Jedro

Laiku ni mogoče nalagati trditvenega bremena za opis utrpelih poškodb z medicinskimi izrazi.

Vprašanje višine urne postavke za tujo pomoč, kadar jo oškodovancu nudijo družinski člani, je dejanske narave. Ugotavljati jo je treba v vsakem primeru posebej. Dopustna je uporaba pooblastila iz 216. člena ZPP o prostem preudarku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka spremeni tako: - da se v drugi vrsti točke 1. znesek: "49.496,60 EUR" pravilno glasi: "48.871,60 EUR", - v tretji vrsti točke 1: "od zneska 48.496,60 EUR" pravilno glasi: "od zneska 47.871,60 EUR" ter - v drugem odstavku točke 2. znesek: "1.664,69 EUR" pravilno glasi: "2.289,69 EUR".

V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe z dne 11. 1. 2016 (točka I. izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 49.496,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 48.496,60 EUR od 23. 10. 2014 naprej in od zneska 1.000,00 EUR od 28. 1. 2016 naprej (točka II./1.). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II./2.). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 3.264,43 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III. izreka).

2. Zoper sodbo pravočasno vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1. Izpodbija višino prisojene odškodnine za nematerialno škodo (sporno 16.000,00 EUR), za materialno škodo v delu, ki se nanaša na tujo nego in pomoč (sporno 1.044,00 EUR) ter stroške. Meni, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo visoko odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Zmotno je kot posledico škodnega dogodka upoštevalo poškodbo križnih vezi kolena. To diagnozo je postavil šele izvedenec v izvedeniškem mnenju. Tožnik težav z nestabilnostjo kolena ni pravočasno navajal v tožbi. Izvedeniško mnenje je po pravilih ZPP le dokaz, s katerim stranke dokazujejo svoje trditve. Na podlagi ugotovitev izvedenca ni dopustno širiti trditvene podlage. Ker jo je tožnik razširil prepozno, je podana kršitev določb pravdnega postopka. Pravična denarna odškodnina za to obliko škode je 18.000,00 EUR in ne 22.500,00 EUR, kot je dosodilo sodišče. Podrejeno navaja, da je diagnoza, ki jo je podal izvedenec več kot pet let po škodnem dogodku, najverjetneje posledica drugih dogodkov oz. vzrokov in ni bila potrjena z diagnostičnimi postopki. Tudi v tem delu je presežena trditvena podlaga.

Previsoko je dosojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (22.500,00 EUR). Znašati bi morala 12.000,00 EUR. Izvedenec je ugotovil le lažjo omejitev gibljivosti v kolku in podal mnenje, da poškodba tožniku ni zapustila omejitve splošnih življenjskih aktivnosti, da lahko samostojno oziroma brez težav opravlja opravila za normalno življenje. Domnevnih težav s kolenom se ne sme upoštevati pri presoji odškodnine.

Neutemeljeno je prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti. Zahtevek je v tem delu zastaran, ker ga je tožnik postavil šele s pripravljalno vlogo z dne 11. 1. 2016, torej več kot tri leta od dne, ko mu je bil znan obseg zatrjevane škode. Brazgotine so bile namreč dokončno vidne že ob zaključku prvega zdravljenja, preden je bila potrebna menjava kolka zaradi nekroze (najkasneje do 21. 2. 2012). Podrejeno meni, da skaženost ni podana in da tožnik ne more trpeti duševnih bolečin v taki intenziteti, da bi bil upravičen do denarne odškodnine. Postoperativne brazgotine so na običajno skritih delih telesa, opazne le poleti, ko je tožnik v kopalkah.

