.

9. Ker tožeča stranka v pravdi ni uspela, mora tožencu povrniti pravdne stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Za pravdo potrebni (1. odstavek 155. člena ZPP) in pravno priznani stroški tožene stranke so: 1.) za izvršilni postopek: nagrada za ugovor po tar. št. 3468 v višini 10,20 EUR, materialni stroški po tar. št. 6002 v višini 2,04 EUR in sodna taksa za ugovor v višini 55,00 EUR; 2.) za postopek na prvi stopnji: nagrada za postopek po tar. št. 3100 v višini 22,10 EUR, stroški poštnih ali telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 4,42 EUR; 3) za pritožbeni postopek: nagrada za postopek z rednim pravnim sredstvom po tar. št. 3210 v višini 27,20 EUR, materialni stroški po tar. št. 6002 v višini 5,44 EUR in sodna taksa za pritožbo v višini 54,00 EUR. Poleg tega je sodišče odmerilo 22% DDV na odvetniške storitve in izdatke. Stroški tožene stranke tako skupaj znašajo 196,11 EUR.

Op. št. (1): In neprerekanih trditev tožeče stranke.

Op. št. (2): Glej tudi sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 299/2011 z 2. 7. 2013. Op. št. (3): Ne gre “le“ za podražitev storitev.