Jedro

Standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje je nižji od standarda obrazloženosti odločb prve stopnje in sicer iz dveh razlogov. Prvi je v tem, da je smisel obrazložitve v zagotovitvi pravice stranke do učinkovite pritožbe, zoper odločbe pritožbenega sodišča pa pritožba ni predvidena; tudi če je zoper sodbo sodišča druge stopnje dovoljena revizija, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z njo ni mogoče uveljavljati. Drugi razlog je smotrnost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je nedopustna izvršba, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Kočevju opr. št. In 2000/00047 med upnikom D. d.d. in dolžnikom – tožečo stranko J. M. ter zastavnima dolžnikoma R. D. in J. D. na nepremičnine vl. št. 498 k.o. ... Presodilo je, da tožnik, ki je bil najkasneje 10.1.1996 obveščen o pogodbi o odstopu od terjatve z dne 20.2.1995, ni dokazal, da bi na račun dolga karkoli plačal. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbi tožeče stranke ugodi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da reviziji ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da s sklepom I 9/95 z dne 13.2.1996 ni mogel biti veljavno obveščen o odstopu terjatve, zato je utemeljeno izpolnil svoj dolg družbi A. d.d.. Sodišče je na podlagi ugotovljenih dejstev napravilo napačen materialnopravni sklep, da so veljavno nastopile posledice cesije. Dolžnik ne more biti vezan na obvestilo prevzemnika terjatve, če mu odstopnik terjatve zatrjuje, da do odstopa sploh ni prišlo. Sodišče druge stopnje se do pritožbenih ugovorov (da je odstopnik zanikal odstop terjatve; da je vodil izvršilni postopek zoper tožnika in da ni hotel overiti podpisa na pogodbi o odstopu terjatve) sploh ni opredelilo. Napačen je tudi sklep, da tožnik ni dokazal poravnave sporne terjatve. Sodišče bi moralo navedena dejstva presojati v skladu z načelom proste dokazne presoje, namesto da je štelo avtomatično za nedokazano, da je tožnik sporno terjatev plačal. Sklicevanje sodišča druge stopnje na sodbo sodišča prve stopnje je pavšalno, zato sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, tožniku pa ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, zaradi česar je bila kršena tudi njegova ustavna pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Končno je izvršba nedopustna tudi v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, ki v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-300/04 lahko tečejo le do višine glavnice.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba zavrniti revizijsko grajo, ki se nanaša na ugotovitev, da je bil tožnik najkasneje 10.1.1996 obveščen o pogodbi o odstopu terjatve z dne 20.2.1995. Ker za odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka zadošča ugotovitev, da tožnik družbi A. d.d. na račun dolga ni ničesar plačal, je povsem nerelevantno, ali je bil o cesiji terjatve s strani družbe A. d.d. toženi stranki obveščen ali ne.

Neupoštevno je revizijsko izpodbijanje dokazne ocene, da tožnik ni dokazal, da bi poravnal sporno terjatev. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – ur. p. b., v nadaljevanju ZPP). Z revizijskimi očitki v tej smeri (npr., da je tožnik družbi A. d.d. izročil tehnično blago; da je to potrdil zakoniti zastopnik družbe priča M. V., ki je tožniku izdal pobotnico o poravnavi dolga; da tožnik drugih listinskih dokazov ni mogel predložiti, ker je bila dokumentacija družbe A. d.d. zaradi izselitve iz poslovnih prostorov uničena oziroma izgubljena) se zato revizijsko sodišče ni ukvarjalo.

Pritrditi tudi ni mogoče nobenemu revizijskemu očitku v smeri bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (8. in 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) oziroma ustavne pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje je nižji od standarda obrazloženosti odločb prve stopnje. Razloga za to sta dva. Prvi je v tem, da je smisel obrazložitve v zagotovitvi pravice stranke do učinkovite pritožbe, zoper odločbe pritožbenega sodišča pa pritožba ni predvidena; tudi če je zoper sodbo sodišča druge stopnje dovoljena revizija, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z njo ni mogoče uveljavljati. Drugi razlog je smotrnost. Kadar pritožbeno sodišče sprejme dokazno oceno sodišča prve stopnje in iz nje izpeljane ugotovitve o odločilnih dejstvih, ni nujna ponovitev vseh dokaznih argumentov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodbe druge stopnje izhaja, da se je pritožbeno sodišče seznanilo s pritožbenimi razlogi in da jih ni enostavno prezrlo. O absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP lahko govorimo šele tedaj, če je obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje tako pomanjkljiva, da onemogoča njen preizkus. Izpodbijano sodbo je v konkretnem primeru vsekakor mogoče preizkusiti, saj se je sodišče druge stopnje opredelilo do bistvenega vprašanja, ali je tožniku uspelo dokazati, da je poravnal sporno terjatev. Pri tem je tudi navedlo posredne dokaze, ki so bili podlaga za takšno sklepanje na podlagi indicev (spreminjanje trditev tožeče stranke med postopkom; izdaja pobotnice tožeči stranki 6 let po tem, ko je bila terjatev cedirana toženi stranki in 5 let po tem, ko naj bi tožnik terjatev poravnal z dobavo tehničnega blaga; v letu 1995 vložena izvršba upnika A. d.d. zoper tožnika).

V skladu z ureditvijo postopka za nedopustnost izvršbe, ki je veljala v času napotitvenega sklepa In 2000/00047 z dne 14.1.2002, je tema obravnavanja v tem pravdnem postopku omejena. Nanaša se na dejansko vprašanje nedopustnosti izvršbe zaradi prenehanja terjatve z izpolnitvijo (primerjaj z 59. členom tedanjega besedila Zakona o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/98). Revizijskega ugovora, da je vsota zapadlih, a ne plačanih obresti dosegla glavnico in je izvršba glede dela obresti nedopustna, zato ni mogoče uveljavljati v pravdnem, temveč v izvršilnem postopku.

Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).