Jedro

Zmotno je pritožbeno stališče, da je edino zakoniti zastopnik pravne osebe tisti, ki veljavno prevzame sodno pisanje oziroma je od takrat dalje treba šteti procesne roke, takšno pravno stališče nima podlage v 133. členu ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Dolžnik mora upniku povrniti nadaljnje stroške izvršilnega postopka znesku 462,92 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo dolžnikov ugovor proti sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine.

2. Dolžnik se je proti sklepu pritožil. Navaja, da je ugovor vložil pravočasno.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril. Predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne. Navaja, da je bila vročitev sklepa o izvršbi opravljena pravilno, zato je bil ugovor vložen prepozno. Zadošča, da je bilo sodno pismo vročeno kateremukoli delavcu pri dolžniku. V zvezi s tem citira odločbe višjih sodišč in Vrhovnega sodišča. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

6. Pritožnik (dolžnik) izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pritožnik sklep o izvršbi prejel 27. 12. 2019. 7. Pritožnik je v ugovoru navedel, da je sklep o izvršbi prejel 30. 12. 2019. Če bi slednje držalo, bi bil 7. 1. 2020 vložen ugovor (red. št. 3) dejansko pravočasen.

8. Ker je vročilnica javna listina, dokazuje, da je pritožnik sklep o izvršbi prejel 27. 12. 2019 (prvi odstavek 224. člena ZPP). Vročilnica je nečitljivo podpisana in dvakrat jasno datirana na citirani dan. Na vročilnici ni pripomb vročevalca. Dovoljeno je zatrjevati in dokazovati, da javna listina ne izkazuje resničnega stanja (četrti odstavek 224. člena ZPP). To je pritožnik storil, ko je v ugovoru najprej zatrjeval nato pa v pritožbi še dokazoval, da je sklep o izvršbi prejel 30. 12. 2019. Vendar pritožnik dejstva, ki ga izkazuje vročilnica, ni uspel izpodbiti. Ne drži namreč pritožbena navedba, da naj bi sodno pismo za pritožnika prevzela A. A., ki je 30. 12. 2019 prejem sodnega pisma tudi vpisala v pritožnikovo poštno knjigo.

9. Višje sodišče je preko sodišča prve stopnje na pritožnikov predlog pri pošti opravilo poizvedbo o vročitvi sklepa o izvršbi (prvi odstavek 355. člena ZPP; pritožnik je navedel, da je pošto o tem vprašal, vendar odgovora ni dobil) in ugotovilo, da je pošta opravila vročitev 27. 12. 2019 in ne 30. 12. 2019, ter še, da pošta sodnega pisanja ni izročila A. A., temveč B. B., ki je zaposlen v naslovnikovih (pritožnikovih) poslovnih prostorih. Pošta je dodala, da je bila vročitev opravljena 27. 12. 2019, kar je pošti dne 9. 7. 2020 imenovani tudi potrdil (gl. dopis pošte z dne 10. 7. 2020 na list. št. 108).

10. Kot je pravilno izpostavil že upnik v odgovoru na pritožbo, je vročitev pravni osebi pravilno opravljena, če se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem pošte, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu, ali zakonitemu zastopniku ali prokuristu (prvi odstavek 133. člena ZPP). Da je B. B. prejemnik pošte, ni sporno, saj temu pritožnik v vlogi z dne 23. 7. 2020 ne nasprotuje. Navedba v tej vlogi, tj. kdaj je sodno pismo prejel pravi naslovnik, tj. C. C., pa je v nasprotju s tistim, kar je pritožnik navedel v pritožbi. Tam slednjega ne omenja, navaja le, da je prejem pošiljke dne 30. 12. 2019 v pritožnikovo poštno knjigo vpisala A. A. Pritožnik očitno spreminja trditveno podlago glede na izid dokazovanja. Kolikor v zadnji vlogi ponavlja, da B. B. ni oseba, ki je pooblaščena za prevzem sodnega pisma, pa višje sodišče dodaja, da pritožnik niti sedaj (torej niti v pritožbi niti v zadnji vlogi) ne pove, katere pri njemizvrš zaposlene osebe pa so pooblaščene za prejem sodnega pisma. Višje sodišče poudarja, da je neprerekana izjava pošte, da je bil B. B. v dolžnikovih poslovnih prostorih. Kolikor pa pritožnik meni, da je edino zakoniti zastopnik pravne osebe tisti, ki veljavno prevzame sodno pisanje oziroma je od takrat dalje treba šteti procesne roke, takšno pravno stališče nima podlage v citirani določbi ZPP in na njeni podlagi oblikovani ustaljeni sodni praksi (sodba VSRS VIII Ips 176/2000, VSRS VIII Ips 113/2006) ter pravni teoriji (V. Rijavec v Lojze Ude … [et al], redaktorja Lojze Ude in Aleš Galič, Pravdni postopek : zakon s komentarjem, Uradni list RS in GV Založba, 2010, 1. knjiga, str. 543). Delavec v smislu 133. člena ZPP je lahko vsaka oseba, ki je po naročilu ali z vednostjo pravne osebe v pisarni ali poslovnem prostoru. Vse ostalo, tj. kdaj delavec v smislu 133. člena ZPP pisanje izroči zakonitemu zastopniku oziroma pristojno službi pritožnika, je stvar notranje organizacije poslovanja pri dolžniku. Na to je upnik v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozoril. 11. Na pritožbeni stopnji dopolnjen dokazni postopek je torej pokazal, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje vročitve sklepa o izvršbi pravilno ugotovilo in nanj pravilno uporabilo določbe ZPP o vročanju ter določbe ZIZ o pravočasnosti ugovora (tretji odstavek 9. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 61. člena ZIZ). Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani. Ker višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Dolžnik mora upniku povrniti stroške odgovora na pritožbe (peti odstavek 38. člena ZIZ), ki jih je višje sodišče odmerilo po pravilno priglašenem stroškovniku (razen glede poročila stranki; v tem delu je priznalo 20 točk po tar. št. 39/4 Odvetniške tarife). Višje sodišče ni priznalo stroškov, ki jih je upnik priglasil v vlogi z dne 27. 7. 2020. S to vlogo je v bistvenem ponovil pravna stališča, ki jih je navedel že v odgovoru na pritožbo, zato stroški vloge niso bili potrebni v smislu citiranega člena ZIZ.