Pri odškodnini za tujo nego in pomoč sodišče ni pravilno upoštevalo mnenja sodnega izvedenca, po katerem je tožnik potreboval tujo nego in pomoč po prvem odpustu iz bolnišnice šest tednov (in ne šest mesecev kot je zmotno navedlo sodišče). Odšteti je treba dva tedna, ko je bil v zdravilišču. Po drugem odpustu je potreboval pomoč še pet tednov. Skupno gre torej za devet tednov pomoči, kar ob ugotovljenih treh urah na dan znese 189 ur. Po ustaljeni sodni praksi je treba za urno postavko pomoči priznati 4,00 EUR. Odškodnina, do katere je upravičen tožnik, znaša 756,00 EUR.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik vtožuje zavarovalnino po sklenjeni zavarovalni pogodbi s toženo stranko za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO plus). Zahteva odškodnino za materialno in nematerialno škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči 8. 6. 2011, ki jo je povzročil sam in se kot voznik v njej hudo telesno poškodoval. Temelj odgovornosti tožene stranke v pritožbenem postopku ni več sporen. Sporna je le še višina odškodnine za nepremoženjsko škodo, za katero je sodišče tožniku skupaj dosodilo 46.000,00 EUR, in od premoženjske škode (skupno dosojenih 3.496,60 EUR odškodnine), odškodnina za tujo nego in pomoč, ki jo je sodišče tožniku priznalo v zahtevani višini 1.800,00 EUR.

6. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je ob nezgodi 30-letni trgovski potnik utrpel dve hudi telesni poškodbi: zlom sklepne ponvice desnega kolka z izpahom sklepne glavice ter okvaro križnih vezi desnega kolena. Poleg tega je utrpel še več lažjih telesnih poškodb (zlom kosti, ki tvorijo desno očesno kotanjo, udarni raztrganini čela in na trebušni steni ter udarnino trebušne slinavke. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da je v obravnavani nezgodi tožnik utrpel tudi okvaro križnih vezi desnega kolena, čeprav slednja ni bila diagnosticirana takoj po poškodbi, pač pa jo je na podlagi medicinske dokumentacije in pregleda tožnika ugotovil šele izvedenec medicinske stroke v tem postopku. S strokovnimi argumenti je ovrgel ugovor tožene stranke o pomanjkanju vzročne zveze, ki ga pritožnica ponavlja v pritožbi. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o relativnih kršitvah 7., 212. in 286. člena ZPP, češ da je sodišče neutemeljeno pri obsegu škode upoštevalo prepozno zatrjevano okvaro križnih vezi. Enak ugovor je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Razlogom v točki 18 sodbe ni kaj dodati. Tožnik ni medicinski strokovnjak. Laiku ni mogoče nalagati trditvenega bremena za opis utrpelih poškodb z medicinskimi izrazi. Tožnik jih je povzel po medicinski dokumentaciji, s katero je razpolagal, hkrati je opisal svoje subjektivne težave po poškodbah. Da jih je imel tudi s kolenom (in ne le s kolkom), je po pravilnih ugotovitvah sodišča trdil že v tožbi, kar je dopolnil s strokovnimi izrazi potem, ko je mnenje podal izvedenec. S tem je bila trditvena podlaga pravočasna in zadostna, obstoj te poškodbe in vzročna zveza pa dokazana z izvedencem medicinske stroke. Pritožbeni očitki o procesnih kršitvah in nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju so torej neutemeljeni. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje navedena poškodba dodatno ni vplivala na obseg škode, saj je bila glavnina zdravljenja, telesnih bolečin in trajnih posledic povezana z ugotovljeno hudo poškodbo tožnikovega kolka. Zato je tudi pritožbena graja glede odmere odškodnine oziroma nepravilne uporabe materialnega prava zaradi poškodbe kolena neutemeljena.

