Jedro

Pravilna navedba zakonske določbe kot podlaga za vložitev pripornega predloga ni bistvena, kar nenazadnje izhaja tudi iz določbe prvega odstavka 202. člena ZKP, po kateri je državni tožilec zavezan, da priporni predlog obrazloži, ne pa tudi, da ob tem navede pravno podlago za svoje procesno ravnanje. Napačno sklicevanje na pravno podlago v obtožnici, na kateri temelji predlog tožilstva za podaljšanje pripora, tudi v ničemer ne vpliva na zakonitost odločanja sodišča o podaljšanju pripora. Ta je namreč odvisna od presoje sodišča, ali so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za podaljšanje pripora (obstoj utemeljenega suma, obstoj pripornega razloga, ugotovitev neogibne potrebnosti pripora za varnost ljudi ali za potek kazenskega postopka in njegova sorazmernost).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 30. 5. 2019 zoper obdolžena R. F. in H. G. ob vložitvi obtožnice podaljšal pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Obtožnica obdolžencema očita storitev kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države v sostorilstvu po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 7. 6. 2019 pritožbe obdolžene H. G., njenega zagovornika in zagovornika obdolženega R. F. zavrnilo kot neutemeljene.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora zagovornik obdolžene H. G. vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma uveljavlja relativno bistveno kršitev določbe kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Zagovornik izpostavlja nezakonitost predloga državnega tožilca za podaljšanje pripora, ker je pri njegovi podaji v obtožnici citiral napačno pravno podlago za odločanje sodišča o podaljšanju pripora. Ker je sodišče to napako saniralo s pojasnilom, da sta bistveni predvsem utemeljitev in obrazložitev tožilskega pripornega predloga, ne pa tudi pravna podlaga zanj, je s tem nedopustno pomagalo tožilstvu in kršilo 16. člen ZKP, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijanega sklepa. Zagovornik kršitev kazenskega zakona vidi v neizpolnitvi zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, saj se obdolžencema ne očita, da sta prevažala tujce za plačilo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženo H. G. odpravi.

3. Vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk je podala odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP in v njem zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno. Za odreditev ali podaljšanje pripora je bistvena utemeljitev in obrazložitev pripornega predloga, ne pa navedba zakonske določbe, na podlagi katere tožilstvo tak predlog poda. Očitek obdolžencema pa ni v prevozu tujcev za plačilo, temveč v njunem ukvarjanju s tem, da sta tujce nezakonito prevažala po ozemlju Republike Slovenije. Vrhovna državna tožilka zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obdolženki in njenemu zagovorniku, da se o njem izjavita. Zagovornik je vztrajal pri navedbah iz zahteve, obdolženka pa izjave na odgovor ni podala.

B.

5. V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik uvodoma uveljavlja relativno bistveno kršitev določbe 16. člena ZKP, ki naj bi vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa. Sodišče je pristranskost odločanja pokazalo s tem, da je pomagalo tožilstvu sanirati procesno napako z obrazložitvijo, da pri podaji predloga tožilstva za podaljšanje pripora ni bistvena pravna podlaga, s katero tožilstvo v obtožnici tak predlog poda, temveč njegova utemeljitev in obrazložitev. Po mnenju zagovornika bi namreč moralo tožilstvo predlagati podaljšanje pripora na podlagi 272. člena ZKP, ne pa na podlagi 205. člena ZKP, kot to zmotno navaja v obtožnici. Sodišče je s svojo obrazložitvijo tožilstvu pomagalo nadomestiti napačno zakonsko podlago za podaljšanje pripora, s tem pa v nasprotju s 16. členom ZKP favoriziralo vlogo tožilstva.

6. Vrhovno sodišče na tem mestu poudarja, da zagovornik pri uveljavljanju obeh kršitev zakonitosti ne preseže vsebinskega okvirja pritožbe in ne ponudi novih ali drugačnih utemeljitev, ki bi zahtevale dodatne razloge o njegovih (neutemeljenih) stališčih in na katere ne bi že sodišči nižjih stopenj popolno in izčrpno odgovorili (4., 5. in 6. točka obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata ter 7. in 8. točka obrazložitve sklepa višjega sodišča). V okviru uveljavljane kršitve 16. člena ZKP je očitno, da zagovornik ne sprejema utemeljenega stališča obeh sodišč nižjih stopenj o tem, da je za odločanje sodišča bistvenega pomena, da tožilstvo svoj priporni predlog (tako pri odreditvi kot tudi pri podaljšanju pripora) utemelji in obrazloži obstoj pogojev za pripor, saj v nasprotnem primeru kot stranka postopka tvega, da s predlogom ne bo uspešna. Pravilna navedba zakonske določbe kot podlaga za vložitev pripornega predloga ni bistvena, kar nenazadnje izhaja tudi iz določbe prvega odstavka 202. člena ZKP, po kateri je državni tožilec zavezan, da priporni predlog obrazloži, ne pa tudi, da ob tem navede pravno podlago za svoje procesno ravnanje. Napačno sklicevanje na pravno podlago v obtožnici, na kateri temelji predlog tožilstva za podaljšanje pripora, tudi v ničemer ne vpliva na zakonitost odločanja sodišča o podaljšanju pripora. Ta je namreč odvisna od presoje sodišča, ali so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za podaljšanje pripora (obstoj utemeljenega suma, obstoj pripornega razloga, ugotovitev neogibne potrebnosti pripora za varnost ljudi ali za potek kazenskega postopka in njegova sorazmernost). To tudi pomeni, da se od sodišča kot organa, ki odloča o pripornem predlogu tožilstva, pričakuje, da pozna pravilno procesnopravno podlago za odreditev ali podaljšanje pripora, zato ne gre za pomoč sodišča tožilstvu, če nadomesti in zapiše pravilno zakonsko določbo, na podlagi katere je sprejelo svojo odločitev. To je vložniku utemeljeno odgovorilo že višje sodišče, zato zagovornikov očitek o kršitvi 16. člena ZKP, ki naj bi vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa, ni utemeljen.

7. Neutemeljen je tudi zagovornikov očitek o kršitvi kazenskega zakona, ker naj ne bi bilo podano kaznivo dejanje po tretjem v zvezi s šestim odstavkom 308. člena KZ-1. Zagovornik namreč vztraja, da obdolžencema ni očitano opravljanje prevoza tujcev za plačilo, pri tem pa spregleda, da so zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja določeni alternativno. Obdolžencema se namreč očita, da naj bi se ukvarjala s tem, da sta tujce, ki nimajo dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo in prebivanje v njej, prevažala po njenem ozemlju, pri tem pa naj bi z dejanjem povzročila nevarnost za življenje in zdravje ljudi, saj sta bila dva izmed tujcev med vožnjo zaprta v prtljažniku osebnega avtomobila. Ob natančnem opisu, koliko tujcev, na kakšen način in kje po Sloveniji naj bi jih obdolženca prevažala, je bistvo v očitanem zakonskem znaku ukvarjanja s prevozom tujcev po ozemlju Republike Slovenije, ne pa v alternativni izvršitveni obliki odplačnega nezakonitega spravljanja dveh ali več tujcev čez mejo ali ozemlje Republike Slovenije. Na to sta utemeljeno odgovorila že zunajobravnavni senat (6. točka obrazložitve sklepa) in višje sodišče (8. točka obrazložitve sklepa), na enak zagovornikov očitek pa tudi Vrhovno sodišče v postopku odreditve pripora s sodbo XI Ips 22366/2019 z dne 20. 6. 2019. C.

8. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljani kršitvi nista podani, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

9. Če bo za obdolženko nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife odmerilo sodišče prve stopnje.