Jedro

Po ugotovitvi, da je bil razlog sklenitve pogodbe pomagati tožnici pri reševanju spora z najemniki in ne prenos lastninske pravice v zameno za zagotovitev določenih dajatev in storitev v korist preužitkarja, je pravilen zaključek sodbe o navideznosti in posledični ničnosti pogodbe.

Ker se sodba glasi na umrlo osebo, ki nima sposobnosti biti pravdna stranka, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker je za odpravo te pomanjkljivosti pristojno sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v delu, v katerem se nanaša na prvotožečo stranko in na odločitev o stroških postopka, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo 1) ugodilo zahtevku za ugotovitev, da sta pogodba o preužitku z dne 7. 1. 2005 in dodatek k pogodbi o preužitku z dne 17. 3. 2006, sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa SV 14/05 pri notarki D. K., nična (I. točka izreka), ter 2) odločilo, da sta toženca dolžna tožnikoma izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice na nepremičninah, ki so bile predmet pogodb, na imeni tožnikov (II. točka izreka) in 3) da sta toženca dolžna tožnikoma povrniti stroške postopka.

2. Toženca v pritožbi zoper sodbo uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata, naj sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Zmoten je zaključek sodbe, da je bila preužitna pogodba le navidezna. Toženca sta v postopku dokazala, da sta pogodbo izpolnjevala, kolikor sta jim tožnika dopuščala. Prvotoženec je povedal, da je delno obnovil in opravil vzdrževalna dela na nepremičninah, ki so bila predmet pogodbe, navedeno pa so potrdile priče T. P., B. B. in A. A., smiselno pa tudi priča M. M. Priči C. C. in I. O. sta povedala, da se je prvotoženec z njima dogovarjal za dostavo hrane oziroma čiščenje nepremičnin pri tožnikih. Ne drži ugotovitev sodbe, da so priče H. L., D. L., E. E., I. N. in I. R. skladno izpovedali, da sta tožnika imela težave z izselitvijo najemnikov in da so se pravdne stranke dogovorile za ustno razveljavitev pogodbe o preužitku. Priča E. E. o pogodbenih razmerjih med pravdnimi strankami ni vedel povedati. Priča I. N. je povedal, da podrobnosti ne pozna, da pa je prvotoženec tožniku ponudil uslugo, da spravi najemnike iz hiše. Priča I. R. je povedal, da sta s prvotožencem skupaj delala fasado, odnos med njim in tožnikom pa mu ni poznan. Priči H. L. in D. L. sta sorodnika tožnikov in sta kot potencialna dediča zainteresirana za izid pravde. Povedala sta o svoji pomoči tožnikoma, nič pa nista vedela povedati o pomoči tožencev, češ da se o tem niso pogovarjali. Takšna zatrjevanja so izkustveno nesprejemljiva. Navedeno izkazuje, da sta toženca vzdrževala nepremičnine in skrbela za tožnika, kolikor je bilo potrebno oziroma kolikor sta tožnika izrazila željo. Tožnikova izpovedba potrjuje, da se je dobro zavedal, kakšno pogodbo je sklenil. Če bi pravdne stranke res sklenile navidezno pogodbo, toženca ne bi imela namena in interesa vlagati v nepremičnine, jih obnavljati in vzdrževati, niti skrbeti za tožnika. Če je bil namen sklenitve preužitne pogodbe le v izselitvi najemnikov, ni logično, da so še po izselitvi najemnikov sklepali dodatek k pogodbi. Priče so tudi povedale, da so bile pravdne stranke v dobrih odnosih še v letu 2008 in 2009, tj. veliko potem, ko so se najemniki izselili. Za sklenitev preužitkarske pogodbe z namenom izselitve najemnikov ni bilo potrebe, toženca pa v takem primeru ne bi urejala, vzdrževala in vlagala v sporne nepremičnine. Po končanem sporu z najemniki so pravdne stranke še "nadgradile" pogodbo s črtanjem prepovedi obremenitve in odtujitve. Ker med pravdnima strankama ni obstajalo soglasje volj glede navideznosti, je odločitev o ničnosti pogodbe zmotna. Sodišče se ni opredelilo do ugovora prekluzije v zvezi z navedbami iz vloge z dne 7. 5. 2012. V nasprotju z 286. členom ZPP so bile upoštevane navedbe o plačevanju položnic (točka 13 sodbe).

