Jedro

Republika - država je pravna oseba javnega prava, medtem ko so ministrstva le njeni upravni organi, saj zakon določa, da naloge uprave opravljajo neposredno ministrstva (prvi odstavek 5. člena zakona o upravi, Ur. list RS, št. 67/94). Za ministrstva zakon ne določa, da so pravne osebe in potemtakem v pravdnem postopku sploh ne morejo biti stranka. Po drugi strani noben poseben predpis ne določa, da so lahko pravdna stranka (drugi odstavek 77. člena ZPP) in tudi jih ni mogoče uvrstiti med "oblike združevanja", katerim lahko pravdno sodišče prizna lastnost stranke (tretji odstavek 77. člena ZPP). Po povedanem torej pripisa "Ministrstvo za obrambo" k označbi tožeče stranke "Republika Slovenija" nikakor ne gre šteti v tem smislu, da je ministrstvo tožeča stranka, niti ne gre morda za dve stranki - republiko in ministrstvo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec izprazniti trisobno stanovanje v M., R., in ga izročiti tožeči stranki ter ji povrniti pravdne stroške - ker se je vselil vanj neupravičeno, brez ustrezne odločbe pristojnega organa in ker tudi nima sklenjene najemne pogodbe. Tožeča stranka je aktivno legitimirana, saj izhaja iz poročila Staninvesta, da je lastnica stanovanja. Po sodbah Vrhovnega sodišča RS U 234/92 in 233/92 je šlo le za to, da tožeča stranka ni bila pristojna za odločanje v upravni zadevi, v tej pravdi pa gre za premoženjsko pravico.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo. Zavzelo je stališče, da okoliščina, da je tožnik z družino v stanovanjski stiski, ni pravno pomembna. Iz dopisa oddelka za obrambne zadeve izhaja, da gre za stanovanje, s katerim razpolaga M. in tako je poleg aktivno legitimirane Republike Slovenije omenjeno ministrstvo pravilno označeno kot organ, ki o spornem stanovanju dejansko odloča. Tožena stranka vlaga revizijo proti tej sodbi iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj vrhovno sodišče sodbo spremeni tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, ali pa naj jo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Sprašuje se, kako je mogoče ignorirati sodbi vrhovnega sodišča, po katerih je lahko aktivno legitimiran kot upravni organ le Ministrstvo za varstvo okolja in urejanje prostora in ne M.. Le-to si je uzurpiralo pravice, ki mu ne gredo. Absurdno je, da toženca meče na cesto kot pripadnika oboroženih sil, trenutno v rezervi, prav njegovo ministrstvo. Nihče ni preveril, da mu je bila zagotovljena rešitev stanovanjskega problema.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka v tem pravdnem postopku je Republika Slovenija. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) določa, ko opredeljuje sposobnost biti stranka v takšnem postopku, da je lahko pravdna stranka vsaka fizična in pravna oseba (prvi odstavek 77. člena). Republika - država je pravna oseba javnega prava, medtem ko so ministrstva le njeni upravni organi, saj zakon določa, da naloge uprave opravljajo neposredno ministrstva (prvi odstavek 5. člena zakona o upravi, Ur. list RS, št. 67/94). Za ministrstva zakon ne določa, da so pravne osebe in potemtakem v pravdnem postopku sploh ne morejo biti stranka. Po drugi strani noben poseben predpis ne določa, da so lahko pravdna stranka (drugi odstavek 77. člena ZPP) in tudi jih ni mogoče uvrstiti med "oblike združevanja", katerim lahko pravdno sodišče prizna lastnost stranke (tretji odstavek 77. člena ZPP). Po povedanem torej pripisa "M." k označbi tožeče stranke "Republika Slovenija" nikakor ne gre šteti v tem smislu, da je ministrstvo tožeča stranka, niti ne gre morda za dve stranki - republiko in ministrstvo. Če je že pripisan takšen dodatek, pomeni lahko le pojasnilo, za katero področje pravnega razmerja države gre v kakšnem sodnem postopku. Le tako razumljeni dodatek pa je v obravnavanem primeru pravilen, kar izhaja iz poročila oddelka Občine M. za obrambne zadeve z dne 24.5.1994, po katerem je bilo obravnavano stanovanje predano oktobra 1991 komisiji za prevzem vojaških stanovanj oziroma M. Spor v tej pravdni zadevi je premoženjskopravne narave, ker gre za izselitev iz stanovanja, ki ga tožena stranka zaseda nezakonito. Da gre pri tem stanovanju za premoženje Republike Slovenije, menda ne more biti sporno (arg. iz 9. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine, Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94, in 1. in 2. člen uredbe o zemljiškoknjižni izvedbi prenosa nepremičnin bivše SFRJ na Republiko Slovenijo, Ur. list RS, št. 61/92). Tako je podana njena aktivna legitimacija.

Ob takšnem stanju stvari ne more iti za to, da bi morali sodišči upoštevati sodbi vrhovnega sodišča U 233/92 in U 234/92. V teh dveh primerih ni šlo za premoženjskopravni zadevi marveč za upravni - za toženčevo izselitev iz tu obravnavanega stanovanja po upravni poti na podlagi določb prvega in drugega odstavka 50. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 35/82 in 14/84). V upravnem sporu, ki se lahko razvije iz takšnega upravnega postopka, pa nastopa kot tožena stranka drugostopni upravni organ, ki je lahko ministrstvo. V takšnih upravnih zadevah je zaradi predpisov o stvarni pristojnosti upravnih organov pomembno, katero izmed ministrstev sme nastopiti kot pristojni pritožbeni organ. Ta okoliščina pa seveda ne vpliva na sodni postopek v pravdnih zadevah, kjer se rešujejo premoženjskopravna vprašanja. Ne gre torej za ignoriranje predloženih sodb vrhovnega sodišča ne za to, da bi si M. prilastilo kakšne pravice ipd.

Pravno nepomembne so tudi druge revizijske trditve, saj po zakonu niso relevantne okoliščine, kot so to stanovanjska stiska in pripadnost oboroženim silam tistega, ki zaseda stanovanje nezakonito, in tudi ne obljube nepristojnih organov, dane takšni osebi. Lastnik stanovanja lahko vloži kadarkoli tožbo za izpraznitev stanovanja proti osebi, ki ga uporablja, pa z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe (58. člen stanovanjskega zakona, Ur. list RS, št. 18/91-I, 21/94 in 23/96).

Uveljavljani revizijski razlog torej ni podan in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 166. člena ZPP).