Up-256/01

23. 4. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnik na Z., na seji dne 23. aprila 2002

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 157/2000 z dne 13. 3. 2001 se ne sprejme.

2.Pritožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnika, da ga je po prenehanju poslanskega mandata tožena stranka (pritožnikov delodajalec pred nastopom poslanske funkcije) dolžna sprejeti nazaj na delovno mesto direktorja družbe ali na drugo ustrezno delo in mu povrniti prikrajšanja pri plači ter druga nadomestila. Višje sodišče je takšno sodbo potrdilo, Vrhovno sodišče pa je revizijo pritožnika zavrnilo. Štelo je, da vrnitev na delovno mesto direktorja ni bila mogoča, pravice do vrnitve na drugo delovno mesto pa ni pravočasno uveljavljal, saj je v trimesečnem roku, ki ga je imel na voljo v skladu z Zakonom o poslancih (Uradni list RS, št. 48/92 in nasl. - v nadaljevanju ZPos), od delodajalca zahteval le vrnitev na prejšnje delovno mesto (delovno mesto direktorja). Tudi na podlagi sklepa tožene stranke z dne 25. 5. 1994, v katerem se je ta obvezala, da se bo lahko pritožnik po koncu mandata vrnil na delovno mesto direktorja, vrnitve na delo ne more več zahtevati, saj se je v vlogi z dne 2. 3. 1996 tej pravici odpovedal.

2.Zoper sodbo Vrhovnega sodišča, po vsebini pa tudi zoper obe sodbi nižjih sodišč, ki sta odločali v tej zadevi, vlaga pritožnik ustavno pritožbo. Zatrjuje kršitvi 49. in 66. člena Ustave. Pri tem nasprotuje zlasti stališču sodišč, da bi moral pravico do vrnitve na druga dela pritožnik pri delodajalcu posebej uveljavljati. ZPos namreč ne zagotavlja vrnitve na konkretno delovno mesto, temveč vrnitev na delo na splošno.

Zatrjuje tudi kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, saj naj bi bila odločitev Vrhovnega sodišča pristranska. Sodiščem očita tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. V tej zvezi navaja, da so vse sodbe nejasne in nerazumljivo obrazložene, da sodišča niso upoštevala njegovih navedb ter da naj bi bila sodna praksa v enakih primerih drugačna. Zaradi neupoštevanja navedb pritožbe in revizije naj bi mu bila kršena tudi pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave. Zatrjuje še kršitev 2. člena Ustave. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in priglaša stroške v zvezi z ustavno pritožbo po Odvetniški tarifi.

B.

Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednih sodnih postopkih, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in uporabi materialnega ter procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS)

Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa pritožnik ni izkazal.

Tako ni izkazal, da bi mu bila v postopku kršena ustavna jamstva procesne narave, prav tako pa tudi ne, da bi bilo kakšno izmed pravnih stališč, na katerih temeljijo izpodbijane sodbe, nesprejemljivo z vidika človekovih pravic ali temeljnih svoboščin oziroma, da bi bilo tako očitno napačno, da bi ga bilo mogoče označiti za arbitrarno, kar bi lahko predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave.

4.Očitka pritožnika, da se sodišča niso opredelila do njegovih navedb v postopku in pravnih sredstvih ter da svojih odločitev niso ustrezno obrazložila, ki bi sicer lahko bila relevantna z vidika kršitve pravice iz 22. oziroma 25. člena Ustave, sta neutemeljena. Izpodbijane sodbe so razumljivo in glede bistvenih vprašanj dovolj obrazložene. Tako so v njih navedeni tako razlogi za to, zakaj pritožnik ne more zahtevati vrnitve na delo na podlagi sklepa tožene stranke z dne 25. 5. 1994, kot tudi razlogi za to, zakaj ne more uveljavljati te pravice na podlagi ZPos. Zgolj s pavšalnimi navedbami o obstoju drugačne sodne prakse pritožnik tudi ni izkazal, da bi sodišča v njegovem primeru odločila drugače kot redoma odločajo v enakih primerih, kar bi prav tako lahko predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Neutemeljen pa je tudi njegov očitek, da je Vrhovno sodišče odločilo pristransko, saj zgolj nestrinjanje pritožnika s sprejeto odločitvijo tega očitka ne utemeljuje.

5.Z navedbami, da so sodišča nepravilno uporabila ZPos, oporeka pritožnik zgolj materialnopravni presoji sodišč, kar pa, kot je obrazloženo zgoraj, ne more biti predmet presoje Ustavnega sodišča. S tega vidika lahko Ustavno preizkuša le, ali je sodišče oprlo odločitev na kakšno pravno stališče, ki je z vidika posamezne ustavne pravice nesprejemljivo, oziroma ali so izpodbijane odločbe očitno napačne ter brez razumne pravne obrazložitve, česar pa glede na zgoraj navedeno izpodbijanim sodbam ne gre očitati. Prav tako pa razlage ZPos, po kateri mora poslanec jasno izraziti, katero izmed možnosti vrnitve na delo, ki mu jih daje zakon, uveljavlja, ni mogoče označiti za arbitrarno, saj temelji na zaključkih, ki so glede na pravila interpretacije pravnih norm, možni.

6.Pritožnikovega očitka, da je bila z izpodbijano sodbo kršena določba 2. člena Ustave, v okviru postopka z ustavno pritožbo ni mogoče ocenjevati. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče presoja le morebitne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Določba 2. člena Ustave, ki se nanaša na načela pravne in socialne države, zato ne more biti podlaga za presojo v tem postopku.

7.Ker z izpodbijanim sklepom očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

8.Po prvem odstavku 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi ni utemeljenih razlogov za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče glede prijavljenih stroškov sklenilo, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena in 34. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senata

Milojka Modrijan