Jedro

Vprašanje, ali je carinska deklaracija spremenljiv pravni akt, ne more biti pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj iz določb 50. člena CZ, ki natančno opredeljujejo spremembo podatkov v carinski deklaraciji, jasno izhaja, v katerih primerih je deklaracijo mogoče spremeniti.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča je revidentka dne 29. 10. 2007 po odvetniku vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006).

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo tožeča stranka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 14. 3. 2006, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada Ljubljana z dne 4. 4. 2003, s katero je carinski organ prve stopnje zavrnil zahtevek tožeče stranke za delni odpust uvoznih dajatev po ECL z dne 17. 3. 2003. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovoljenost, pri čemer je po ustaljeni upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče je v svojem sklepu, št. Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008 (Ur. l. RS, št. 62/2008), ugotovilo, da to stališče revizijskega sodišča ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Revidentka kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje veljavnosti pooblastila državne podsekretarke A.A. Ta je namreč podpisala odločbo druge stopnje po pooblastilu Ministra za finance B.B. z dne 10. 1. 2003, ki pa v času odločanja v carinskih postopkih na drugi stopnji ni bil več minister. Vlada Republike Slovenije v novi sestavi je zaprisegla dne 3. 12. 2004 in je bil obenem imenovan nov Minister za finance C.C. Meni, da pooblastilo državne podsekretarke ne izhaja iz zakona, temveč od osebe, ministra. Zakon o splošnem upravnem postopku – ZUP v 28. do 32. členu pooblašča za odločanje v upravnem postopku zgolj predstojnika organa.

7. Vprašanje, ki ga revidentka izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, ni vprašanje, ki bi bilo pomembno za razvoj prava, zagotovitev pravne varnosti ali enotne sodne prakse, saj o tem vprašanju že obstaja ustaljena sodna praksa sodišča prve stopnje, ki jo je potrdilo tudi revizijsko sodišče (Sodba X Ips 1783/2006 z dne 3. 12. 2008). V skladu z navedeno sodno prakso pooblastilo ministra, ki ga ta podeli uradni osebi za odločanje v upravnem postopku, ni vezano na njegov mandat in ostane veljavno tudi po prenehanju ministrovega mandata.

8. Kot pomembno pravno vprašanje pa revidentka izpostavlja tudi vprašanje, ali je carinska deklaracija spremenljiv pravni akt, in glede tega uveljavlja odstop od sodne prakse sodišča prve stopnje (po kateri je zavzelo stališče, da je carinska deklaracija upravna odločba, zoper katero so dovoljena izredna pravna sredstva) in v zvezi s tem odstop od sodne prakse revizijskega sodišča, saj je sodišče prve stopnje po njenem mnenju v obravnavani zadevi zavzelo stališče, da je carinska deklaracija nespremenljiva.

9. Tudi vprašanje, ali je carinska deklaracija spremenljiv pravni akt, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj iz določb 50. člena CZ, ki natančno opredeljujejo spremembo podatkov v carinski deklaraciji, jasno izhaja, v katerih primerih je deklaracijo mogoče spremeniti. V obravnavani zadevi je bil namreč zahtevek za povračilo carinskega dolga po tretjem odstavku 158. člena CZ revidentki zavrnjen, ker je bil v času plačila dolgovan, sprememba deklaracije (uveljavljanje preferencialne uporabe carinske stopnje) pa glede na drugi odstavek 50. člena CZ ni bila več možna. Glede tega je revizijsko sodišče tudi že zavzelo jasno stališče, da je treba ugodnosti (v obravnavanem primeru ugodnosti na podlagi porekla blaga) izrecno uveljavljati na predpisan način (I Up 563/2003 z dne 11. 5. 2006), kasnejše uveljavljanje ugodnosti pa pomeni spremembo podatkov v carinski deklaraciji, ki ni več mogoča, kadar so izpolnjeni pogoji po drugem odstavku 50. člena CZ (X Ips 510/2005 z dne 29. 10. 2008, I Up 1251/2005 z dne 20. 7. 2006 in ostale). Od tega stališča izpodbijana sodba ne odstopa, revidentkino sklicevanje na sodno prakso sodišča prve stopnje in revizijskega sodišča glede uporabe izrednega pravnega sredstva obnove po ZUP pa glede na to, da je v obravnavani zadevi ključna presoja spremembe deklaracije in povračila carinskega dolga, ni relevantno. Tudi o neenotnosti sodne prakse zato ni mogoče govoriti.

10. Ker torej vprašanji, ki ju revidentka izpostavlja kot pomembni pravni vprašanji, nista pomembni pravni vprašanji v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, niti ni podan zatrjevani odstop od sodne prakse, po presoji revizijskega sodišča ni izpolnjen zatrjevani pogoj za dovoljenost revizije. Zato je revizijsko sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. 11. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.