Jedro

Pri odgovornosti projektanta v razmerju do izvajalca ni pomembno, ali sta projektant in izvajalec v pogodbenem razmerju.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 62.163,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2011 dalje do plačila (I.). V preostalem delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala plačilo zneska 189.105,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2011 do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II.). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.031,79 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III.).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, vsaka zoper del, s katerim v postopku na prvi stopnji ni uspela. Uveljavljata vse razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagata pritožbenemu sodišču, da sodbo ustrezno pritožbenemu predlogu vsake pritožnice spremeni, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Vsaka stranka je tudi odgovorila na pritožbo nasprotne stranke, v kateri je nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala ustrezno potrditev izpodbijane sodbe. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Pravno podlago zahtevka predstavlja tretji odstavek 665. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Tožeča stranka je kot izvajalka del (izgradnje stanovanjske soseske „Pod Š.“) zoper toženo stranko kot projektanta uveljavljala regresni zahtevek zaradi povrnitve škode, nastale zaradi odprave napak v izvršenih delih, ki izvirajo iz napak v projektu. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je imenovalo sodno izvedenko s področja gradbeništva in projektiranja, ugotovilo, da sta za napake na strehah objektov, ki jih je tožeča stranka sanirala z zamenjavo strehe, odgovorni obe pravdni stranki, tako izvajalec kot projektant, in na podlagi te ugotovitve porazdelilo med njiju potrebne in izkazane stroške sanacije.

V zvezi s pritožbo tožeče stranke

5. Tožeča stranka sodišču prve stopnje očita, da se je v celoti oprlo na izvedensko mnenje v postopku imenovane sodne izvedenke, pri čemer naj bi prezrlo številne pripombe tožeče stranke in tudi njen predlog za določitev novega izvedenca, zavrnilo pa je tudi dokaz z zaslišanjem prič, ki so izdelale strokovno mnenje za G. in za Z., na katerega se je sklicevala tožeča stranka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v tem postopku imenovana izvedenka svoje mnenje izdelala v skladu s pravili stroke, da je to mnenje jasno, logično in konsistentno, da je izvedenka obrazloženo odgovorila na vsa vprašanja, ki jih je zastavilo sodišče prve stopnje in tudi na pripombe pravdnih strank, in da nobeno od ugotovljenih dejstev in zaključkov iz izvedenskega mnenja in iz izpovedbe izvedenke ne vzbuja pomislekov ali dvomov v njeno strokovnost in korektnost. Namen dokazovanja z izvedencem ni doseči strinjanje strank glede njegovih ugotovitev, zato v obravnavani zadevi niso bile podane okoliščine, ki bi terjale postavitev novega izvedenca.

6. Tudi sicer pritožba mnenju G. pripisuje pomen, ki ga v resnici nima in si skuša izboljšati svoj položaj z iztrgovanjem posameznih ugotovitev iz konteksta celote ter prilagajanjem posameznih ugotovitev svojim interesom. Zmotno je namreč prepričanje pritožbe, da je mnenje G., na katerem je tožeča stranka gradila svoje trditve, tako zelo ugodno za tožečo stranko, kot si pritožba prizadeva prikazati, oz. v nasprotju z mnenjem v tem postopku imenovane izvedenke. Nasprotno, ker so bile vse napake v času izdelave mnenja s strani v tem postopku imenovane izvedenke že sanirane (strehe zamenjane), se je izvedenka glede obstoja napak v celoti oprla prav na ugotovitve iz mnenja G. Tako G. kot izvedenka sta povsem skladno in družno ugotovila obstoj istih napak: - da bi pločevina strehe morala biti po projektu debela 0,7 mm, dejansko pa je bila samo 0,6 mm, (kar je napaka izvajalca); - da bi morala biti po projektu streha pritrjena s pomičnimi sidri iz pocinkane ali nerjavne pločevine, dejansko pa so bila vgrajena le fiksna sidra z lepenkarji, zaradi česar je bilo onemogočeno oziroma močno ovirano temperaturno pogojeno krčenje in raztezanje pločevine, posledica tega pa je nastanek manjših razpok ob zgibih (napaka izvajalca); - da je bila vgrajena toplotna izolacija iz dveh slojev kamene volne debeline 6 cm, po projektu bi morala biti 4 + 8 cm (napaka izvajalca); - da je bil ločilni sloj med kritino iz titan cinkove pločevine in med lesenim opažem iz desk izveden po projektu s strešno lepenko, ki je nekompatibilen material s titan cinkano pločevino (napaka projektanta), - da prezračevalni kanal ni bil ustrezno sprojektiran (napaka projektanta).