7. Pritožbeno sodišče torej v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje o škodi in o vzročni zvezi med škodnim dogodkom in škodo, ki jo trpi v zvezi z njimi. Pri odmeri odškodnine je sodišče pravilno upoštevalo merila iz 179. in 182. člena OZ2. Gre za načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pri prvem je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca in mu glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin s prisojeno odškodnino nameniti pravično zadoščenje, ki naj omili njegove bolečine. Po drugi strani je treba upoštevati objektivno merilo: razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje oziroma primerjavo z odškodninami, kot jo dosojajo sodišča za primerljivo škodo. Načelo objektivizacije, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave RS) je torej namenjeno vzpostavljanju sorazmerne enakosti med več osebami glede na težo primera. Ker odmerjeno odškodnino za nepremoženjsko škodo pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno, bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O odškodnini za telesne bolečine:

8. Za telesne bolečine je tožnik zahteval 22.500,00 EUR. Sodišče mu je zahtevani znesek priznalo v celoti. Pritožba meni, da zadošča 18.000,00 EUR.

9. Obseg bolečin in številne nevšečnosti, ki so spremljale dolgotrajno zdravljenje tožnika, so ugotovljene v točkah od 19 do 26 sodbe. Tožnik je bil trikrat operiran v splošni anesteziji: prva operacija desnega kolka je bila izvedena 9. 6. 2011, druga 7. 10. 2013, ko je bila izvedena totalna endoproteza desnega kolka, 9. 12. 2013 je bila potrebna še repozicija kolka zaradi izpaha. 30-dnevno hospitalizacijo so spremljale še druge nevšečnosti: prejemanje injekcij, prevezovanje in oskrbovanje ran, odstranjevanje šivov, povijanje nog zaradi možnosti tromboze, hoja s hojco in z berglami (uporabljal jih je od vstavitve umetnega kolka do konca novembra 2013). Tožnik je bil v zdravilišču 14 dni, kjer je izvajal razgibavanje s fizioterapijami, obiskoval je fiziatra. Zaradi udarca v predel trebuha se je v času prve hospitalizacije pojavilo vnetje trebušne slinavke. Zato je prejemal antibiotike in imel žolčno dieto. Med zdravljenjem je moral tožnik redno obiskovati travmatologa, kjer je bil večkrat izpostavljen RTG slikanju. V bolniškem staležu je bil po prvi operaciji pet mesecev za polni delovni čas, nato še tri mesece po štiri ure, bolniški stalež je terjalo tudi stanje po drugi operaciji. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bilo bolečinsko obdobje dolgotrajno: sedem tednov je trpel hude telesne bolečine, osemnajst mesecev srednje hude telesne bolečine in dvanajst mesecev zmerne telesne bolečine. V taki obliki se mu bodo občasno pojavljale tudi v bodoče pri fizičnih obremenitvah in vremenskih spremembah. Glede na tako ugotovljena dejstva, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, je dosojena odškodnina v višini 22.500,00 EUR primerna ugotovljenemu trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin. Primerljiva je tudi s sodno prakso, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje in ki je pritožba z ničemer ne omaje. Pritožbeno zavzemanje za znižanje odškodnine pri tej vrsti škode je torej neutemeljeno.

O odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti:

10. Tožnik je zahteval 22.500,00 EUR za tovrstno škodo, sodišče mu je tudi v tem delu v celoti ugodilo. Pritožba se zavzema za znižanje na 12.000,00 EUR.

