Jedro

Ker se sporna objava na TV nanaša na kritiko tožeče stranke, ko je izvrševala oblastno funkcijo države, ni mogoče ugoditi zahtevku za objavo popravka. Država sicer ima to pravico, vendar le v izjemnih primerih. Ustavna pravica do svobode izražanja ima odločilen pomen pri zagotavljanju delovanja najpomembnejših mehanizmov demokracije in je njeno temeljno poslanstvo zagotavljanje od predstavnikov oblasti nevsiljenih informacij.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek, ki se nanašata na isto izjavo voditeljice A. A. v oddaji X, ki je bila na programu 7. 2. 2021. V primarnem zahtevku zahteva objavo popravka, v podrednem pa objavo odgovora tožeče stranke. Gre za identični tekst, v katerem voditeljica v uvodu izjave oddaje med drugim pove: „Da je v tako kratkem času nemogoče zagotoviti testiranje, še posebej, ker gre za praznični podaljšan konec tedna, je najpogostejši očitek. Ostaja tudi vprašanje, ki ga pristojni v tem tednu niso razjasnili: kako zanesljivo so hitri testi, ki so ob množičnem testiranju zaposlenih v šolah ponekod pokazali precej izkrivljeno sliko epidemije. Od te pa je, kot vemo, odvisno nadaljnje rahljanje ukrepov, tudi odpiranje šol.“ V 09.52 minuti oddaje pa je rekla tudi: „... hitro testiranje, verodostojnost, ta teden nismo dobili nobenih uradnih pojasnil, ker so jih prepovedali.“ Tožeča stranka zahteva popravek oziroma v podrednem zahteva odgovor, ki glasi: „Zavračamo neresnične trditve voditeljice A. A., da uradna pojasnila o zanesljivosti hitrega testiranja niso bila dana. V okviru dnevnih vladnih novinarskih konferenc v preteklem tednu (od 1. do 7. februarja) so strokovnjaki večkrat pojasnjevali in odgovarjali na vprašanja o zanesljivosti hitrih testov. O tem sta spregovorila dr. B. B. in dr. C. C. (3. 2. 2021), o njihovem pomenu je govorila tudi regijska epidemiologinja D. D. Dan kasneje (4. 2. 2021) je o zanesljivosti hitrih testov spregovoril tudi dr. E. E. in poudaril, da je hitro množično testiranje pomemben ukrep za obvladovanje epidemije. Ob tem naj še poudarimo, da smo na novinarski konferenci v torek, 9. 2. 2021, celovito predstavili poročilo NLZOH glede zanesljivosti testov. Poročilo v tednu pred tem še ni bilo končano, zato ga nismo mogli predstaviti. Vsekakor pa zavračamo neresnično izjavo, da so bila uradna pojasnila o tem prepovedana.“ Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov, o čemur bo sodišče odločalo s posebnim sklepom.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Sodišče sicer pravilno ugotavlja, da je ustavna pravica do popravka in ugovora zagotovljena vsakomur. Iz 14. člena Ustave pa sledi, da velja enakost pred zakonom, sodišče pa zmotno ugotavlja, da tožena stranka kot država, ima manj možnosti za uveljavitev ustavne pravice do popravka in odgovora kot drugi. Razlikovanje med posameznimi upravičenci ne določa niti ZMed. Če bi zakonodajalec to želel, bi to določil v zakonu. Sodišče spregleda, da pravico do popravka zasleduje tudi javni interes po zagotavljanju verodostojnih in objektivnih informacij, še posebej v tem času. S tem je varovan tudi javni interes, kar sledi iz odločbe II Ips 208/2016. Sodišče ni upoštevalo družbene situacije, ko je zaradi širjenja Corona virusa in epidemije potrebno še v večji meri zagotoviti izvajanje ustavne določbe, kot je npr. določba do zdravega življenjskega okolja (72. člen). Zato je pomembna informiranost javnosti. Vsaka