Jedro

Odločanje upravnega sodišča v sporu polne jurisdikcije ni ponovitev upravnega postopka pred drugim pristojnim organom (sodiščem), ampak je odločanje na podlagi tožbe, s katero je zahtevana sprememba upravnega akta, kar pomeni odločanje v sporu dveh strank. V tem sporu pa mora glede na 212. člen ZPP vsaka od njiju izpolniti dolžnost trditvenega in dokaznega bremena in s tem prevzeti odgovornost za izid postopka.

Na načelni ravni je mogoče pritrditi, da preganjanje samo po sebi ne opredeljuje posebne družbene skupine. Vendar je v obravnavanem primeru, ko ta okoliščina ni bila sporna, treba uporabo informacij, ki poročajo o dejanjih zoper pripadnike LGBTI, razumeti le v smislu dodatne podkrepitve, da v Srbiji družba navedene osebe še vedno dojema kot različne in torej s posebno identiteto (druga alineja petega odstavka 27. člena ZMZ-1).

Opredelitev nedržavnega subjekta preganjanja (24. člen ZMZ-1) temelji na objektivnih okoliščinah, ki izhajajo iz informacij o izvorni državi, o sposobnosti in pripravljenosti subjektov zaščite, da zaščito tudi dejansko izvajajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po opravljeni glavni obravnavi na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo tako, da je odpravilo odločbo št. 2142-824/2018/13 (1312-09) z dne 22. 10. 2018, s katero je Ministrstvo za notranje zadeve združilo upravni zadevi tožnikov v en postopek in zavrnilo njuni prošnji za mednarodno zaščito,1 ter tožnikoma na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1 v zvezi s petim odstavkom istega člena in prvim odstavkom 7. člena ZUS-1 priznalo status begunca od 22. 10. 2018 dalje (to je od dneva izdaje izpodbijane odločbe). V izpodbijani sodbi je ugotovilo, da sta bila tožnika kot pripadnika LGBTI oseb2 v preteklosti že preganjana (izpostavljeno je dolgotrajno ponavljajoče psihično nasilje socialnega okolja, družine, sodelavcev) in da ju policiji ob edini prijavi, ko sta bila zaradi navedenega razloga fizično napadena, ni zaščitila. Ocenilo je, da preganjanja zoper njiju ni mogoče izključiti niti ob vrnitvi v Srbijo (kljub tožnikovi operativni in hormonski "spremembi spola" bi bila še vedno dojeta kot pripadnika omenjene družbene skupine), saj sta bila znana v javnem prostoru ter bi lahko bila razpoznavna, država pa jima ne bo nudila učinkovitega varstva.

2. Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, podrejeno, naj razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

3. Tožnika v odgovoru predlagata zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je pritožnica zavrnila tožnikovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite, ker policiji ali drugim pristojnim organom nista prijavila groženj tožničinega strica in njenih ožjih družinskih članov (zato se ti ne morejo šteti za subjekt preganjanja) in ker je Srbija demokratična država z delujočim pravnim sistemom, ki vključuje splošne mehanizme zaščite v primeru kršitve človekovih pravic. Pritožnica je slednje ugotovila v svojem postopku na podlagi zbranih informacij o položaju LGBTI oseb v Srbiji, iz katerih je razvidno, da si država prizadeva izboljšati njihov položaj. Posamični primeri diskriminacije, ki jih navajajo poročila, ne pomenijo sistematične diskriminacije, zato ne gre za kršitev 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP).

6. Bistvo pritožničine odločitve, da tožnikoma ne prizna mednarodne zaščite v Sloveniji, je bilo torej v njenem sklepanju, da že v njuni izvorni državi obstaja subjekt, ki ju lahko zaščiti pred preganjanjem, ki bi mu bila kot osebi LGBTI lahko izpostavljena ob vrnitvi. V konkretnem primeru naj bi bil subjekt, ki daje zaščito, država oziroma njeni pristojni organi, kar iz kroga subjektov preganjanja (določeni so v 24. členu ZMZ-13), že po naravi stvari izključuje državo. Obstoj zaščite, ki jo daje država, pa kot izvajalce dejanj preganjanja izključuje tudi nedržavne subjekte. Zanje je v tretji alineji 24. člena ZMZ-1 namreč izrecno določeno, da so subjekti, ki lahko izvajajo preganjanje, /.../, nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu tega zakona.