11. Pritožba neutemeljeno zmanjšuje pomen tožnikovih trajnih posledic z navedbami, da poškodba desnega kolka ni pustila omejitev splošnih življenjskih aktivnosti, češ da se tožnik lahko normalno giblje in je gibljivost le minimalno omejena. Nasprotno izhaja iz ugotovitev in razlogov v točkah od 27 do 31 sodbe. Da je tožnik trajno omejen pri gibanju, se je sodišče prepričalo z izvedeniškim mnenjem in tožnikovim zaslišanjem. Natančno je opisalo, česa vsega ne zmore več in kaj opravlja težje kot pred poškodbo. Tako je ugotovilo, da je zmanjšano sposoben za vse aktivnosti, ki so povezane z daljšo hojo in stoječim delom. To je vplivalo na izvajanje poklicnega dela, saj je moral poklic trgovskega potnika, ki ga je opravljal pred nezgodo, zamenjati za pisarniško delo. Prav tako se je moral odpovedati vsem športnim aktivnostim, s katerimi se je pred poškodbo rad ukvarjal (nogomet, košarka, rokomet, odbojka, smučanje, zlasti tek na daljših razdaljah), česar ne more nadomestiti ukvarjanje s športi, ki mu jih zdaj zaradi zdravja priporočajo zdravniki. Pri daljšem teku in hoji se mu hitro pojavijo bolečine, zato zmore le še krajšo hojo in tek ob povečani previdnosti. Omejen je tudi pri vsakdanjih življenjskih aktivnostih, saj je hoja vsakdanja aktivnost vsakega povprečnega človeka, tožnik pa ima pri tem težave. Izjemno mora biti previden tudi pri vzpenjanju po lestvah, oteženo mu je dvigovanje težjih bremen nad 25 kg. Ob ugotovitvah, da ga je nezgoda prizadela v mladosti, ko je bil star šele 30 let, da gre za trajne posledice, pri katerih ni mogoče pričakovati izboljšanja, je dosojena odškodnina v višini 22.500,00 EUR tudi po mnenju pritožbenega sodišča ustrezna ugotovljenemu obsegu in trajanju duševnih bolečin. Odškodnina je tudi primerno objektivizirana in v skladu s podobnimi primeri iz sodne prakse3. O odškodnini za skaženost:

12. Za duševne bolečine zaradi skaženosti je tožnik zahteval 2.000,00 EUR. Sodišče mu je dosodilo 1.000,00 EUR. Pritožba meni, da ni upravičen do odškodnine.

13. V pritožbi ponovljeni ugovor zastaranja je po dejanskih ugotovitvah o nastanku te škode in postavitvi zahtevka v sodbi (točka 35) zavrnilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče mu pritrjuje in razlogov ne ponavlja. Ne more biti dvoma o pravilnosti ugotovitve, da so tožniku ugotovljene brazgotine ostale tudi po drugi operaciji z dne 7. 10. 2013, ko so mu vstavili umetni kolk. Torej je bil obseg škode znan šele tedaj in tri letni zastaralni subjektivni rok ob vložitvi zahteve za povrnitev škode iz tega naslova še ni potekel. 14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da pri tožniku ni skaženosti in da zaradi brazgotin ne trpi duševnih bolečin. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje sta podana tako objektivni kriterij (obstoj skaženosti) kot oškodovančevo subjektivno trpljenje zaradi doživljanja sprememb svoje zunanjosti. Po operaciji sta mu ostali dve brazgotini: ena v predelu desne stran zadnjice (25 cm dolga in 1 cm široka), druga na zunanjem stegnu (15 cm dolga in 1 cm široka). Po nezgodi sta mu ostali še 6 cm dolga brazgotina pod desnim rebrnim lokom ter 1,2 cm dolga široka brazgotina po rami. Po ugotovitvah sodišča so vse navedene brazgotine dobro vidne, opazne in trajne. Drži sicer, da se v določeni meri lahko prekrijejo z obleko in so vidne zlasti poleti, ko tožnik nosi kratka oblačila. Vendar je pritožbeno naziranje, da zato skaženosti ni, zmotno. Nasprotno stališče od pritožbenega je v primerljivih primerih že zavzela sodna praksa4. Da brazgotine pri okolici vzbujajo pozornost, tožnik pa je zaradi tega prizadet, pa se je zanesljivo prepričalo z njegovim zaslišanjem. Njegovim duševnim bolečinam primerna je odškodnina v dosojenem znesku in je tudi v tem delu po presoji pritožbenega sodišča ni treba zniževati.

15. Za celotno nepremoženjsko škodo je sodišče tožniku namenilo 46.000,00 EUR. V času sojenja to znaša približno 44 neto plač v Republiki Sloveniji5. Kategorizacija poškodb po Fischerjevi klasifikaciji glede na težo poškodbe tovrstne primere uvršča med hude primere (IV. skupina), za katere se v sodni praksi dosojajo odškodnine med 6 in 162 povprečnimi plačami, povprečna odškodnina pa znaša 58 povprečnih neto plač6. Ker je obravnavana odškodnina znotraj navedenih okvirov, je po presoji pritožbenega sodišča primerno objektivizirana, pritožba pa neutemeljena.