7. Poročilo G. ugotavlja še, da streha (po projektu) ni bila zaščitena z rezervno kritino, ki bi morala biti obvezno vgrajena pod prezračevanim zračnim slojem, vendar pritožba ne izpodbija zaključka prvostopnega sodišča, da je vgradnjo rezervne kritine predvidel šele Pravilnik o zaščiti stavb pred vlago iz leta 2004, ki je bil sprejet po izgradnji objektov. Pritožba tudi ne izpodbija ugotovitve, da sodita le v zadnjih dveh alinejah ugotovljene napake k napakam projekta, za katere je odgovoren projektant, da pa so vse ostale ugotovljene napake napake v izvedbi del, za katere je odgovoren izvajalec. Vprašanje, ki se zdi pritožnici bistveno; ali bi bilo potrebno strehe zamenjati tudi v primeru, če napak v izvedbi ne bi bilo in bi tožeča stranka dela izvedla natančno po projektu; je enako hipotetično kot vprašanje; ali bi bilo potrebno strehe zamenjati tudi v primeru, če bi bil projekt brezhiben, in delo izvedeno z ugotovljenimi napakami. Na obe vprašanji je izvedenka po oceni pritožbenega sodišča odgovorila pritrdilno. Vsaj tako izhaja iz njenega, po oceni pritožbenega sodišča zelo prepričljivega pojasnila, da, čim katerakoli napaka povzroči, da streha ni več vodotesna, nastopi zamakanje. Zato je v resnici razglabljanje o tem, katera od ugotovljenih napak je bolj bistvena od druge, precej nepomembno. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku prvostopnega sodišča, da so v obravnavanem primeru zamakanje povzročile vse ugotovljene napake skupaj. Okoliščina, da bi za nastop zamakanja zadoščala tudi le samo ena od njih, nobene od pravdnih strank ne more ekskulpirati. Hipotetični scenariji so v obravnavani zadevi nepotrebni, ker niti napake na strani izvajalca niti napake na strani projektanta, niso prekinile vzročne zveze med katerokoli od ugotovljenih napak in škodno posledico (zamakanjem). Oceni iz mnenja G., da napake na strani izvajalca niso vplivale „bistveno“, ni mogoče slediti oziroma ji dati posebne teže tudi iz razloga, ker je nekonsistentna in nepodprta z ostalimi ugotovljenimi dejstvi. Iz mnenja G., ki je bilo izdelano šest let po končani izgradnji, izhaja, da so korozijske poškodbe s spodnje strani strehe (ki so posledica napak v projektu) opazili samo na treh mestih, „da pa se bodo gotovo pojavile še na drugih mestih in privedle do preboja pločevine“. Nesporno je nadalje, da je že v letu 2005 ob močnem vetru prišlo do odtrganja dela pločevinaste kritine, kar je pripisati neustrezni debelini strehe in njeni neustrezni pritrditvi (napakam izvajalca). Sanacija strehe je bila torej v času, ko se je izvedla, v bistveno večji meri potrebna zaradi napak izvajalca (saj bi do zamakanja zaradi napak v projektu že po predvidevanjih G. prišlo šele v prihodnosti). Zaključek iz mnenja G., da napake v izvedbi (pretanka pločevina in neustrezna pritrditev) ne vplivajo bistveno na gradbeno fizikalne karakteristike in trajnost ter zanesljivost strešne konstrukcije, ob nesporni ugotovitvi, da je del strehe v razmeroma kratkem času po izgradnji že odtrgalo, zato ni posebej prepričljiv. Ker je do tega prišlo zaradi pretanke pločevine in neustrezne pritrditve, je razumna predpostavka, da bi se podobne nezgode ob vremenskih ujmah ponovile tudi v bodočnosti. Vsekakor so ugotovljene napake na strani izvajalca prav tako celostne kot napake projektanta, zaradi njih je bila oslabljena in ogrožena celotna streha na vseh objektih, in jih zato (vsaj dolgoročno) ni bilo mogoče odpravljati parcialno. Sodišče prve stopnje tako povsem pravilno sledilo izvedenki, da je zanesljiva strešna konstrukcija le tista, kjer ne prihaja do nobenega zamakanja (ki seveda ob vetru ostane na strehi). Odsotnost napak z ene ali z druge strani bi torej samo preprečila njune sinergijske učinke, kar pomeni, da bi se posledice napak v vseh njihovih razsežnostih morda pokazale kasneje, da pa bi v obeh primerih terjale celovito sanacijo.

