Jedro

Ugotovljena ogrevana površina toženkinega stanovanja, celotne stavbe in seštevka vseh stavb skupaj, ki se upoštevajo pri delitvi stroškov, so dejanske ugotovitve, ki jih v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti ni dovoljeno izpodbijati.

Sodišče je za vsak razdelilnik in vsako postavko na njem samo izračunalo vrednost, ki bi jo, upoštevajoč skupen znesek, ki se deli, morala plačati toženka. Mesečne vrednosti postavk, ki jih je priznalo, je seštelo, dobljeni znesek pa odštelo od posamezne vtoževane mesečne vrednosti še neplačanega zneska. Tako je ugotovilo, v kolikšen znesku je posamezni vtoževani znesek utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) kot upravnik stanovanjske stavbe, v kateri kot najemnica živi tožena stranka (v nadaljevanju: toženka), od toženke zahteva plačilo obratovalnih in vzdrževalnih stroškov, ki jih je toženka le delno poravnavala.

2. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevku in razsodilo, da je toženka dolžna v osmih dneh tožnici plačati znesek 243,32 EUR, pripadajoče zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti posameznega neplačanega zneska in znesek izvršilnih stroškov v višini 102,44 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je tudi, da tožnica nosi stroške tega pravdnega postopka v 21,20% deležu, toženka pa 78,80% deležu. 3. Zoper takšno sodbo sta pravočasno pritožbo vložili obe pravdni stranki.

4. Tožnica v pritožbi navaja, da sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da sodišče ni zagotovilo ustrezne sorazmernosti med varstvom pravic strank in ekonomičnostjo postopka. Vztraja, da je ogrevana površina toženkinega stanovanja večja, kot jo je ugotovilo sodišče. Meni, da izvedenec ni uporabil ustrezne metodologije določanja ogrevane površine, ki izhaja iz Pravilnika1 in je neutemeljeno izhajal iz predpostavke, da je ogrevana površina enaka uporabni. Pojasnjuje, da teh vrednosti ni mogoče enačiti. Opozarja, da pri ugotavljanju vrednosti ogrevane površine sodišče ni upoštevalo niti navedb same toženke, ki je zatrjevala večjo ogrevano površino, kot izhaja iz mnenja izvedenca, predvsem pa tudi toženka te površine ni enačila z uporabno. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je sledilo približku ogrevane površine (in ne točni vrednosti, s katero razpolaga upravnik); neutemeljeno je sledilo izvedenskemu mnenju, navkljub pripombam strank in siceršnjim strokovnim napakam. Posledično je sodišče upoštevalo napačne seštevke ogrevanih površin, ponekod pa od skupne vrednosti ni odštelo površine stavb, ki jih tožnica ne upravlja. Sodišče je nepravilno presodilo, da je toženka v odgovoru na tožbo prerekala postavke čiščenja snega, odvoza vejevja, čiščenja dimnikov, popravila vhodnih vrat in menjave električne ključavnice, zato bi moralo zahtevku tudi v tem delu ugoditi. Višjemu sodišču smiselno predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

5. Pritožba je bila vročena toženki, ki je nanjo odgovorila. Smiselno predlaga, da se tožničina pritožba zavrne, nadalje pa v večjem delu ponavlja svoje pritožbene navedbe.

6. Toženka v obsežni laični pritožbi večinoma predstavlja svoje videnje teka postopka, izraža kritiko številnim državnim in občinskim institucijam in jim očita več različnih kaznivih dejanj. Navaja, da sodbo izpodbija iz razlogov po številnih pravnih podlagah z različnih pravnih področij.2 Ker so pritožbene navedbe težko pregledne in razumljive, jih pritožbeno sodišče v nadaljevanju povzema smiselno in v bistvenem.