7. Pritožničin razlog za odločitev (obstoj možne zaščite tožnikov v njuni državi) implicitno pomeni, da zanjo ni bil vprašljiv obstoj bodočega preganjanja v primeru vrnitve tožnikov v izvorno državo oziroma obstoj okoliščin, ki utemeljujejo njun strah pred preganjanjem v primeru vrnitve. Prav to pa je potrdilo (ugotovilo) sodišče v izpodbijani sodbi in pri tem tudi utemeljeno izpostavilo, da toženka ne v izpodbijani odločbi niti med sodnim postopkom ni navedla in izkazala, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se preganjanje tožnikov ne bo ponovilo, kot to določa drugi odstavek 23. člena ZMZ-1 za primere prosilca, ki je bil že izpostavljen preganjanju, kot je določeno v 26. in 27. členu tega zakona.4

8. Upoštevaje navedeno je sicer mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da je sodišče dolžno presoditi izjave tožnikov, ki sta jih dala zaslišana na glavni obravnavi, kar je sodišče v obravnavanem primeru tudi storilo. Ne pomeni pa, da je bila pritožnica s tem razbremenjena svoje dolžnosti, da kot nasprotna stranka sodnega postopka navaja dejstva in predlaga dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Odločanje upravnega sodišča v sporu polne jurisdikcije namreč ni ponovitev upravnega postopka pred drugim pristojnim organom (sodiščem), ampak je odločanje na podlagi tožbe, s katero je zahtevana sprememba upravnega akta, kar pomeni odločanje v sporu dveh strank. V tem sporu pa mora glede na navedeno določbo ZPP vsaka od njiju izpolniti dolžnost trditvenega in dokaznega bremena in s tem prevzeti odgovornost za izid postopka. Tega namesto strank ne bo storilo sodišče, saj za to nima zakonske podlage. Te ne predstavlja niti določba drugega odstavka 20. člena ZUS-1, saj daje sodišču le pooblastilo za izvedbo dokazov, ki jih stranke niso predlagale, če meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti ter pravilni odločitvi. Trditve torej ostajajo v domeni strank upravnega spora.

9. Pritožnica ugotovitve v izpodbijani sodbi, da ni navedla okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da obstajajo utemeljeni razlogi, da se preganjanje ali grožnje v primeru tožnikov ne bodo ponovile, bodisi zaradi poteka časa ali kakšnih drugih okoliščin (49. točka, 54. točka obrazložitve), ne more izpodbiti s trditvami, da ji je bilo na glavni obravnavi rečeno, da morajo kmalu zaključiti, da je imela zgolj omejen čas za vprašanja in da je bila zato v neenakopravnem položaju z nasprotno stranko.

10. Vrhovno sodišče ob odsotnosti podrobnejših okoliščin zatrjevane intervencije prvostopenjskega sodišča ne more pritrditi navedbi o pritožničinem neenakopravnem obravnavanju. Objektivno gledano opozorilo o bližajočem zaključku naroka pomeni (kljub drugačnemu subjektivnemu dojemanju toženke na glavni obravnavi), da mora stranka zaradi poteka časa, predvidenega za narok, zaključiti s postavljanjem vprašanj zaslišani nasprotni stranki, ne pa tudi, da naroka ni mogoče nadaljevati drug dan, če se to pokaže za potrebno. Če bi torej sodišče res odločilo, da se narok določenega dne zaključi, bi pritožnica lahko zahtevala njegovo nadaljevanje ob drugem terminu. Vrhovno sodišče zato zavrača navedbo, da pritožnica izpovedbam tožnikov na glavni obravnavi ni oporekala zaradi omejenega časa.

11. V tem okviru je treba obravnavati tudi navedbe, s katerimi pritožnica izpodbija ugotovitev, da sta bila tožnika pred odhodom iz izvorne države že znana v javnem prostoru in bi lahko bila prepoznavna. Navaja, da je članek, ki sta ga predložila sodišču, v angleškem jeziku, posnetka na You tubu, ki je bil objavljen pred dvema letoma, pa si verjetno tudi ne ogleduje vsak drugi prebivalec Srbije in bi sodišče lahko ugotovilo število ogledov.

