Jedro

Tožena stranka je zaradi ekonomskih razlogov (slabše tržne razmere v Sloveniji v letu 2013 in manjša prodaja) racionalizirala stroške v maloprodaji, posledica tega pa je bila ukinitev delovnega mesta prodajalca (ki ga je zasedala tožnica), naloge tega delovnega mesta pa so se porazdelile na druga obstoječa delovna mesta. Tožena stranka je tako dokazala obstoj ekonomskega in organizacijskega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati denarno povračilo v višini 6.700,00 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 17. 10. 2013 razveljavi; da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo in še traja; da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožečo stranko pozvati nazaj na delo in ji za čas do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji obračunati bruto plače, na ustrezne naslove plačati vse davke in prispevke ter izplačati neto plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. S sklepom je zavrglo tožbo v delu, da se kot nezakonita razveljavi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 17. 10. 2013; da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki traja do dneva odločitve sodišča prve stopnje; da je tožena stranka dolžna za čas do dneva odločitve sodišča prve stopnje priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 4. 9. 2007, vključno z delovno dobo, ji obračunati bruto plače, na ustrezne naslove plačati vse davke in prispevke ter izplačati neto plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka.

2. Tožeča stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter odloči tako, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je bil pravi razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi v tem, da je v mesecu aprilu 2013, po vrnitvi s porodniškega dopusta, uveljavljala pravico do dela s krajšim delovnim časom v skladu z ZDSP. Tožena stranka je svoje poslovanje spremljala po četrtletjih in je v mesecu juliju, ko so ji že bili poznani rezultati poslovanja prvega poletja, z delavko A.A., ki je prej nadomeščala delavko na porodniškem dopustu, sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, kljub temu, da je bila seznanjena s padanjem maloprodaje. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek gradilo na prenehanju zaposlitve B.B., ki pa časovno ne sovpada s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z A.A.. Drži sicer, da se s sklenitvijo te pogodbe o zaposlitvi ni povečalo število zaposlenih pri toženi stranki, vendar pa se je tožena stranka kljub zavedanju upadanja maloprodaje v mesecu juliju odločila za ohranjanje števila zaposlenih, medtem, ko je v primeru tožeče stranke ravno to dejstvo uporabila kot razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Dokazno breme je v skladu z 84. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) na strani tožene stranke, ki pa po prepričanju tožeče stranke ni uspela dokazati navedeni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki. Sodišče prve stopnje res ni pristojno presojati smotrnosti poslovnih odločitev tožene stranke, vendar je tožeča stranka od sodišča zahtevala, da ugotovi, da razlog, ki ga je v izpodbijani odpovedi navedla tožena stranka, ni resničen razlog za odpoved. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne tistih, na katere pavšalno opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: -da je bila tožeča stranka pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 9. 2007 kot prodajalka. Dne 22. 4. 2013 je po vrnitvi s porodniškega dopusta in na podlagi vloge za uveljavitev pravice do dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva s toženo stranko sklenila aneks, v katerem sta se dogovorili, da bo tožeča stranka v obdobju od 3. 6. 2013 pa do 3. 6. 2014 opravljala delo v skrajšanem delovnem času 30 ur tedensko; -da je tožena stranka dne 17. 10. 2013 tožeči stranki podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov zaradi slabših tržnih razmer v Sloveniji v letu 2013 in posledično manjše prodaje. Zaradi ekonomskih razlogov je bila toženka primorana racionalizirati stroške v maloprodaji, posledica tega pa je bila ukinitev delovnega mesta prodajalca na območju C. in okolice, naloge tega delovnega mesta pa so se porazdelila na druga obstoječa delovna mesta; -da je tožena stranka upoštevala zakonska določila o postopku, vsebini in obliki redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, da je v obravnavani odpovedi jasno navedla in obrazložila odpovedni razlog, ter ga dokazala z listinskimi dokazi in zaslišanjem prič; -da ukinitev delovnega mesta ni bila fiktivna. Tožena stranka je že v mesecu aprilu, ko je za prvo tromesečje beležila slabše rezultate, najprej zmanjšala število zaposlenih na območju D. maloprodajnih trgovin iz 10 na 9 zaposlenih. Ker pa je bil padec maloprodaje v tretjem tromesečju na območju C. in okolice, je tožena stranka na tem področju ukinila eno delovno mesto prodajalke in tožeči stranki odpovedala pogodbo o zaposlitvi; -da novih zaposlitev, s katerimi bi se nadomestilo tožečo stranko, pri toženki ni bilo.