3. Tožnika nista odgovorila na pritožbo.

4. Višje sodišče v Ljubljani odloča v tej zadevi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Su 889/2015 z dne 26. 3. 2015, s katerim je bila pristojnost za odločanje prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na to sodišče. 5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Ob preizkusu sodbe z vidika kršitev procesnega in materialnega prava, upoštevnih po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila z izdajo sodbe na ime prvega tožnika, ki je med postopkom pred sodiščem prve stopnje umrl, storjena bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V sodbi je pravilno ugotovljeno, da ni bilo podlage za prekinitev postopka, vendar pa je sodišče spregledalo, da umrla oseba nima sposobnosti biti pravdna stranka. Ker se postopek lahko nadaljuje z dediči, gre za odpravljivo pomanjkljivost, ki pa ni taka, da bi jo smelo odpraviti pritožbeno sodišče. Izvedba postopka po 81. členu ZPP je namreč po izrecni določbi tretjega odstavka 354. člena ZPP v pristojnosti sodišča prve stopnje.(1)

7. Ker je sodbo v delu, v katerem se nanaša na zahtevek prvega tožnika, že iz navedenega razloga treba razveljaviti, se pritožbeno sodišče v nadaljevanju izreka le o utemeljenosti pritožbenih očitkov, kolikor se nanašajo na razmerje med tožnico in tožencema.

8. Očitek bistvene kršitve določb postopka zaradi kršitve 286. člena ZPP ni utemeljen. Trditve o plačevanju stroškov po sodni poravnavi in o plačevanju položnic ter dokaze v zvezi s tem je tožnica podala oziroma predlagala na prvem naroku za glavno obravnavo. Kasnejša predložitev listin ne pomeni kršitve 286. člena ZPP.

9. Izpodbijana sodba zavzema stališče, da je bil razlog sklenitve pogodbe tožnikoma pomagati pri reševanju spora z najemniki in da je zato preužitkarska pogodba le navidezna in posledično nična (50. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ).(2) Pravilno je pritožbeno stališče, da mora o navideznosti pogodbe obstajati soglasje volj,(3) neutemeljeni pa so njeni očitki o zmotnosti dokaznega zaključka, da je tako soglasje obstajalo.

10. Pritožba ne vzbuja dvoma o pravilnosti zaključka, da podlaga pogodbe ni bila v prenosu lastninske pravice na toženca v zameno za nudenje določenih dajatev in storitev tožnici, marveč da je do prenosa nepremičnin prišlo zaradi pomoči tožnici pri reševanju spora z najemniki in ob hkratnem dogovoru, da bosta toženca zatem prenesene nepremičnine vrnila tožnici. Sodba se opira na izpovedbe prič in listinske dokaze. Vsaka od okoliščin, ki jih izpostavlja pritožba, je vključena v celoviti in izčrpni dokazni oceni. Natančna dokazna ocena tudi ne vzbuja dvoma, da posameznim izvedenim dokazom ni bila dana prava teža. 11. Izpovedbam prič A. A., I. O., T. P., M. M. in B. B., ki jih na prvem mestu izpostavlja pritožba, sodba verjame, a hkrati zaključuje, da zgolj potrjujejo tožnikove navedbe, da je bil sprva njun odnos dober, nato pa se je zaradi goljufij prvotoženca poslabšal. V sodbi je ocenjeno tako dogovarjanje tožencev za dostavo hrane tožnikoma in za čiščenje njunih stanovanjskih prostorov kot tudi vsa vzdrževalna dela, ki jih je izvedel prvotoženec, plačal pa tožnik.

12. Pravilen je tudi zaključek sodbe, da so priče H. L., D. L., E. E., I. N. in I. R. izpovedale, da sta tožnika imela težave pri izselitvi najemnikov, da sta jima pomoč pri tem ponudila toženca in da so se dogovorili, da se po izselitvi najemnikov preužitkarska pogodba razveljavi. Izpovedba priče I. R., navedena v pritožbi, predstavlja le njen del, v ostalem delu pa je priča povedala tudi o dogodku, ko je prvotoženec pristopil k mizi, kjer sta sedela s tožnikom in mu povedal za obravnavano pogodbeno razmerje. Priča I. N. je resda povedal, da podrobnosti ne pozna, vendar pa je v pisni izjavi, na katero se je skliceval tudi v zaslišanju, podrobno opisal dogodek, v katerem je izvedel za razmerje med tožnikom in tožencema, celotna izpovedba pa tudi ne daje razloga za dvom o pravilnosti dokaznega zaključka sodbe. Priča E. E. je v pisni izjavi izrecno navedel, da je bila, kot mu je povedal tožnik, pogodba sklenjena le z namenom izselitve najemnikov, potem pa bosta toženca prepisala premoženje nazaj nanj. Sodba ni spregledala sorodstvenega razmerja tožnikov s pričama H. L. in D. L. in je verodostojnost njune izpovedbe ocenila še posebej s tega vidika. Pritožbeni sklep, da se je upoštevaje njegovo izpovedbo tožnik zavedal, kakšno pogodbo je sklenil, ni v nasprotju z zaključkom sodbe, da je bila pogodba le navidezna.