12. Navedeni očitki so neutemeljeni. Sodišče prepoznavnosti tožnikov ni utemeljilo le s tekstom članka, ki sta ga predložila tožnika in v katerem sta omenjena, ampak tudi z njuno fotografijo v njem (priloga A8). Pritožba pa ne trdi, da bi bilo za prepoznavanje vsebine fotografije oziroma za njeno povezavo z imeni tožnikov bistveno poznavanje angleškega jezika. Pritožnica na prvi stopnji tudi ni trdila, da je posnetek na You tubu za oba tožnika nepomemben, ker je njegova dosegljivost zanemarljiva, in da v ta namen predlaga dokaz z vpogledom na splet o številu ogledov. Omenjeno zato predstavlja nedovoljene pritožbene novote, saj iz pritožbe ni razvidno, da teh navedb in dokazov ni mogla predložiti do konca glavne obravnave (prvi odstavek 74. člena ZUS-1).

13. Pritožnica navaja, da je v izjavah tožnikov, ki jih povzema, nekaj kontradiktornosti,5 v izjavah tožnice tudi nekaj pretiravanja, izjave tožnikov glede menjave stanovanj pa da so nenavadne, vendar tudi po izvedenem upravnem sporu "večinoma ne oporeka njuni verodostojnosti".

14. To Vrhovno sodišče razume, kot da omenjene pritožbene navedbe niso bistvenega pomena za skupno oceno verodostojnosti tožnikov, saj taka vzročna zveza ni zatrjevana. Glede na navedeno okoliščina, da sodišče razhajanj v izpovedbah ni ugotovilo, ni bistvenega pomena za odločitev. Poleg tega ni jasno, kaj je nenavadnega v tem, da tožnika nista omenjala nobenih težav s sosedi tam, kjer sta morala zamenjati stanovanje zaradi lastnikov, tam, kjer je lastnica sprejela njuno drugačnost, pa sta imela težave s sosedi. Tako tudi določnejša opredelitev do teh navedb ni mogoča. In končno, celo če bi bile upoštevne (pravno pomembne), pa so neutemeljene pritožbene navedbo o pretiranih tožničinih izjavah, da so jo imeli en mesec doma zaprto, ker da se je izkazalo, da je ves ta čas hodila v službo, so jo pa nadzirali. Navedeno "se ni izkazalo", saj je tožnica sama opisala, kaj se je dogajalo oktobra 2013, in ni navajala samo (torej pretiravala), da sta jo starša zaprla v hišo, ampak tudi, da je bil oče takrat doma in jo je zasledoval, kam gre in s kom se videva, da jo je spremljal v službo in nazaj domov, da ni imela komunikacije z nikomer, ni imela ne telefona ne računalnika (zapisnik o glavni obravnavi z dne 7. 5. 2019, bistvo izpovedbe je povzeto v 36. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Na podlagi tega je sodišče prve stopnje v okviru presoje intenzivnosti dejanj preganjanja ocenilo, da je šlo v tem primeru za odvzem prostosti tožnici in popoln nadzor nad njo v trajanju približno enega meseca (43. točka obrazložitve), čemur pritožnica niti ne nasprotuje.

15. Sodišče prve stopnje je kot nesporno med strankama ugotovilo, da srbska družba osebe LGBTI na splošno še vedno dojema kot skupino s posebno in različno identiteto (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Temu pritožnica ne oporeka, opozarja pa, da je sodišče v navedeni točki to posebno dojemanje srbske družbe povezalo s članki o nasilju in napadih na pripadnike LGBTI populacije, kar je materialnopravno nepravilno. Ker torej pritožnica že sama ugotavlja, da navedeno za končno odločitev sodišča ni pomembno, Vrhovno sodišče le dodaja, da je na načelni ravni mogoče pritrditi, da preganjanje samo po sebi ne opredeljuje posebne družbene skupine. Vendar je v obravnavanem primeru, ko ta okoliščina ni bila sporna, treba uporabo informacij, ki poročajo o dejanjih zoper pripadnike LGBTI, razumeti le v smislu dodatne podkrepitve, da v Srbiji družba navedene osebe še vedno dojema kot različne in torej s posebno identiteto (druga alineja petega odstavka 27. člena ZMZ-1). Eden od pokazateljev tega drugačnega dojemanja so namreč prav dejanja, katerih vzgib je posebnost (različnost) drugega. Pri prosilcih za mednarodno zaščito so taka dejanja po naravi stvari negativna, kar se je v konkretnem primeru tudi uresničilo v preteklih dejanjih zavračanja in omejevanja svobode do spolne usmerjenosti (pri tožnici) in svobode do lastne spolne identitete (pri tožniku), s čimer je bilo zaradi osebnih okoliščin zanikano tudi osebno dostojanstvo tožnikov (43. točka izpodbijane sodbe).