7. Med utemeljene razloge za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca ZDR-1 v 1. alineji prvega odstavka 89. člena določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Kot neutemeljeni odpovedni razlogi pa se štejejo le tisti, navedeni v 90. členu ZDR-1. Vrhovno sodišče RS je že v sodbi opr. št. VIII Ips 353/2006 navedlo, da sodišče ne presoja razlogov reorganizacije (razen izjemoma, npr. če bi do reorganizacije prišlo zaradi diskriminacije) in ti razlogi tudi ne morejo pomeniti resnega in utemeljenega odpovednega razloga. Šele, ko v posledici reorganizacije pride do ukinitve delovnega mesta, se ta ukinitev presoja v smislu resnosti in utemeljenosti. Sodišče zato nima pooblastila ocenjevati, ali je bila reorganizacija - ukinitev delovnega mesta potrebna ali ne, ampak lahko ugotavlja in odloča samo ali so posledice ukinitve delovnega mesta (odpoved pogodbe o zaposlitvi) izvedene v skladu z zakonom.

8. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede odpovednega razloga so jasne: delovno mesto tožeče stranke je bilo ukinjeno, razloga za to sta bila ekonomski in organizacijski, ukinitev delovnega mesta pa ni bila fiktivna.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožena stranka v spornem obdobju na novo zaposlovala in da dejansko ni prišlo do prenehanja potreb po opravljanju dela tožeče stranke po pogodbi o zaposlitvi, ker je tožena stranka sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z delavko A.A.. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila A.A. pri toženi stranki zaposlena za določen čas in je nadomeščala B.B., ki je bila zaposlena za nedoločen čas in bila na porodniškem dopustu. Ob poteku porodniškega dopusta je B.B. na njeno željo prenehalo delovno razmerje dne 30. 4. 2013. Zaradi odhoda te delavke je tožena stranka z A.A. (ki jo je nadomeščala v času porodniškega dopusta) sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Pri zaposlitvi A.A. torej ni šlo za dodatno zaposlovanje kot neutemeljeno trdi tožeča stranka, temveč je z njo toženka nadomestila odhod druge delavke, ki se ni vrnila s porodniškega dopusta, to pa je bilo več kot pol leta pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki. Po izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke v času podaljšanja zaposlitve A.A. zaradi odhoda B.B.k, toženka še ni bila seznanjena s poslovanjem v prvih devetih mesecih (da je bil padec na področju C. v primerjavi z enakim obdobjem leta 2011, za 5 %). Tožena stranka je namreč odločitev sprejela šele po rezultatih prvih devetih mesecev. Tako niso utemeljeni ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na neobstoječi poslovni razlog. Ker ne gre za večje število delavcev, se lahko delodajalec sam odloči, po kakšnem kriteriju bo racionaliziral število zaposlenih in komu bo odpovedal pogodbo o zaposlitvi, kakor je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

10. Ob dejstvu, da so bili ugotovljeni ekonomski in organizacijski razlogi za prenehanje potreb po delu tožeče stranke, da je v okviru reorganizacije tožena stranka ukinila delovno mesto tožeče stranke, se tožeča stranka glede obstoja utemeljenega poslovnega razloga ne more sklicevati, da je delovno razmerje prenehalo prav njej iz razloga, ker je v mesecu aprilu 2013 podpisala aneks k pogodbi o zaposlitvi s krajšim delovnim časom. Pri tem je zakoniti zastopnik posebej pojasnil, da porodniški dopust in skrajšani delovni čas tožeče stranke ni vplival na odločitev o prenehanju delovnega razmerja, saj je imela toženka v petih letih 60 zaposlenih delavk na porodniškem dopustu.

11. Ker v pritožbi niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).