neobjektivna in zavajujoča informacija lahko vpliva na življenje in zdravje in ustavno zagotovljeno pravico do zdravega življenjskega okolja. Tudi ustavno sodišče je uveljavilo koncept pravice do popravka in to ne samo zgolj z vidika uresničevanja posameznikove pravice do varstva dobrega imena in časti (Up - 124/05, U-I-95/09 in Up 419/09). Sodišče se je zmotno oprlo na razloge sodbe II Ips 595/2009, saj se je sodba nanašala na zasebni medij in ne na javni medij. Tožena stranka je ustanovljena z zakonom, in z namenom zagotavljati višjo stopnjo objektivnost in verodostojnosti poročanja in mora še v večji meri spoštovati možnost pravice do popravka in odgovora. Sodišče zmotno ugotavlja, da popravek ni potreben, ker naj bi tožeča stranka imela možnost, da svoje trditve pojasni na druge načine. V odločbi II Ips 208/2016 je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da zakon daje pravico zahtevati objavo popravka na vsako objavljeno obvestilo, s katerim sta bila prizadeti pravica in pravni interes posameznika, ne glede na to, ali je bilo sporno obvestilo kasneje dopolnjeno ali spremenjeno. Popravka ni mogoče dopustiti tedaj, ko bi to pomenilo zgolj obličnostno uresničevanje te pravice. Konkretizacija opisanega merila pa je na zakonodajalni ravni podan v odklonilnih razlogih iz prvega odstavka 31. člena ZMed. Tožena stranka ni trdila, da niso izpolnjeni pogoji s prvega odstavka 31. člena ZMed in s tem priznava, da je tožeča stranka upravičena do popravka. Sodišče najprej odloči, da je v prispevku še dopustna stopnja kritike, in da ni bila presežena, nato pa zapiše, da je tožeča stranka dolžna sprejeti nasprotno stališče voditeljice, četudi je mnenje nekoliko pretirano. S tem pride sodišče samo s sabo v nasprotje, kar je 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče šteje, da ima država zelo obsežne možnosti, da želena nasprotna stališča pojasni svojim državljanom. Tožeča stranka pa meni, da je to zmotno ugotovljeno. V odločbi II Ips 208/2016 je bilo zavzeto stališče, da zakon daje pravico zahtevati objavo popravka na vsako objavljeno obvestilo, s katerim sta bila prizadeta pravica in pravni interes posameznika, ne glede na to, ali je bilo sporno obvestilo kasneje dopolnjeno ali spremenjeno. Izpodbija tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka na objavo odgovora. Odločitev, ali je zadeva za javnost tolikšnega pomena, da se odgovor objavi, ni in ne sme biti arbitrarna odločitev medija. Pravica do odgovora je v funkciji javnega interesa in ne v funkciji posameznega medija. To je reklo tudi Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 71/2005. Gre za metodo, da se sliši tudi druga stran.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev. Meni, da pravne osebe javnega prava praviloma ne morejo biti nosilke ustavnih pravic, saj to ni združljivo s konceptom človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ustavna pravica iz 72. člena Ustave govori o zdravem življenjskem okolju in se nanaša na posege v prostor, način opravljanja gospodarske in druge javnosti, ne pa na besedovanje o tem, da se država ne strinja z objavljeno informacijo, ki jo razume kot kritiko. Novinarji niso vedeli, kaj bo čez dva dni pisalo v poročilu NLZOH. Ustavne pravice do zdravega okolja niso bile prizadete. Tožeča stranka s tožbo zahteva, da bi morali novinarji opustiti poročanje o vsem, kar opozarja na pomanjkljivosti, kar pomeni, da bi država poskusila prisiliti novinarje na molčanje. Vsi mediji imajo ne glede na resničnost samega izdajatelja pravico do svobode izražanja in do te svobode je tudi avtonomnost novinarjev in urednikov. O pravici do odgovora se je Vrhovno sodišče izreklo v zadevi II Ips 71/2015 in II Ips 826/2008. