Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Določba 40. člena ZPP predvideva, da se vzame vsota zahtevanih dajatev za dobo največ petih let. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je upoštevalo maksimalno obdobje zato, ker so vsote za krajše obdobje predvidene za primere, ko se tudi zahtevki za bodoče terjatve nanašajo na krajše obdobje.
Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu (tj. delu, ki se nanaša na pritožnika), potrdi.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožečih strank z dne 2. 6. 2021 zoper plačilni nalog z dne 21. 5. 2021. 2. Zoper sklep se pritožujeta tožnika A. A. in B. A., predlagata njegovo razveljavitev (obrazloženo v delu, ki se nanaša nanju). Pojasnjujeta, da njuna tožba temelji na dejstvu nezakonitega znižanja pokojnine za 30,4 %, kar pomeni, da se je pritožniku znižala iz 216,50 na 150,68 EUR, pritožnici pa iz 118,02 na 82,14 EUR. Pritožnika povzemata določbo 19. čl. ZST-1 in 40. čl. ZPP, po katerih se taksa odmeri glede na vrednost spornega predmeta, ta pa se lahko določi največ v znesku, ki ustreza seštevku ponavljajočih se dajatev v dobi petih let. Trdita, da sodišče ni upoštevalo, da je ta sporna vrednost lahko le razlika v višini znižane pokojnine, in ne njena celotna vrednost. Prav tako po njunem ni ustrezno, da je sodišče upoštevalo petletno obdobje, ker gre za tožnike v pozni življenjski dobi, obstoječa odmera sodne takse pa jima onemogoča sodno varstvo, pa tudi ni obrazložena.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Izpodbijani sklep je (v izpodbijanem delu) pravilen in zakonit. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo določbo 40. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po kateri se določi vrednost spornega predmeta, če gre za izterjavo bodočih terjatev, kar je primer tudi pri tožnikih. Navedeno zakonsko določilo predvideva, da se vzame vsota zahtevanih dajatev za dobo največ petih let, kar sodišče prve stopnje tudi storilo in ne drži, da bi upoštevalo več od zahtevane dajatve. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je upoštevalo maksimalno obdobje zato, ker so vsote za krajše obdobje predvidene za primere, ko se tudi zahtevki za bodoče terjatve nanašajo na krajše obdobje, kar je logično, razumljivo in v skladu s sodno prakso. Zakaj bi bilo to napačno, pritožnika ne uspeta utemeljiti. Pritožba obeh pritožnikov je v tej smeri tudi pavšalna. Na argument, češ da je odmerjena taksa zanju previsoka in da ne gre za „človeški pristop“, je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje, da je lahko to kvečjemu razlog za oprostitev plačila sodne takse (ob izkazanih vseh zakonskih pogojih), sicer pa se taksa odmeri v skladu z natančno določenimi in jasnimi pravili. Ta pravila povzema prvostopenjsko sodišče v 6. tč. na str. 11, česar pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo. Ta pravila tudi v primeru pritožnikov ne posegajo v njuno pravico do sodnega varstva, saj se uporabljajo sorazmerno in enako za vse, kot že omenjeno, pa so strankam na voljo tudi postopki za oprostitev plačila sodne takse.
5. Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. tč. 365. čl. ZPP).