Jedro

Sodišče se strinja s tožnikom, da toženka zgolj z navajanjem najosnovnejših dejstev o kazenskem postopku, kot so opravilne številke, kaznivo dejanje, ki ga je bil tožnik obtožen, in izid postopka, ter s povzemanjem zakonske ureditve postopka s pritožbo pred višjim sodiščem ni obrazložila, kako in zakaj niso izpolnjeni pogoji iz 24. člena ZBPP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 45/2016 z dne 2. 3. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,50 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) kot neutemeljeno. Iz obrazložitve izhaja, da se prošnja nanaša na dodelitev BPP za vložitev odgovora na pritožbo ODT Novo mesto v postopku pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu opr. št. II K 29834/2012. V tem postopku je bila tožniku že dodeljena BPP, prvostopenjsko sodišče pa ga je oprostilo. Zoper to sodbo se je pritožil višji državni tožilec, tožnik pa po določbah Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) sme vložiti odgovor na pritožbo. Toženka ugotavlja, da je ta možnost v skladu z načelom kontradiktornosti in kratko povzema zakonsko ureditev postopka s pritožbo pred višjim sodiščem. Poudarja, da bo pritožbeno sodišče odločalo, ali je „že vložena pritožba višjega državnega tožilca zoper prvostopenjsko sodbo utemeljena ali ne, ter pri tem upoštevalo dejstva in okoliščine, ki so bile že ugotovljene v izvedenem dokaznem postopku ter bo ob tem tudi po uradni dolžnosti pazilo na določene kršitve“. Glede na to toženka meni, da „v navedenem primeru ni mogoče upravičiti potrebnosti predlaganega opravila“ v smislu 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), zato je bilo treba tožnikovo prošnjo zavrniti kot neutemeljeno.

2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da se ne strinja z izvajanji v tožilčevi pritožbi zoper oprostilno sodbo, zato je bil odgovor na to pritožbo nujen, sam pa ga ne zna vložiti, ker ima le 7 razredov osnovne šole. Pritožbo je vložil tožilec, ki je pravni strokovnjak z obsežnimi izkušnjami na področju kazenskega prava, tožnik pa je laik, brez izobrazbe, kar ne pomeni potrebnega ravnovesja. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, kateri od pogojev iz 24. člena ZBPP ni bil izpolnjen, zgolj pavšalno navajanje, da predlaganega opravila ni mogoče opravičiti, pa ne zadostuje. Tožnik zato meni, da njegova prošnja ni očitno nerazumna v smislu navedenega člena ZBPP, sklicuje pa se tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in Evropskega sodišča za človekove pravice, po katerih je treba pri odločanju o BPP upoštevati tudi težo dejanja in zagroženo kazen ter zahtevnost postopka, česar toženka v obravnavani zadevi ni storila. Sodišču zato smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v nov postopek, poleg tega pa naj ji naloži povračilo stroškov upravnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka na tožbo ni odgovorila.

4. Tožba je utemeljena.

5. Po 24. členu ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP. Zakon kot take okoliščine in dejstva določa predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh ter da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovan izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (prvi odstavek 24. člena ZBPP). V tretjem odstavku istega člena zakon opredeljuje še, kdaj je treba šteti, da je zadeva očitno nerazumna.

6. Sodišče se strinja s tožnikom, da toženka zgolj z navajanjem najosnovnejših dejstev o kazenskem postopku, kot so opravilne številke, kaznivo dejanje, ki ga je bil tožnik obtožen, in izid postopka, ter s povzemanjem zakonske ureditve postopka s pritožbo pred višjim sodiščem ni obrazložila, kako in zakaj niso izpolnjeni pogoji iz 24. člena ZBPP.

7. Sodišče posebej opozarja, da se po prvem odstavku 7. člena ZBPP pravna pomoč po tem zakonu lahko dodeli za pravno svetovanje, pravno zastopanje in za druge pravne storitve, določene z zakonom, in za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči v Republiki Sloveniji (…). Namen zakonodajalca torej ni bil omejevanje dostopa do BPP na posamezna opravila oziroma posamezne postopke, temveč nasprotno, uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti (prvi odstavek 1. člena ZBPP). Postopki, pri katerih je zakonodajalec želel izključiti možnost pridobitve BPP, so izrecno našteti v 8. členu ZBPP, zato organ, ki odloča o dodelitvi BPP, nima pravne podlage, da bi izven tega izrecno določenega zakonskega okvira prošnjo za BPP, ki se sicer nanaša na sodno varstvo, zavrnil zgolj zaradi narave pravne storitve, ki je predmet prošnje.

8. Česa takega ne omogoča niti prej povzeta ureditev iz 24. člena ZBPP, ki organu sicer ne nalaga podrobnega vsebinskega preizkusa zadeve, vendar pa mora, če je razlog za zavrnitev prošnje za BPP neizpolnjevanje pogoja iz tega člena, pojasniti, v čem je zadeva očitno nerazumna oziroma zakaj ni pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj. Če je razlog za zavrnitev prošnje „očitna nerazumnost“ zadeve, mora glede na tretji odstavek 24. člena iz razlogov izhajati tudi, v čem je zadeva ali pričakovanje prosilca v nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari oziroma v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Prav tako mora iz razlogov izhajati, zakaj je to nesorazmerje oziroma nasprotje očitno, kar pomeni, da mora biti spoznavno na prvi pogled.

9. Toženka bi torej morala svoje stališče o neizpolnjevanju pogojev iz 24. člena ZBPP utemeljiti s konkretnimi razlogi, ki bi se nanašali posebej na zadevo, v zvezi s katero je tožnik zaprosil za BPP, oziroma na razloge, ki jih tožnik želi uveljavljati s pravnim sredstvom (ali v obravnavani zadevi v odgovoru nanj). Ker tega ni storila, izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, kar po sedmi točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v vsakem primeru pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Sodišče je zato v skladu s tretjo točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom istega člena je zadevo vrnilo organu, ki je to odločbo izdal, v ponoven postopek.

10. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, je sodišče lahko odločilo brez glavne obravnave, na seji (drugi odstavek 59. člena ZUS-1).

11. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, v skladu s pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

12. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v upravnem sporu zastopal odvetnik, se mu na podlagi drugega odstavka 3. člena omenjenega pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Ker je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, je bil navedeni znesek v skladu z upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS povišan še za 22% DDV. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).