8. V zvezi z porazdelitvijo za odpravo napak potrebnih stroškov med obe pravdni stranki je po mnenju pritožbenega sodišča potrebno upoštevati kot osnovno izhodišče ugotovitev prvostopnega sodišča, da ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, v kakšni meri so bodisi napake v projektu bodisi napake v izvedbi vplivale na nastanek škode in kolikšen je torej njihov delež v nastali škodi. Sodišče prve stopnje je v skladu s predlogom izvedenke stroške sanacije porazdelilo glede na to, kdo je v pretežni meri odgovoren za nastanek posamičnega stroška, vendar pa je bil navedeni kriterij po oceni pritožbenega sodišča uporabljen zgolj kot merilo za odločitev po prostem preudarku v skladu z 216. členom ZPP. Z ozirom na povedano je po mnenju pritožbenega sodišča povsem primerno, da je sodišče projektanta obremenilo za stroške strešne lepenke in sanacije prezračevalnega kanala, zamenjavo pločevine pa naprtilo v breme tožeče stranke, saj se je napaka v izvedbi (pretanka pločevina) vsaj v zvezi s sporno sanacijo in stroški te sanacije izkazala za usodnejšo kot nekompatibilnost pločevine s strešno lepenko. Ker pritožba zoper strošek strešne lepenke in sanacije prezračevalnega kanala ne uveljavlja konkretiziranih ugovorov (v smeri, da so prenizki), pritožbeno sodišče na druge pritožbene razloge zoper zavrnjene stroške sanacije ni odgovarjalo, saj niso odločilnega pomena.

V zvezi s pritožbo tožene stranke:

9. Tožena stranka v pritožbi zgolj ponavlja razloge, ki jih je uveljavljala v postopku na prvi stopnji, in na katere je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi obširno, argumentirano in prepričljivo odgovorilo. Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja določilo tretjega odstavka 665. člena OZ, po katerem ima izvajalec, ki je povrnil škodo, nastalo zaradi napake v izvršenih delih, pravico zahtevati od projektanta povračilo v tolikšni meri, kolikor izvirajo napake v izvršenih delih iz napak v načrtu. Tožeča stranka je bila izvajalka del, na katerih so se pojavile napake, ki so povzročile škodo, tožena stranka pa je bila projektant teh del. Ni pomembno, da stranki med seboj nista bili v pogodbenem razmerju (obe sta bili nesporno v pogodbenem razmerju z naročnikom, kar dokazuje njun položaj v smislu 3. odst. 665. člena OZ) in tudi ne, da je tožena stranka izvedbo projekta zaupala svojemu podizvajalcu. Tožeča stranka bi na podlagi tretjega odstavka 665. člena OZ lahko zahtevala povrnitev škode tudi od dejanskega projektanta (podizvajalca tožene stranke). Ker po splošnem pravilu iz 630. člena OZ podjemnik (tožena stranka) odgovarja za osebe, ki so po njegovem naročilu delale pri prevzetem poslu, kot da bi ga bil sam opravil, je torej odgovornost tožene stranke in njenega podizvajalca v razmerju do tožeče stranke solidarna. Upnik solidarne obveznosti pa lahko terja izpolnitev od kateregakoli solidarnega dolžnika po svoji izbiri (395. člen OZ). Tožeča stranka zahtevka proti toženi stranki tudi ni uveljavljala prepozno. Izvajalca, ki zahteva od projektanta povračilo škode na podlagi tretjega odstavka 665. člena OZ, omejuje le zastaralni rok, ki začne teči od dneva, ko je sam povrnil škodo, nastalo zaradi napake. Ni sporno, da je bila sanacija izvedena 14. 6. 2011, zato tožba, vložena zoper toženo stranko v letu 2012, nikakor ni mogla biti prepozna.