13. Pritožba je zanemarila, da sporni dokazni zaključek ne temelji le na izpovedbah prič in tožnikov, ampak sta ocenjeni tudi izpovedbi tožencev in druge okoliščine, ki so jih pravdne stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje izpostavile kot pomembne. Tako je v sodbi ugotovljeno, da sta bili izpovedbi tožencev v medsebojnem nasprotju: prvotoženec je povedal, da sta se o prevzemu kmetije in podpisu pogodbe dogovorila prvi tožnik in drugotoženec in sta nato prepričala še njega; drugotoženec pa je povedal nasprotno. Ugotovljeno je tudi, da je drugotoženčeva izpovedba v nasprotju z izpovedbo notarke in notarskega pomočnika, ki sta povedala, da se je v notarski pisarni zglasil drugotoženec, drugotoženec pa je izpovedal, da se ni nikoli dogovarjal z notarko niti o pogodbi niti o dodatku. Pritožba tudi ne nasprotuje ugotovitvam sodbe, da sta tožnika v času sklenitve pogodbe imela težave z izselitvijo najemnikov in da sta toženca po sklenitvi pogodbe v pravdo vstopila kot stranska intervenienta, da je bila na enak način v istem časovnem obdobju med pravdnimi strankami sklenjena tudi darilna pogodba glede premičnin, ki je bila kasneje s soglasjem pogodbenih strank razveljavljena, ter da tožnika nista bila socialno ogrožena, da sta lahko poskrbela za svoje potrebe in da so jima pomoč pri gospodinjskih opravilih, prevozih in obiskih v bolnišnici nudili sorodniki in ne toženca.

14. Okoliščine v zvezi z zatrjevano skrbjo za tožnico ter vzdrževanjem in obnavljanjem nepremičnin, kar še izpostavlja pritožba, so v sodbi ocenjene, pravilen pa je zaključek, da nimajo take teže, da bi mogle ovreči dokazanost tožbenih trditev o navideznosti sporne pogodbe. Pritožbena navedba, da so priče izpovedale o dobrih odnosih med pravdnimi strankami še v letu 2008 in 2009, je preveč splošna, da bi bi mogla vzbuditi dvom v pravilnost dokazne ocene. Tudi pritožbena izpostavitev naknadnega dogovora o črtanju prepovedi obremenitve in odtujitve iz pogodbe ne more imeti take teže. Sodba se do te okoliščine sicer izrecno ne opredeli, podatki spisa pa kažejo, da navedeno ravnanje nima tako enoznačnega pomena, kot mu ga pripisuje pritožba.

15. Na podlagi zaključka o dokazanosti tožbene trditve, da pravdne stranke pogodbe niso sklenile z namenom prenosa lastninske pravice v korist tožencev v zameno za nudenje določenih storitev v korist tožnice, ampak z namenom pomoči tožencev tožnici pri razreševanju spora z najemniki, je pravilno materialnopravno stališče sodbe, da je sporna pogodba navidezna in posledično nična (50. člen OZ) in da je zato tožnica upravičena zahtevati vrnitev danega (87. člen OZ).

16. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi tožencev delno ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo v delu, v katerem se nanaša na pokojnega prvega tožnika (tj. v I. točki izreka v delu, v katerem se pogodba nanaša na razmerje med pokojnim in tožencema, ter v II. točki izreka, kolikor se obveznost izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila nanaša na razmerje med temi pravdnimi strankami) in glede stroškov postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (tretji odstavek 354. člena ZPP). Sicer je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP). V zvezi z odpravo pomanjkljivosti pritožbeno sodišče dodaja, da po stališču sodne prakse za ugotovitev, kdo so dediči, ni treba čakati na zaključek zapuščinskega postopka in se sodba sme glasiti na poimensko nedoločene dediče.(4)

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Prim. sklep VSL I Cp 1965/2013 z dne 15. 1. 2014 in sklep VDSS Pdp 213/2013 z dne 12. 9. 2013. Prim. tudi Zobec, v: Ude, Galič (red.), Pravdni postopek s komentarjem, GV založba, Uradni list, Ljubljana, 2009, 3. knjiga, str. 443. Op. št. (2): Prvi odstavek 50. člena OZ se glasi: "Navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama." Op. št. (3): Prim. sodbi VS RS II Ips 400/2011 z dne 19. 6. 2014 in II Ips 116/2013 z dne 12. 2. 2015. Op. št. (4): Prim. npr. sodbo VSL I Cp 1961/2013 z dne 18. 12. 2013.