Toženka navaja, da pogodbe o upravljanju ni podpisala, niti je ni podpisal lastnik stanovanja, v katerem živi. Tudi v izvedenskemu mnenju ni dokaza, da je tožnica upravnik sporne stavbe. Navaja, da tožnica ni predložila dokazov, da terjatev sploh obstaja in da je dospela. Tožnica deli stroške, kakor se ji zahoče, delilnih podlag (s tem pa zahtevka) sploh ni mogoče preizkusiti. Sodišče tožnice ni pozvalo na dopolnitev navedb in dokazov, zahtevek je nesklepčen in nepreverljiv. Tožnica je predložila le razdelilnike, a s tem ni izkazala ali obrazložila načina razdeljevanja stroškov. Za vsak podatek z razdelilnika bi morala obstajati delilna podlaga (podatki o deliteljih, kaj se deli in s koliko). Tudi vhodni računi so nepopolni, tožnica bi morala predložiti razdelilnike vseh razdeljenih stroškov za vse stavbe, ki si delijo stroške. Tudi sodišče ni znalo preizkusiti pravilnosti zahtevka, ker ni poznalo delilnih podlag, zato je najelo zunanje sodelavce. Izpostavlja, da tožnica napačno obračunava stroške, izhajala je iz napačne vrednosti ogrevane površine, napačno pa je uporabljala tudi nekatere druge parametre, na podlagi katerih se delijo stroški (število stavb, ki se upoštevajo, njihova površina, število posameznih enot, število oseb, število toplotnih postaj, obstoj funkcionalnega zemljišča), že zato bi bilo treba zahtevek zavrniti. Tudi sodišče teh vrednosti ni pravilno uporabilo. Skupnosti, ki jih tožnica navaja, so fikcije, stroški so umetno deljeni. Tožnici je dana možnost napisati sodbo po njenih trditvah, brez delilnih podlag in podatkov, ki so nujni za izračun. Sodišče je slepo sledilo trditvam tožnice, ki je v dokaz podajala le prirejene listine, ki ne omogočajo presoje, trditve in dokaze toženke pa je ignoriralo. Sodba nasprotuje dokazom toženke, upoštevani pa so dokazi tožnice, čeprav jih je podala šele v drugi pripravljalni vlogi, hkrati pa sodišče ni upoštevalo nekaterih dodatnih pripravljalnih vlog toženke. Sodišče pri presoji ni upoštevalo nobene uradne listine in podatkov iz izvedenskega mnenja, čeprav ga v sodbi omenja, niti ni upoštevalo nekaterih toženkinih pripomb k izvedenskemu mnenju, ki bi vplivale na velikost ogrevane površine in ni pridobilo vseh dokazov in poslovnih skrivnosti. Če bi upoštevalo vse podatke, ki so mu bili na voljo, bi postopek ustavilo. Sodišča resnica ne zanima, le poudarja, da gre za spor majhne vrednosti. Sodišče napačno navaja, da posameznih stroškov toženka ni prerekala. Prerekala je izračun vseh postavk na vseh razdelilnikih. Sodišče ni izvedlo dokazne ocene razdelilnikov, ni jasno, ali so sploh pravilno sestavljeni. Sodba nima jasnih razlogov, razlogi so si nasprotujoči. Sodba nima razlogov o storitvah upravljanja, sodišče ni presojalo utemeljenosti zahtevanega plačila za upravljanje, čiščenje, hišniško delo. Sodišče ni pojasnilo, ali je tožnica sploh upravičena sama izvajati storitve upravljanja, o teh storitvah ni dokazov. Stanovanjska stavba nima svojega TRR, zato ni jasno, kako lahko tožnica obračunava zamudne obresti, bančne provizije. Tožnica sploh ni navedla pravne podlage, po kateri zahteva plačilo, to je storilo sodišče. Ni jasno, kako je sodišče odločilo, da je zahtevek delno utemeljen, kako je izkazana utemeljenost višine zahtevka. Višjemu sodišču smiselno predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in „postopek ustavi“. Priglaša pritožbene stroške.

7. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

8. Pritožbi nista utemeljeni.

9. Predmet obravnavanega spora je denarni znesek, ki ne presega vrednosti 2.000 EUR. Gre torej za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP3), za katerega veljajo posebne določbe 30. poglavja ZPP. Velja, da so v teh sporih pritožbeni razlogi omejeni – sodbo v sporu majhne vrednosti je mogoče izpodbijati samo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ali zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Slednje uvodoma pritožbeno sodišče poudarja, ker pritožbene navedbe obeh strank pretežno merijo na izpodbijanje dejanskega stanja, ki ga je v izpodbijani sodbi ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Takšne navedbe so neupoštevne, saj je pri presoji pravilnosti in zakonitosti sodbe na predhodne dejanske ugotovitve vezano tudi pritožbeno sodišče. Zaradi omejenih pritožbenih razlogov so neodločilne tudi navedbe, s katerimi stranki uveljavljata procesne kršitve, ki so (kvečjemu) relativne narave (kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP). Izjemo predstavlja zgolj položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje (drugi odstavek 458. člena ZPP), vendar je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno uporabilo materialno pravo.

_K pritožbi tožnice_

10. V skladu z drugim odstavkom 450. člena ZPP lahko sodišče čas in obseg dokazovanja v sporu majhne vrednosti omeji, dokazovanje izvede po prosti presoji tako, da zagotovi sorazmernost med zagotovitvijo ustreznega varstva pravic strank ter ciljem pospešitve in ekonomičnosti postopka. Drži, da je prvostopenjsko sodišče v predmetni zadevi izvedlo obsežen dokazni postopek in se je prej navedene možnosti le delno poslužilo, vendar je pri tem treba upoštevati, da tudi stranki nista prispevali k ekonomičnosti postopka, saj sta podajali obsežne vloge in predlagali številne dokaze, njune trditve pa so se najbolj razhajale pri vprašanju, ali ogrevana površina toženkinega stanovanja znaša 54,68 m2 ali 54,07 m2.4 Prav ugotavljanju te (malenkostne) razlike v površini, ki tudi v pri končni odločitvi o utemeljenosti zahtevka (oz. njegovi višini) ne pomeni bistvene razlike, je prvostopenjsko sodišče (ob vztrajanju strank) posvetilo največ časa. V ta namen je tudi postavilo izvedenca gradbene stroke, ki ga je predlaga tožnica sama. Prvostopenjsko sodišče je dokazovanje nato vendarle zamejilo in uporabilo približek ogrevane površine, kot ga je ugotovil izvedenec, saj je ta ugotovil, da gre pri uporabi približka morda le za minimalno in nepomembno odstopanje od dejanske vrednosti.5 Nerazumljivo je, da tožnica v nadaljevanju pritožbe graja prav slednje, tj. uporabo približka, ne dejanske vrednosti, hkrati pa zatrjuje, da prvostopenjsko sodišče ni ravnalo dovolj ekonomično. Ne le, da očitana kršitev ni utemeljena, je tudi relativne narave (prvi odstavek 339. člena ZPP), zato v sporu majhne vrednosti niti ne bi mogla biti relevantna (prvi odstavek 458. člena ZPP).

11. Ugotovljena ogrevana površina toženkinega stanovanja, celotne stavbe in seštevka vseh stavb skupaj, ki se upoštevajo pri delitvi stroškov, so dejanske ugotovitve, ki jih v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti ni dovoljeno izpodbijati (prvi odstavek 458. člena ZPP). Prvostopenjsko sodišče je pri ugotavljanju teh vrednosti izhajalo iz izvedenskega mnenja, ki ga je prepričljivo dokazno ocenilo in tudi pojasnilo, zakaj pripombam strank ni sledilo in zakaj meni, da je ustrezno (in ekonomično) slediti približku ogrevane površine.6 S tem pa tudi ni preseglo trditvene podlage strank. Sodba torej vsebuje jasne in prepričljive razloge, zato pritožbeni očitek ni utemeljen niti v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Pritožbenih očitkov o tem, da naj bi sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ker od skupne površine stavb, ki se upoštevajo pri obračunu in delitvi stroškov, ni odštelo vrednosti površine stavb, ki jih tožnica ne upravlja, ni mogoče upoštevati. V sporu majhne vrednosti morajo stranke vsa dejstva in dokaze zatrjevati že v tožbi in odgovoru na tožbo (451. člen ZPP). Tožnica je v tožbi navajala tak način obračunavanja stroškov, kot ga je uporabilo prvostopenjsko sodišče.7 Navedbe o tem, da naj bi že distributer te stroške izhodiščno delil tako, da vsak upravnik stavbe dobi račun le za stroške stavb, ki jih sam upravlja, so pritožbene novote. Ker tožnica ne pojasni, zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti prej, jih pritožbeno sodišče šteje za nedovoljene (prvi odstavek 337. člena v zvezi s 451. členom ZPP).

