Jedro

Zastopniku tožene stranke je potekel mandat in ni bil podaljšan, novega zastopnika pa skupščina družbenikov (kot za to pristojni organ družbe) ni imenovala. Ker gospodarska družba brez zastopnika ne more poslovati, je na predlog štirih družbenikov direktorja imenovalo sodišče. Kasnejša razveljavitev tega imenovanja ne more imeti učinkov za nazaj, sploh pa ne v tem smislu, da bi se štelo, kot da tožena stranka določen čas ni imela zastopnika oziroma, da so bila vsa njegova dejanja in odločitve nezakonite.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 28. 9. 2004 ter ugodilo reintegracijskemu in denarnim zahtevkom tožnika. Ugotovilo je, da M. P., ki je kot direktor izdal sporno odpoved, v času od 19. 8. 2005 do 20. 10. 2004 ni bil zastopnik tožene stranke in zato tudi ni imel pooblastil za izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Za direktorja družbe je bil imenovan šele na seji skupščine 20. 10. 2004. Sklepa Okrožnega sodišča v Kranju Ng 3/2004 z dne 19. 8. 2004 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 731/2004 z dne 16. 9. 2004 o imenovanju M. P. za direktorja je Vrhovno sodišče s sklepom III Ips 14/2004 z dne 11. 10. 2005 razveljavilo in je predlog za sodno imenovanje uprave tožene stranke zavrglo. Zaradi ugotovitve, da je bila odpoved „že po postopku nezakonita“, se sodišče „v vsebino odpovedi ni spuščalo“.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Navedlo je, da je izredno odpoved izdal in podpisal M. P. kot direktor družbe, kljub temu, da v času od 19. 8. 2004 do 20. 10. 2004 ni bil zastopnik tožene stranke in tudi ni imel pooblastil za izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je že iz tega razloga izredna odpoved tožniku nezakonita. Sicer pa je bil tudi sam postopek izredne odpovedi voden nezakonito, saj tožniku ni bil omogočen zagovor. Postopek se je vodil v času, ko je bil tožnik v bolniškem staležu in se zagovora ni mogel udeležiti, na kar je bila tožena stranka izrecno pisno opozorjena.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da stališče sodišča o „ex tunc“ učinkovanju razveljavitvenega sklepa Vrhovnega sodišča III Ips 14/2005 nima opore v materialnem pravu. M. P. je bil na podlagi sklepa Ng 3/2004 vpisan v sodni register in je izvrševal funkcijo zakonitega zastopstva od dneva izdaje navedenega sklepa. Zato ni bilo razloga, da izredne odpovedi ne bi podpisal. Sodišče druge stopnje je spregledalo pritožbeno navedbo o sklepu skupščine družbe, s katerim so potrdili oziroma odobrili vsa dejanja M. P. v spornem obdobju od 19. 8. do 20. 10. 2004, torej tudi podajo izredne odpovedi. Nedopustno in mimo pritožbenih navedb se sodišče druge stopnje opredeljuje tudi do izvedbe samega postopka izredne odpovedi, čeprav v tej smeri dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje sploh ni bil izveden.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 – ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Tožena stranka je vložila tudi dopolnitev revizije z navajanjem novih razlogov, ki pa je bila vložena po roku za vložitev revizije, torej prepozno, zato je revizijsko sodišče ni upoštevalo.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka ne navede izrecno, katere absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP uveljavlja. Zato v tem delu izpodbijane sodbe niti ni bilo mogoče preizkusiti. Revident mora revizijske razloge jasno in določno opredeliti. Ni naloga revizijskega sodišča, da na podlagi navedb v reviziji ugiba, iz katerega od revizijskih razlogov, navedenih v tej točki, je bila revizija vložena.

„Spregled“ pritožbenih navedb s strani sodišča druge stopnje bi lahko predstavljal relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP, torej revizijski razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. Toda trditev tožene stranke o tem ne drži. Že sodišče prve stopnje se je opredelilo do navedenega sklepa skupščine z dne 21. 12. 2005 in sicer v zvezi s stališčem o neupoštevanju določb OZ o poslovodstvu brez naročila (stran 4 obrazložitve prvostopne sodbe). Sodišče druge stopnje se do tega vprašanja opredeli (stran 3 in 4 izpodbijane sodbe). Res ne navede posebej sklepa skupščine, toda njegova opredelitev do njega je enaka kot tista, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje se je namreč „v celoti strinjalo s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in ustrezno razlago odločitve, ki je ne ponavlja“.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Toženec kot delodajalec je gospodarska družba, torej pravna oseba, ki navzven nastopa po svojih zastopnikih. Po določbi prvega odstavka 18. člena ZDR nastopa v delovno pravnih razmerjih v imenu delodajalca njegov zastopnik. Kdo je zastopnik gospodarske družbe pove 32. člen ZGD-1 (enako tudi po ZGD): družbo zastopajo osebe, ki so določene z zakonom ali aktom o ustanovitvi družbe na podlagi zakona.

V obravnavani zadevi pa imamo primer, ko je dotedanjemu zastopniku potekel mandat in ni bil podaljšan, novega zastopnika pa skupščina družbenikov (kot za to pristojni organ družbe) ni imenovala. Ker gospodarska družba brez zastopnika ne more poslovati, je na predlog štirih družbenikov direktorja imenovalo sodišče (sklep Okrožnega sodišča v Kranju Ng 3/2004 z dne 19. 8. 2004, potrjen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 731/2004 z dne 16. 9. 2004). Vrhovno sodišče je s sklepom III Ips 14/2005 z dne 11. 10. 2005 sicer tako odločitev razveljavilo in predlog za sodno imenovanje uprave v družbi z omejeno odgovornostjo zavrglo, ker gre za zahtevek, ki ne spada v sodno pristojnost. Ne glede na to, pa je odločitev sodišča o imenovanju M. P. za direktorja tožene stranke od 19. 8. 2004 dalje učinkovala (tudi pritožba ni zadržala izvršitve sklepa prvostopnega sodišča) in je bil M. P. kot direktor – torej zastopnik – tožene stranke vpisan v sodni register.

Kasnejša razveljavitev tega imenovanja ne more imeti učinkov za nazaj. Sploh pa ne v tem smislu, da bi se štelo, kot da tožena stranka določen čas ni imela zastopnika oziroma, da so bila vsa njegova dejanja in odločitve nezakonite. M. P. je bil za direktorja imenovan s (pravnomočnim) sklepom sodišča in je od 19. 8. 2004 veljavno in zakonito nastopal tudi zastopnik delodajalca v delovno pravnih razmerjih. Njegov položaj bi lahko bil vprašljiv šele po odločitvi Vrhovnega sodišča. Toda že 20. 10. 2004 je M. P. za direktorja imenovala skupščina družbenikov kot za to pristojni organ. Sodišče ni ugotovilo, da bi bilo to imenovanje sporno. Sodno imenovanje direktorja je tako učinkovalo le dva meseca, skupščina družbenikov tožene stranke pa je na seji 21. 12. 2005 (glede na sklep Vrhovnega sodišča) še izrecno potrdila vsa dejanja M. P. kot direktorja v navedenem obdobju.

Glede na navedeno je pravno zmotno stališče obeh sodišč, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku izdala nepooblaščena oseba in je zato nezakonita. Zaradi take odločitve se sodišče prve stopnje „ni spuščalo v vsebino odpovedi“, torej sploh ni izvajalo dokaznega postopka in o tožbenem zahtevku še ni meritorno odločilo. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).