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V izogib prepisovanja sporne objave in zahtevane vsebine popravka se pritožbeno sodišče pridružuje povzemanju sodišča prve stopnje o tem, na kaj se nanaša sporna objava (točka 17 in 18 sodbe). V prispevku se obravnava t. i. hitro testiranje, ki ga je takrat tožeča stranka predpisala kot obvezen pogoj za vstop v določene prostore ali dostop do določenih storitev oziroma za sproščanje določenih omejitev, povezanih z epidemijo COVID-19. Novinarka je bila kritična do tega, da pristojni niso razjasnili, kako zanesljivi hitri testi so, izpostavila je, da v zvezi z zanesljivostjo ni bilo danih nobenih uradnih pojasnil in da so uradna pojasnila celo prepovedali. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da gre za kritiko tožeče stranke kot prisilne oblasti, ki lahko omeji pravice in svoboščine posameznikov, če ne opravijo določenega zdravstvenega testiranja. Ne gre za presojo dela s strani države ustanovljenega organa, za katerega ni značilno politično odločanje in ga zato v razmerju do medijev ni mogoče enačiti s položajem drugih državnih organov1. Gre za sporno objavo, ki se tako nanaša na izvrševanje oblastne funkcije države in njenih organov. V tem je treba iskati odgovor na vprašanje, ali gre za izjemen primer, ko lahko tudi država uveljavlja pravico do popravka. Pritožbeno sodišče se pri tem sklicuje na razloge odločbe Ustavnega sodišča U-I-157/16, Up 729/2016 in Up 5572017, točka 18-21. Pravilno je sodišče prve stopnje opozorilo, da je sedež materije v spornem razmerju v 40. členu Ustave, 39. člena Ustave, ko ti dve pravici prideta v kolizijo, pa je treba iskati odgovor v 15. členu Ustave.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ima tožeča stranka aktivno legitimacijo po 40. členu Ustave. Vprašanja obsega in dosega ustavnih pravic pravnih oseb pa ni mogoče reševati enako za vse pravne osebe. Kadar gre za pravne osebe javnega prava, so namreč razlogi za širjenje dometov ustavnih pravic bistveno šibkejši kot pri pravnih osebah zasebnega prava2. Ustavno sodišče je pravnim osebam javnega prava priznalo, da so nosilke ustavnih pravic le izjemoma, in sicer kadar delujejo v prirejenih razmerjih zasebno pravnega značaja (ex iure gestionis). Ne priznava pa, kadar deluje v položaju oblastnega organa (ex iure imperii). Pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da je tožeča stranka v konkretnem primeru delovala v okviru svojih oblastvenih nalog izvajalca javne oblasti. Zato je treba njen zahtevek presojati strožje in tožeča stranka mora prenašati višjo stopnjo kritike kot zasebniki. Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo tudi na razloge sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 595/2009. Predvsem pa je Ustavno sodišče začrtalo te meje v citiranih odločbah v zadevi Banke Slovenije.

7. Pritožba se ne strinja z razlogi sodišča prve stopnje, ki se je oprlo na zadevo II Ips 595/2009 in navaja, da je tam šlo za zasebni medij in ne za javni medij. Res je v tem določena razlika, vendar na presojo, za katere funkcije države gre, to ni vplivalo.