16. Nepravilno je pritožbeno stališče, da dogodki, ki so se zgodili tožnikoma pred leti, ne morejo odločilno vplivati na presojo bodočega preganjanja. Nasprotno izhaja iz že omenjenega drugega odstavka 23. člena ZMZ-1, ki določa, da je preteklo preganjanje resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem, razen če je tega mogoče izključiti zaradi okoliščin, ki utemeljujejo prepričanje, da se preganjanje, ki mu je bil prosilec izpostavljen v preteklosti, ne bo ponovilo oziroma da se grožnje ne bodo uresničile. Ob tem Vrhovno sodišče zavrača pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje spregledalo, da tožnika pred odhodom iz izvorne države nista prejemala nobenih groženj s strani tožničine družine. Sodišče tega ni spregledalo in je navedlo, da se je položaj umiril po pogrebu tožničinega očeta,6 da pa je tožnica s tem v zvezi povedala, da se ne ve, kaj bo po enoletnem obdobju žalovanja in da se boji ponovnih groženj s strani družine (46. točka obrazložitve). Pri tem tudi ne gre le za tožničino mamo, za katero je tožnica povedala, da se je po očetovi smrti bistveno spremenila in da sedaj verjetno vse obžaluje, kar izpostavlja pritožba, ampak tudi za strica in njegova ravnanja v preteklosti. Zanje pa ni bilo ugotovljeno, da se ne morejo ponoviti, če bi se tožnika vrnila.

17. Pritožba z navedbami, da je bila tožnica ves čas zaposlena pri istem podjetju, izkušnje s sodelavci pa niso bile tako neprijetne, da bi kumulativno dosegale prag preganjanja, ugovarja oceni obstoja preteklih dejanj preganjanja.

18. Tudi to nasprotovanje ni utemeljeno. Ena od zahtev, da se dejanje opredeli kot preganjanje, je, da mora biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoče se, da predstavlja hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena EKČP ni mogoče omejiti (prva alineja prvega odstavka 26. člena ZMZ-1). Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo, da je šlo v primerih ravnanj zoper oba tožnika sicer za različne intenzivnosti dejanj, da pa so bila kontinuirana in dolgotrajna ter je bilo zaradi njih tožnici v trajanju petih let oziroma tožniku v trajanju trideset let odvzeto minimalno spoštovanje, ki gre vsakemu človeku ne glede na njegovo spolno usmerjenost ali spolno identiteto, in sta se le z zunanjim zanikanjem svoje identitete uspešno izognila hujšim telesnim napadom (43. točka obrazložitve).

19. Sodišče je torej sprejelo, da vsako posamično obravnavano dejanje ni nujno doseglo zahtevanega standarda resnosti kršitve (torej da bi vsako posebej pomenilo hudo kršitev temeljnih pravic tožnikov v smislu bistvenega oteževanja ali onemogočanja njihovega izvrševanja), da pa je zaradi dolgotrajnosti tak njihov skupni učinek. Ob taki presoji je zato nebistveno, ali je posamično ravnanje vsakega od subjektov preganjanja (stričeve in mamine grožnje, izkušnje s sodelavci, z lastniki stanovanj, v katerih sta živela, s fanti pred blokom itd.) izpolnilo omenjeni pogoj.

