Jedro

Tožena stranka ni podala ugovora pridržne pravice (286. čl. ZOR). Vse, kar je v ugovoru zoper izdani nalog za izpraznitev navajala, je, da "pričakuje, da ji bo tožeča stranka poravnala investicije v lokal"; slednje pa po mnenju pritožbenega sodišča ne pomeni uveljavitve pridržne pravice.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi nalog za izpraznitev poslovnega prostora, opr.št. Rg 38/2001 z dne 19.10.2001, na podlagi katerega je tožena stranka dolžna izprazniti poslovni prostor v K., v skupni izmeri 50,90 m2 in ga prostega oseb in stvari izročiti M.o.K. Toženi stranki je naložilo, da mora v 15 dneh tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 26.400,00 SIT.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po ZPP in predlagala njeno spremembo tako, da se nalog razveljavi ter zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške postopka z obrestmi, le podrejeno pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne prvemu sodišču v ponovno obravnavanje. Opozarja, da je toženec že v ugovoru izrecno navedel, da v lokalu tožeče stranke od 28.8.2000 ne opravlja več dejavnosti, kar pomeni tudi, da ga nima več v posesti.

Če je torej toženec opustil dejavnost v lokalu in s tem tudi posest, pa se prvo sodišče niti ni ukvarjalo in je zato tudi materialno pravo napak uporabilo. Iz dopisa tožeče stranke z dne 1.2.2000, ki je priložen nalogu za izpraznitev pa izhaja, da je tožeča stranka priznala toženi stranki investicije v višini 4.962.698,00 sit. Čeprav je toženec lokal že izpraznil pa ga niti ni bil dolžan izprazniti (retencijska pravica), dokler mu tožeča stranka ne plača navedene terjatve, ki mu jo je priznala. V okviru tega vprašanja pa se prvo sodišče ni spustilo niti v raziskavo dejanskega stanja. Čeravno iz listin v spisu izhaja, da tožeča stranka priznava toženi stranki terjatev v zvezi z investicijami v sporni lokal. Že samo zaradi tega razloga ni bilo moč vzdržati naloga v veljavi. Pa tudi sicer je vprašljivo, zakaj nalog za izpraznitev, če toženec sam priznava, da je opustil dejavnost v lokalu in s tem posest. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov pritožbenega postopka; trdi, da so navedbe tožene stranke o retencijski pravici neutemeljene, ker je tožeča stranka toženi stranki priznana vlaganja v poslovni prostor pobotala z neplačano najemnino.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Res je, kar pravi pritožnik, da je v ugovoru zoper dne

19.10.2001 izdani nalog za izpraznitev poslovnega prostora v K., zatrjeval, da v navedenem lokalu ne opravlja več dejavnosti. Vendar pa ne-opravljanje dejavnosti v lokalu ne pomeni hkrati, da ga pritožnik nima več v posesti; okoliščino, da nima več posesti nad spornim poslovnim prostorom je toženec navajal šele v pritožbi (nedopustne pritožbene novote po 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP, saj ni hkrati navedel, da jih brez svoje krivde ni mogel podati že v postopku na prvi stopnji), vendar pa ni hkrati zatrjeval, da je tožeči stranki izročil poslovni prostor - praznega od oseb in stvari, kot mu je to sicer naloženo z izpodbijano sodbo. Da sledi prenehanju najemnega razmerja izročitev izpraznjenih poslovnih prostorov najemodajalcu (o čemer se sestavi poseben zapisnik o njihovem stanju), je določeno tudi v 30. čl. Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP, Ur.l.SRS št. 18/74 s sprem.), pritožnik pa niti ne trdi, da bi bilo v obravnavanem primeru to storjeno.

Drži trditev v pritožbi, da je tožeča stranka že nalogu za izpraznitev poslovnega prostora med drugim priložila svoj dopis z dne 1.2.2000, iz katerega bi izhajalo, da toženi stranki priznava vlaganja v sporni lokal v višini

4.962.698,45 SIT. Vendar pa je v obravnavani zadevi ključnega pomena dejstvo, da tožena stranka ni podala ugovora pridržne pravice, torej ni navajala, da uveljavlja do tožeče stranke zapadlo terjatev v prej navedeni višini iz naslova vlaganj v sporni poslovni prostor in da bo v zavarovanje te svoje terjatve pridržala sporni poslovni prostor do prejema plačila vlaganj (1. odst. v času spornega razmerja veljavnega 286. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Vse, kar je v ugovoru zoper izdani nalog za izpraznitev navajala je, da "pričakuje, da ji bo tožeča stranka poravnala investicije v lokal"; slednje pa po mnenju pritožbenega sodišča ne pomeni uveljavitve pridržne pravice, zato v tej smeri sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo dejanskega stanja.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je odločilo, da nosi tožeča stranka svoje stroške pritožbenega postopka, glede na to, da ni v odgovoru na pritožbo navajala nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi (1. odst. 155. čl. ZPP).