O premoženjski škodi:

16. Pritožba izpodbija odškodnino za tujo pomoč, ki jo je sodišče priznalo v celotnem zahtevanem znesku (1.800,00 EUR). Pravilno pritožba opozarja, da je sodišče zmotno povzelo mnenje izvedenca medicinske stroke glede trajanja tuje pomoči. Namesto šestih tednov je zmotno štelo, da je tožnik po prvem odpustu iz bolnišnice potreboval šest mesecev tuje pomoči. Ker se je sicer v celoti naslonilo na izvedenčevo mnenje, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in tožniku priznalo odškodnino za devet tednov pomoči oziroma 189 ur (po tri ure na dan), k temu pa prištelo še nadaljnjih 46 ur pomoči, ki so jih po ugotovitvah sodišča nudili družinski člani pri prevozu in spremstvu na zdravstvenih pregledih in fizioterapiji (ugotovitve sodišča v točki 37 sodbe, ki jih pritožnica sicer ne izpodbija, a jih v svoji oceni obsega potrebne pomoči prezre). Skupno je bil tožnik torej deležen 235 ur pomoči svojcev.

17. Pritožbeno sodišče pa ne sprejema nadaljnje pritožbene graje o previsoki urni postavki za uro pomoči. Sodišče je upoštevalo 5,00 EUR, pritožba se zavzema za 4,00 EUR za uro tuje pomoči. 18. Vprašanje višine urne postavke za tujo pomoč, kadar jo, tako kot v obravnavanem primeru, oškodovancu nudijo družinski člani, je dejanske narave. Ugotavljati jo je treba v vsakem primeru posebej. Dopustna je uporaba pooblastila iz 216. člena ZPP o prostem preudarku. Glede na ugotovljene konkretne okoliščine primera ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Pritožbeno sodišče se strinja z njim in ne s pritožnico, da je v tožnikovem primeru primerna višina 5,00 EUR, kar je skladno tudi z obstoječo sodno prakso. Za primerljivo tujo pomoč določajo sodišča od 4,00 EUR do 6,00 EUR7 na uro pomoči. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo glede obsega tuje pomoči. Na podlagi druge alineje 358. člena ZPP je znižalo dosojeno višino odškodnine za tujo pomoč iz 1.800,00 EUR za 625,00 EUR, tako da znaša 1.175,00 EUR (za 235 pomoči x 5,00 EUR).

19. V ostalih izpodbijanih, a nespremenjenih delih, je bilo treba sodbo potrditi in pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrniti (353. člen ZPP), ker je odločitev pravilna in ni obremenjena z uveljavljanimi in uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. To velja tudi za stroškovno odločitev. Glede na minimalen uspeh s pritožbo, zaradi katere ni prišlo do bistvene spremembe uspeha pred sodiščem prve stopnje, v odločitev sodišča prve stopnje o stroških ni bilo treba posegati, drugih pritožbenih očitkov v zvezi s stroški pa ni bilo.

20. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka je uspela s pritožbo le v višini 3,6 %, zato naj skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Enako velja za tožnika, ki z odgovorom na pritožbo tožene stranke ni prispeval k odločanju na pritožbeni ravni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami. 3 Primerjaj VSRS sodba II Ips 199/2013 z dne 23. 4. 2015. 4 Primerjaj VSL II Cp 1363/2016 z dne 7. 9. 2016, VSL I Cp 3732/2010 z dne 2. 3. 2011. 5 September 2017: 1.047,14 EUR; Ur. l. RS, št. 69/2017. 6 Povzeto po: Jadek Pensa, D., v: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba Ljubljana, 2001, stran 762. 7 Primerjaj v opombi št. 5 navedeno sodno prakso v sklepu VSL II Cp 1039/2017 z dne 20. 9. 2017.