13. Neutemeljene so tudi navedbe, da naj toženka v svojem odgovoru na tožbo ne bi konkretizirano ugovarjala posameznim postavkam, ki jih je prvostopenjsko sodišče štelo za prerekane. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo toženkino prerekanje primernega obsega, ker postavk, ki so pritožbeno sporne, tudi tožnica v tožbi ni podrobneje zatrjevala, v svoji pripravljalni vlogi pa se je nato odzvala le glede prerekanja postavke odvoza vejevja in obstoja okolice. Pritožba spregleda, da je prvostopenjsko sodišče zahtevku glede vejevja ugodilo in ta strošek tudi priznalo.8 _K pritožbi toženke_

14. Pritožbeno sodišče toženki najprej pojasnjuje, da je pritožbeni postopek namenjen preverjanju pravilnosti in zakonitosti odločbe, ki jo stranka izpodbija, ne ponovitvi že izvedenega postopka. Pritožba mestoma namreč sploh ne graja konkretne sodbe (zlasti z zakonsko relevantnimi pritožbenimi razlogi v sporih majhne vrednosti), temveč navaja trditve, ki sodijo v okvir navedb v prvostopenjskem postopku. Temu navkljub pa pritožbeno sodišče, upoštevajoč, da gre za laično stranko, z namenom prispevka k toženkinemu boljšemu razumevanju postopanja prvostopenjskega sodišča, na njene pritožbene navedbe odgovarja z osvetljevanjem poteka prvostopenjskega postopka.

15. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnica upravnik sporne stavbe, v kateri živi toženka, za kar je navedlo jasne in prepričljive razloge.9 Enako velja za ugotovitev, da tožničina terjatev (v delu) obstaja in je že zapadla, saj je tožnica toženki mesečno izstavljala položnice za obratovalne in vzdrževalne stroške, ki jih slednja v celoti ni poravnavala, čeprav je tožnica te storitve opravila oz. je skupen strošek (za vse stanovalce) poravnala izvajalcem oz. distributerjem.10 Te ugotovitve predstavljajo dejansko stanje, ki ga toženka s pritožbo ne more izpodbijati (prvi odstavek 458. člena ZPP). Toženka je v tožbi (zanjo šteje prva pripravljalna vloga, ker gre za spor, začet s postopkom izvršbe na podlagi verodostojne listine) za postavke stroškov, ki jih zaračunava z mesečnimi položnicami, navedla, po kakšen ključu jih deli med stanovalce, prvostopenjsko sodišče pa je ugotovilo, da so „delilne podlage“ skladne s pravnimi akti in nato za vsako postavko posamezno obračunanega stroška pregledno pojasnilo, kako in s čim se posamezni strošek deli.11 Ker je bila vrednost „deliteljev“ v postopku sporna, je bil izveden dokazni postopek, v katerem je bilo ugotovljeno, koliko znaša število oseb, ogrevana površina posameznega dela, število toplotnih postaj, število (ne)stanovanjskih enot. Pri tem se je prvostopenjsko sodišče oprlo predvsem na izvedensko mnenje, za kar je navedlo jasne in prepričljive razloge.12 Vrednost posameznih parametrov, „deliteljev“ predstavlja dejanske ugotovitve, ki jih pritožba prav tako ne more izpodbijati (prvi odstavek 458. člena ZPP). Po tako pridobljenih podatkih, je prvostopenjsko sodišče za vsak razdelilnik in vsako postavko na njem samo izračunalo vrednost, ki bi jo, upoštevajoč skupen znesek, ki se deli, morala plačati toženka. Prvostopenjsko sodišče je mesečne vrednosti postavk, ki jih je priznalo, seštelo, dobljeni znesek pa odštelo od posamezne vtoževane mesečne vrednosti še neplačanega zneska.13 Tako je ugotovilo, v kolikšen znesku je posamezni vtoževani znesek utemeljen.