8. Sodišče prve stopnje pravilno ocenjuje, da je glede na temo sporne oddaje, ko je šlo za kritiko tožeče stranke kot prisilne oblasti, potrebno prenesti višjo stopnjo kritike njenega oblastnega delovanja. Sodišče je ocenilo, da je bila ta kritika še dopustna, čeprav nekoliko ostra. Pritožba meni, da sodišče najprej ugotoviti, da ta kritika ni bila presežena, nato pa v točki 21 obrazložitve meni, da je bila nekoliko pretirana. Vendar je taka stopnja kritike delovanja oblasti v obravnavanem obsegu dopustna, saj objave ni mogoče oceniti za tako pomanjkljive ali napačne informacije, da je v interesu javnosti, da se navedbe o dejstvih in podatkih v objavljeni informacijah zanikajo3. Tožeča stranka je zavračala neresnične trditve o tem, da uradna pojasnila o zanesljivosti hitrega testiranja niso bila dana, da so na vladnih novinarskih konferencah v preteklem tednu strokovnjaki večkrat pojasnjevali in odgovarjali na vprašanja o zanesljivosti testov, da je bilo na novinarski konferenci 9. 2. 2021 celovito predstavljeno poročilo NLZOH glede zanesljivosti testov, ter da zavrača neresnično izjavo o tem, da so bila uradna pojasnila o tem prepovedana. Sodišče pravilno opozarja, da je treba presojati izjave, na katere se sklicuje tožeča stranka in s katerimi trdi, da so bila dana pojasnila glede zanesljivosti testov. Sodišče poudari, da že iz teh pojasnil izhajajo številne dileme in odprta vprašanja, na kar vse izčrpno opozarja tožena stranka, tožeča stranka pa zgolj odgovarja, da so bila uradna pojasnila dana, da pa ni pomembno, kakšna so bila (drugi odstavek pripravljalne vloge tožeče stranke, list. št. 67). Vse to kaže, da sporna izjava ni bila pretirano kritična do delovanja tožeče stranke, ki je zaradi svoje oglasne funkcije dolžna prenašati tudi ostra, neprizanesljiva in včasih pretirana mnenja4. Tožena stranka je priznala, da je bilo uradno poročilo NLZOH dano dva dni po sporni oddaji. Za prepovedi dejanja uradnih izjav pa je poudarila, da v kriznih časih izdelajo komunikacijski načrt, kjer se točno navede, kdo, kdaj in kaj sporoča javnosti. Sodišče pravilno oceni, da o zadnji tematiki ima vsaka stranka svoje stališče, in da gre za polemično razpravo, ki sicer je v javnem interesu. Vendar ima tožena stranka še druge možnosti, ki so obsežne, da pojasni svoja stališča. Vendar je tudi dolžnost medijev, da izražajo svoje misli, govor, javno nastopanje in druge oblike javnega obveščanja in izražanja (39. člen Ustave). Tako se izkaže, da sodišče ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, saj je ocenjevalo nasprotno stališče voditeljice kot nekoliko pretirano, a vendar še dovoljeno. Pri tem je sodišče pojasnilo, da ima tožeča stranka možnost informiranja javnosti o nasprotnem stališču tudi preko novinarskih konferenc. Le te prenaša isti javni servis. Predvsem pa gre za razloge, ki jih sodišče pojasni v točki 17 v povezavi s smernicami iz odločbe II Ips 595/2009 in Ustavne odločbe U-I-157/2016. 9. Pritožba se sklicuje na razloge sodbe II Ips 208/2016 in opozarja, da ima pravica do popravka tudi funkcijo varstva interesa javnosti po ravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti. Res to vsebuje tudi možnost, da se sliši druga stran; vendar ko gre za izvajanje oblastnih funkcij države in o poročanju o tem novinarke na način, kot je bilo v tem primeru, ni mogoče pritrditi pritožbi. Šlo bi za prekomerno poseganje v svobodo izražanja in bi to lahko pomenilo reguliranje in vsiljevanje programskih vsebin in s tem prehud poseg države in njene oblasti v medije5. 10. Pritožba še navaja, da sodišče prve stopnje pri tehtanju ustavne pravice do popravka in ustavne pravice do svobode izražanja ni vzelo v obzir družbene situacije, ki je bila zaradi širjenja Corone virusa in epidemije. Pri tem se pritožba sklicuje na pravico do zdravega življenjskega okolja oziroma na 72. člen Ustave. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da 72. člen Ustave ureja, da ima vsakdo v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja in to ni povezano s temo sporne objave. Če pa misli pritožba na varovanje zdravja in življenja ljudi, pa je treba odgovoriti, da v podanem prispevku oziroma sporni objavi ni zaslediti takšnih informacij, ki bi lahko pomenile poseg v življenje in zdravje ljudi. Ustavne odločbe, na katere se sklicuje pritožbe, se ne nanašajo na tak primer6. 11. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ko je zavrnilo odločitev o podrednem tožbenem zahtevku na objavo odgovora na podlagi 42. člena ZMed. Sodišče pravilno oceni, da je tudi pri presoji, ali so izpolnjeni pogoji za objavo odgovora, treba tehtati pravico do odgovora na objavljeno informacijo in svobodo izražanja ter javnega obveščanja. Tudi tu veljajo argumenti, da je treba presojati delovanje tožeče stranke, ki je bila v predmetni zadevi nosilka javne oblasti. Objava odgovora je mogoča, kadar gre za informacijo o javni zadevi, ki je za javnost tolikšnega pomena, da njen interes po objektivni in vsestranski predstaviti vsebine, pretehta nad svobodo izražanja oziroma opravičuje poseg države vanj7. Sodišče pravilno povzema trditveno podlago tožeče stranke, zakaj je bila objava odgovora utemeljena (točka 27). Prispevek ni namigoval, da bi bili hitri testi nevarni ali da jih ljudje zaradi tega ne bi uporabljali, kar bi lahko povzročilo širjenje okužb. Tožeča stranka ni trdila, da bi pomanjkanje podatkov o zanesljivosti testov povzročilo odpor do testiranja. Tožeča stranka je svoja pojasnila dala že na novinarskih konferencah in z objavo odgovora samo želi obvestiti, kdaj in kje so bila pojasnila dana ter zanika izjavo, da so bila uradna pojasnila o zanesljivosti testov prepovedana. Tožena stranka pa je to zanikala in pojasnjevala, kako je bilo z možnostjo novinarjev priti do uradnih oseb. To trditev pa je tožeča stranka skušala ovreči z navedbami, da v kritičnem času mora imeti komunikacijski načrt, kdo, kdaj in kje sme komunicirati z javnostjo. Ne gre za arbitrarno sojenje in uporabo 42. člena ZMed. Gre za presojo, katero je že podala sodna praksa, ko je razlagala tehtanje 39. in 40. člena Ustave. Ni mogoče v danem primeru trditi, da gre za tako pomembni odgovor na temo iz oddaje, da to terja javni interes in s tem poseg države v svobodo izražanja. Drugačna razlaga bi pomenila reguliranje in izsiljevanje programskih vsebin in s tem prehud poseg države in njene oblasti v medijih (prim. II Ips 1165/2008). V zadevi, na katero se sklicuje pritožba, to je II Ips 71/2015, pa je res Vrhovno sodišče zapisalo, da tisti, ki je bil z objavo obvestila prizadet v svojih pravicah ali interesih, ima pravico, da se o spornih obvestilih izjavi na enakovrednem mestu po metodi: „Naj se sliši tudi druga stran“. Vendar je za izpolnitev zakonskega dejanskega stanu iz 42. člena ZMed treba ugotoviti, da je tožničina pravica do odgovora namenjena zagotavljanju javnega interesa po vsestranski in pravočasni informiranosti kot enem od nujnih pogojev demokratičnega odločanja v javnih zadevah. V konkretnem primeru pa ne gre za tak primer in tudi v tem delu je treba pritrditi sodišču prve stopnje, ki je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek.

12. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP in tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP in 154. člena. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, navedbe tožene stranke pa niso pripomogle k rešitvi te zadeve.

1 prim. razloge sodbe II Ips 206/2016, v kateri je šlo za kritike na račun Agencije za komunikacijska omrežja in storitve RS kot javno agencijo. 2 prim. razloge ustavne odločbe U-I-157/2016. 3 (prim. razloge iz II Ips 37/2013). 4 prim. II Ips 595/2009. 5 prim. I Cp 3488/2018 VSL. 6 tako npr. U-I-95/09 in Up 419/09 govori o neskladju z Ustavo drugega odstavka 26. člena Zakona o medijih, ko je obravnavalo zahtevo, da se objava popravka lahko zahteva v 30-tih dneh. Zadeva Up 124/05 pa se tudi ne nanaša na varovanje javnega interesa v podobnem primeru. 7 prim. II Ips 1165/2008 in sodbo I Cp 3488/2008