20. Upravno sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da izvorna država tožnikoma v primeru vrnitve ne bi zagotovila učinkovite zaščite, ki mora biti dejanska in ne začasna, ustrezna pa je takrat, ko subjekti zaščite sprejmejo razumne ukrepe za preprečitev preganjanja ali resne škode, med drugim z vodenjem učinkovitega pravnega sistema za odkrivanje, pregon in kaznovanja dejanj, ki pomenijo preganjanje ali resno škodo, prosilec pa ima dostop do take zaščite (drugi odstavek 25. člena ZMZ-1). To stališče je oprlo na članke, poročila in informacije o stanju v izvorni državi,7 ki jih podrobneje povzema. Navedlo je, da na področju LGBTI oseb v Srbiji prihaja do napredka, saj je bila sprejeta zakonodaja proti diskriminaciji, a da poročila8 kažejo, da se nasilje proti LGBTI osebam z leti ne zmanjšuje, da je v njihovem okolju veliko diskriminacije, prav tako obstaja diskriminacija žrtev s strani pripadnikov policije, predvsem v zvezi z napadi na transspolne osebe pa težko pride do aretacij storilcev (16. točka obrazložitve). Na podlagi splošnih in specifičnih informacij o položaju LGBTI oseb je tudi utemeljilo, da se nasilje nad njimi pogosto izvaja v okviru družine in da je policija zelo slabo odzivna s pregoni ravnanj proti pripadnikom LGBTI oseb, sploh proti transseksualnim osebam (46. točka obrazložitve). S tem v zvezi je izpostavilo preteklo izkušnjo tožnikov s policijo (45. točka), ki se je v primeru njune edine prijave v letu 2015 oziroma v začetku 2016, ko je prišlo do fizičnega napada in maltretiranja, ki ga niso izvajali družinski člani, odzvala v skladu s prakso, o kateri je izpovedal tožnik kot poznavalec okoliščin v zvezi s prijavami drugih oseb LGBTI in jo potrdil z določenimi informacijami (neukrepanje policije v navedenem primeru za pritožnico ni sporno). Vendar je sodišče glede na specifične okoliščine tožnikov, izkušnje, poznavanje okoliščin pri drugih pripadnikih LGBTI, s katerimi je imel tožnik kontakte, in glede na specifične oblike nasilja kot problematično ocenilo izvajanje predpisov, ki ob odsotnosti nasprotnih informacij dajejo podlago za domnevo, da prijave psihičnega nasilja ne bodo pomagale in da bi bila tožnika celo lahko deležna dodatnih (čeprav ne fizičnih) šikaniranj med prijavo.

21. Iz tega izhaja, da sodišče prve stopnje ni zanemarilo informacij, ki kažejo pomembne pozitivne trende v izvorni državi, zlasti spremembo odnosa do napadov na LGBTI osebe v Srbiji na deklarativni ravni. Vendar pa pritožba ne konkretizira, katerih predloženih informacij o izvorni državi, ki govorijo v prid dobremu delovanju srbskih organov oblasti (zlasti policije), sodišče ni vključilo v svojo presojo. Zato tudi ni mogoča drugačna presoja Vrhovnega sodišča glede zagotavljanja zaščite v izvorni državi, česar ne more spremeniti niti pritožbeno sklicevanje na študiji, saj se nanašata na položaj oseb LGBTI v Sloveniji. Pritožbena navedba, da je sodišče odločalo subjektivno oziroma da ni objektivno preverilo situacije v izvorni državi, je zato neutemeljena.

22. Drugače kot pritožnica Vrhovno sodišče meni, da je ob izkušnji tožnikov (neposredni in posredni) v zvezi s prijavljanjem storilcev nasilja nad pripadniki skupine LGBTI izkustveno razumljivo opuščanje prijavljanja nedovoljenih dejanj, storjenih zoper njiju (tudi družinskega nasilja, ki bi ga po navedbah v pritožbi moral prijaviti vsaj tožnik). Vprašanje, ali bi se proces sprememb v Srbiji odvijal hitreje, če bi več oseb LGBTI prijavljalo napade, pa je hipotetično in nebistveno za odločitev.

23. Ker je sodišče prve stopnje neučinkovitost zaščite utemeljilo na slabem delovanju organa odkrivanja (policije), torej segmenta države, brez učinkovitosti katerega ni niti učinkovitega delovanja države kot celote, so za obravnavano zadevo nebistvene pritožničine navedbe, da je država tožniku sofinancirala spremembo spola in da si je lahko uredil potni list. 24. Pritožba še navaja, da tožničini sorodniki niso nedržavni subjekti preganjanja, ker tožnika njihovih dejanj nista prijavljala policiji, saj oprostitev prijav v 24. členu ZMZ-1 ni določena. Pritožničino stališče torej je, da je nedržavni subjekt preganjanja v vsakokratnem primeru vzpostavljen šele z oškodovančevo prijavo dejanja pristojnim državnim institucijam, kar pa ni utemeljeno.