16. S tem je pojasnjeno, da tožničine postavke, obračunane storitve in „delilne podlage“ niso izmišljene, zahtevek pa ni nesklepčen in ni nepreverljiv. Navedbe toženke, da bi morala tožnica priložiti še razdelilnike vseh ostalih stanovalcev, so neutemeljene. Bistvo te pravde je bilo ugotoviti, ali tožnica od toženke utemeljeno terja plačilo s strani toženke zavrnjenega dela obratovalnih in vzdrževalnih stroškov, ne pa kako so ti stroški obračunani drugim. Posebej pa gre poudariti, da je prvostopenjsko sodišče ob zadostnih trditvah o obračunavanju posamezne postavke in preverbi pravilnosti delilnih ključev, preizkusilo vtoževani znesek ter ob tem opravilo kar nekaj računskih operacij. Za to ni najemalo nobenih zunanjih sodelavcev. Izvedenec, ki ga je tekom postopka postavilo, je bil postavljen za razjasnitev dejanskih vprašanj, tj. vrednosti konkretnih parametrov, slednje pa je prvostopenjsko sodišče nato uporabilo ob preizkusu pravilnosti obračunanih in vtoževanih zneskov. Pritožba torej zmotno navaja, da podatkov, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja, prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo.

17. Toženka je pavšalno res prerekala vse, kar je tožnica zatrjevala, vendar takšno prerekanje (ustrezno konkretiziranih tožbenih navedb) ne pomeni upoštevnega substanciranega prerekanja. Prvostopenjsko sodišče je zato utemeljeno štelo, da posamezne postavke in dejstva, niso prerekane in jih štelo za nesporne. V delih, kjer je bilo prerekanje ustrezno konkretizirano, tožnica pa se do njenih ugovorov ni opredelila, prvostopenjsko sodišče vtoževanih postavk ni priznalo. Slednje npr. velja tudi za zamudne obresti in bančne provizije, ki jih pritožba zmotno obravnava kot priznane postavke.14

18. Nerazumljive so pritožbene navedbe, da je prvostopenjsko sodišče le sledilo trditvam tožnice in da ji brez delilnih podlag in podatkov daje možnost napisati sodbo. Tožnica je navedla, po kakšnem ključu obračunava posamezni znesek, prvostopenjsko sodišče pa je način obračunavanja preverilo – v smislu skladnosti s pravilniki o obračunavanju15 in v smislu pravilnosti končnega izračuna. Pri tem tudi ni sledilo vrednostim, ki jih je navajala tožnica, temveč se je oprlo na vrednosti, ki so izhajale iz izvedenskega mnenja. Katerih drugih dokazov prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, katerim toženkinim dokazom ni sledilo in katerih ni izvedlo, pritožba ne pojasni. Ob tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da mora v skladu z iniciativo strank v postopku vsaka stranka sama predložiti dokaze za dokazovanje svojih trditev (212. člen ZPP). Samoiniciativno iskanje resnice in pridobivanje dokazov (z redkimi izjemami) ni naloga sodišča. Obratno pa velja za pravno podlago, po kateri stranka uveljavlja zahtevek oz. zahteva plačilo. Skladno z načelom „iura novit curia“ pravno podlago, četudi je stranka izrecno ne navaja, opredeli sodišče. 19. Toženkin očitek upoštevanja dokazov, ki so bili podani z drugo pripravljalno vlogo (tj. v nasprotju s 451. členom ZPP), lahko pomeni le relativno bistveno kršitev postopka, zato je pritožbena navedba neupoštevna (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ob tem gre res ugotoviti, da je prvostopenjsko sodišče sicer dosledno upoštevalo pravila o pravočasnosti in omejenem številu vlog v sporih majhne vrednosti (453. člen ZPP) in toženkinih dodatnih pripravljalnih vlog ni upoštevalo. A pritožbeno sodišče pojasnjuje, da upoštevanje treh dodatnih listinskih dokazov, ki so bili predmet tožničine druge pripravljalne vloge, prav gotovo ni moglo zavleči postopka (preprečevanju česar je prekluzija v prvi vrsti namenjena).16 Nasprotno pa gre ugotoviti za številne dodatne toženkine vloge, pri čemer pritožbeno sodišče še izpostavlja, da so nekatere med seboj identične, generične, vsebinsko prazne, do sodišča tudi žaljive.17 _Sklepno_