10. Sicer pa je sodišče prve stopnje zelo jasno ugotovilo, da je bila tožena stranka o napakah, za katere je bila (po mnenju tožeče stranke) odgovorna, seznanjena pred izvedbo sanacije in tega zaključka pritožba tudi argumentirano ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je tudi povsem pravilno zaključilo, da se tožena stranka v postopek sanacije ni želela vključiti in se zaradi tega na svojo nemožnost sodelovanja pri pregledu strehe pred sanacijo ne more uspešno sklicevati. V postopku na prvi stopnji tudi ni bilo sporno, da je tožeča stranka sanacijo izvedla, poleg tega pa je v dokaz te trditve tudi predložila zadostne dokaze. V čem naj bi nastopilo prikrajšanje tožene stranke, ker tožeča stranka ni predložila gradbene dokumentacije (dnevnika izvajanja krovsko kleparskih del), iz pritožbe ni mogoče ugotoviti. Prav tako je pavšalen očitek, da je sodišče prve stopnje zavrnilo vse dokaze z zaslišanjem prič, ki jih je tožena stranka predlagala v dokaz svojih trditev v postopku. V zvezi z očitki, ki se nanašajo na mnenje izvedenke, se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge, ki jih je navedlo ob obravnavanju istovrstnih očitkov tožeče stranke. Pritožba tudi ne pove, do katerih konkretnih razlogov pritožnika, ki je ugovarjal temu, da je projektiranje lepenke kot ločilnega sloja napaka, se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tudi glede učinka posamezne napake na nastalo škodo se pritožbeno sodišče sklicuje na že zgoraj podano obrazložitev ob obravnavanju pritožbe tožeče stranke.

11. Pritožba nadalje tudi ne more uspeti s sklicevanjem na določilo četrtega odstavka 3. člena Pogodbe o izgradnji prve faze stanovanjske soseske pod Š., v katerem je izvajalec (tožeča stranka) izrecno izjavil, da je pregledal vso dokumentacijo, da je opravil njeno revizijo in da se z dokumentacijo v celoti strinja in da je nanjo dal ponudbo. Projektant mora projekt izdelati v skladu s pravili stroke in kot dober strokovnjak ter se svoje odgovornosti za dobro izvedbo projekta ne more razbremeniti s sklicevanjem na morebitne opustitve izvajalca. Ni pomembno, da je tožeča stranka izbirala dobavitelja materiala (pločevine). Na nekompatibilnost ločilnega stroja iz strešne lepenke s titan cinkovo pločevino (ali katerimkoli drugim materialom, ki se uporablja kot strešna kritina) bi moral opozoriti že projektant in ne izvajalec.

12. S tem je sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene razloge. Ker le-ti niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP v zvezi s 350. čl. ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo sta pravdni stranki sami dolžni nositi svoje pritožbene stroške, enako tudi stroške odgovorov na pritožbo (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).