25. ZMZ-1 v 24. členu določa, da so subjekti, ki lahko izvajajo preganjanje, tudi nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej (to je država ali ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja), vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu tega zakona. Drži sicer, da v tej določbi ni predpisano, da so oškodovanci oproščeni prijavljanja omenjenih dejanj organom izvorne države, vendar na drugi strani iz nje ne izhaja niti njihova dolžnost, da ta dejanja prijavljajo. Določba tudi ne pravi, da gre za nedržavni subjekt preganjanja, če država prosilcu _ni bila sposobna ali ni hotela_ nuditi zaščite. To bi bilo namreč mogoče razumeti tudi tako, da je za vzpostavitev nedržavnega subjekta preganjanja pogoj, da država prosilcu v preteklosti iz omenjenih razlogov ni nudila zaščite. Omenjeno pa bi lahko kazalo na povezavo med njeno pripravljenostjo ali sposobnostjo nuditi zaščito ob seznanitvi s konkretnim dejanjem preganjanja, s tem pa tudi na dolžnost prijavljanja zadev pristojnim organom. Vendar bi se ob taki opredelitvi in upoštevaje, da mednarodna zaščita temelji na nevarnosti bodočega preganjanja, postavilo nadaljnje vprašanje, kaj je z nedržavnimi subjekti preganjanja v primerih, ko preteklih dejanj ni bilo in zato tudi prijave niso bile mogoče. 26. Glede na navedeno je mogoča le razlaga, da opredelitev nedržavnega subjekta preganjanja temelji na objektivnih okoliščinah, ki izhajajo iz informacij o izvorni državi, o sposobnosti in pripravljenosti subjektov zaščite, da zaščito tudi dejansko izvajajo (v konkretni zadevi v primerih družinskega nasilja). O teh okoliščinah se je sodišče prve stopnje, kot pojasnjeno, opredelilo v 46. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

27. Ostale pritožbene navedbe ne morejo vplivati na odločitev v zadevi. Ker zatrjevane kršitve niso podane in ni razlogov, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Iz povzetkov v izpodbijani sodbi izhaja, da je prvi tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljeval s težavami zaradi spremembe spola, druga tožnica pa je njegova partnerka. Tožnika sta zatrjevala, da sta bila v Srbiji ogrožena s strani strica druge tožnice, njenih ožjih družinskih članov, sosedov in drugih sokrajanov. 2 Tožnik kot transseksualna oseba, tožnica kot njegova partnerka, ki so jo dojemali kot lezbijko. 3 Poleg nedržavnih subjektov so to še država ali politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja. 4 V skladu z drugim odstavkom 23. člena ZMZ-1 je preteklo preganjanje resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem, razen če je tega mogoče izključiti zaradi okoliščin, ki utemeljujejo prepričanje, da se preganjanje, ki mu je bil prosilec izpostavljen v preteklosti, ne bo ponovilo oziroma da se grožnje ne bodo uresničile. 5 Gre za izjave, ko je tožnica glede časovne opredelitve napada, ki sta ga s tožnikom prijavila policiji, na osebnem razgovoru navedla, da se je zgodil konec leta 2015 oziroma v začetku 2016, tožnik pa, da je bilo to poleti 2015, pri čemer je tožnik na glavni obravnavni izjavil, da je do dogodka prišlo leta 2014. V zvezi z obiski tožničinega strica v Beogradu pa je tožnica na osebnem razgovoru trdila, da jo je stric prišel obiskat v službo in ji grozil, na glavni obravnavi pa, da je prišel k njima na dom. 6 Ta je bil 30. 5. 2017, tožnika pa sta Srbijo zapustila 30. 3. 2018. 7 Uporabljene so bile informacije, temelječe na različnih virih in predložene s strani obeh strank, ki so povzete v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. 8 Konkretno gre za članek „US Department of State, Country Reports on Human Rights Practices for 2018“ (Poročilo Legebitra z dne 6. 5. 2019).