20. Ker so po presoji pritožbenega sodišča pritožbeni očitki obeh strank neutemeljeni, hkrati pa tudi ni kršitev, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Stranki s svojima pritožbama nista uspeli, toženkin odgovor na tožničino pritožbo pa vsebinsko ni prispeval k odločitvi sodišča. Stranki zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

22. V skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP je o pritožbi odločila sodnica posameznica.

1 Pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli, Uradni list RS, številka 82/2015, s kasnejšimi spremembami. 2 Toženka sicer izrecno navaja, da pritožbo vlaga tudi zoper sklep z dne 8. 10. 2022, ki ji je bil vročen hkrati z izpodbijano sodbo, dne 27. 10. 2022. Pri tem najverjetneje misli na sklep o zavrnitvi ugovora zoper zvočni prepis z dne 7. 10. 2022, saj sklepa z dne 8. 10. 2022 ni v spisu. Sklep sodišča o ugovoru zoper prepis zvočnega posnetka sodi med sklepe, ki se nanašajo na vodstvo obravnave (298. člen ZPP). Zoper te sklepe ni posebne pritožbe, ampak jih je mogoče izpodbijati le skupaj s pritožbo zoper odločbo o glavni stvari (četrti odstavek 298. in 363. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi obravnavalo kot eno pritožbe zoper sodbo. 3 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, številka 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 4 Navedbe o tem, koliko znaša ogrevana površina, so predstavljale glavnino navedb v vlogah strank in večino dokaznih predlogov. 5 Izvedenec je ob zaslišanju pojasnil, da ogrevana površina ni razvidna iz uradnih evidenc, in bi, če bi želel sam ugotoviti točno vrednost, moral sam natančno izmeriti ogrevano površino vseh stanovanj, ki se upoštevalo pri delitvi stroškov (kar v nekaterih primerih pomeni tudi stanovanja šestnajstih stavb). Posebna projektna dokumentacija investitorja, ki jo omenja pritožba, ni bila priložena (le skica stanovanja z ročno dopisanim izračunom ogrevane površine, A3), tudi izvedenec je ob zaslišanju zatrdil, da po njegovem vedenju takšna dokumentacija ne obstaja. 6 Točki 17 in 18 izpodbijane sodbe. 7 Glej II. točka 1. pripravljalne vloge tožnice (zlasti list številka 90 hrbtno). 8 Točka 27 izpodbijane sodbe. 9 Točka 11 izpodbijane sodbe. 10 Točke 13, 14, 15 izpodbijane sodbe. 11 Točke 23 – 39 izpodbijane sodbe. Pravni akti, ki jih je prvostopenjsko sodišče uporabilo pri svoji presoji, so navedeni v točkah 12 – 14 izpodbijane sodbe. 12 Točke 17 - 19 ter 21 in 22 izpodbijane sodbe. 13 Točki 40 in 41 izpodbijane sodbe. 14 Točki 37 in 38 izpodbijane sodbe. 15 Zlasti že omenjen Pravilnik in Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb, Uradni list, številka 60/2009, s kasnejšimi spremembami. 16 Še več (in kar je posebej pomembno z vidik načela enakosti orožij) – prvostopenjsko sodišče je upoštevalo tudi trditve in dokaze, ki izhajajo iz druge pripravljalne vloge toženke. 17 Slednje se predvsem nanaša na toženkine vloge „vljudnega obvestila o pogojnem sprejetju komercialne ponudbe vabila na narok za glavno obravnavo v sporu majhne vrednosti“, na več straneh, kot odziv na vabilo sodišča na narok.