Jedro

V tej zadevi je bilo v postopkih na prvi in drugi stopnji ugotovljeno, da tožeča stranka ob sklepanju poravnave (pogodbe) ni bila v nobenem takem stanju na katerem od področij, ki so pravno relevantna po določbah 141. člena ZOR in ki predstavljajo predpostavke za obstoj oderuške pogodbe. Na podlagi teh ugotovitev, ki ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa (glede na določilo tretjega odstavka 385. člena ZPP), sta sodišči prve in druge stopnje pravilno zaključili, da v obravnavanem primeru ni bila podana katera od predpostavk subjektivne narave za uporabo 141. člena ZOR. Glede na take ugotovitve obravnavana poravnava ne more predstavljati oderuške pogodbe, ne glede na nadaljnjo predpostavko ali je res prišlo do očitnega nesorazmerja v dajatvah obeh pogodbenic.

Po stališčih pravne teorije in sodne prakse morajo obstajati vse potrebne predpostavke oderuštva v času sklenitve pogodbe (ker gre za sklenitveno napako), vse predpostavke morajo obstajati hkrati ter morebitno pozneje nastalo nesorazmerje ni pravno relevantno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da naj se ugotovi, da sta poravnavi, sklenjeni med pravdnima strankama 20.11.1989, nični in da sta toženi stranki v roku 15 dni dolžni plačati prvemu tožniku in drugi tožnici vsakemu še po 800.000,00 SIT odškodnine z zamudnimi obrestmi in stroške postopke. Tako sodbo je sodišče prve stopnje izdalo, ker je ugotovilo, da s poravnavo dogovorjen sporazum pravdnih strank 20.11.1989 ne vsebuje elementov oderuške pogodbe.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložila revizijo tožnika iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se sodbi nižjih sodišč spremenita ali razveljavita. Po revizijskih izvajanjih predstavlja sporna poravnava oderuško pogodbo po določilu 141. člena ZOR. Podana sta namreč oba zahtevana kriterija: med postopkom je bilo ugotovljeno, da gre za očitno nesorazmerje med dajatvama pravdnih strank, toženi stranki pa sta tudi izkoristili stisko ali težko gmotno stanje, nezadostno izkušenost, lahkomiselnost in podobno na strani tožnikov. Pri utemeljevanju zadnjega navedenega kriterija opozarja tožeča stranka na mladost tožnikov, težke njune socialne razmere, na življenjske razmere v odmaknjenem kraju in v zvezi s tem na neizkušenost, da je tožena zavarovalnica močnejša pogodbena stranka in da je bila poravnava podpisana v pogojih hiperinflacije. Pobijani poravnavi sta nesprejemljivi tudi glede na splošna načela obligacijskih razmerij ter predstavljata oderuški pogodbi.

Na vročeno revizijo toženi stranki nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ker se v reviziji uveljavlja le zmotna uporaba materialnega prava, je lahko predmet revizijskega preizkusa (mimo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki pa v tem primeru ni podana) le pravilnost materialnopravne presoje v postopkih na nižjih stopnjah ugotovljenega dejanskega stanja. Glede na določilo 141. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je pogodba oderuška, če je bila ena od pogodbenih strank v stiski ali težkem premoženjskem stanju oziroma lahkomiselna ali odvisna od druge pogodbene stranke, če je ta pogodbena stranka eno ali več navedenih okoliščin izkoristila in če je zato ta stranka pridobila zase ali koga drugega nesorazmerno premoženjsko korist. Po stališčih pravne teorije in sodne prakse morajo obstajati vse potrebne predpostavke oderuštva v času sklenitve pogodbe (ker gre za sklenitveno napako), vse predpostavke morajo obstajati hkrati ter morebitno pozneje nastalo nesorazmerje ni pravno relevantno.

V tej zadevi je bilo v postopkih na prvi in drugi stopnji ugotovljeno, da tožeča stranka ob sklepanju poravnave (pogodbe) ni bila v nobenem takem stanju na katerem od področij, ki so pravno relevantna po določbah 141. člena ZOR in ki predstavljajo predpostavke za obstoj oderuške pogodbe. Na podlagi teh ugotovitev, ki ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa (glede na določilo tretjega odstavka 385. člena ZPP), sta sodišči prve in druge stopnje pravilno zaključili, da v obravnavanem primeru ni bila podana katera od predpostavk subjektivne narave za uporabo 141. člena ZOR. Glede na take ugotovitve obravnavana poravnava ne more predstavljati oderuške pogodbe, ne glede na nadaljnjo predpostavko ali je res prišlo do očitnega nesorazmerja v dajatvah obeh pogodbenic. V zvezi s to predpostavko je zgolj opozoriti, da sta nižji sodišči oprli svoje zaključke na primerjavo med dogovorjeno odškodnino v letu 1989 in odškodninami po sodni praksi v letu 1993 ter 1995 (razlogi sodbe sodišča prve stopnje na 4. strani). Pravno relevantne pa so zgolj razmere v času sklenitve poravnave (v letu 1989). Ker glede na povedano v tem primeru niso bile ugotovljene okolnosti subjektivnega značaja, ki morajo biti hkrati podane s predpostavkami objektivne narave, če naj gre za nično pogodbo zaradi oderuštva po 141. členu ZOR, sta sodišči druge in prve stopnje pravilno odločili, ko sta tožbeni zahtevek zavrnili. To pa pomeni, da v postopkih na nižjih stopnjah materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Zato je revizija tožnikov neutemeljena ter jo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (393. člen ZOR).