Jedro

Pogojni umik tožbe ni procesno upoštevan.

Za pravilno uporabo prvega odstavka 158. člena ZPP, na katerem temeljita izpodbijana sklepa, so odločilne ugotovitve, da je bila tožba vročena prvemu tožencu v odgovor, da so mu nastali stroški postopka v zvezi z odgovorom na tožbo, da sta tožnika tožbo nepogojno pozneje umaknila in da umik tožbe ni bil posledica izpolnitve zahteva s strani prvega toženca. Ob takem stanju so bile izpolnjene vse podpostavke iz prvega odstavka 158. člena ZPP za priznanje stroškov odgovora na tožbo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo: 1) umik tožbe tožeče stranke se vzame na znanje in se pravdni postopek ustavi ter 2) tožeča stranka je dolžna povrniti prvi toženi stranki njene pravdne stroške. Odločitev iz 2. točke izreka je postala pravnomočna po zavrnitvi pritožbe tožnikov.

Zahtevo za varstvo zakonitosti zoper odločitev iz 2. točke izreka izpodbijanega sklepa je vložilo Državno tožilstvo Republike Slovenije, pri čemer je uveljavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 158. člena in prvim odstavkom 188. člena ZPP. Zahteva za varstvo zakonitosti (naprej zahteva) v povzetku podatkov spisa poudarja, da sta tožnika že 19.11.1998 umaknila tožbo zoper prvega toženca. Sodišče prve stopnje pa je 16.10.2000 poslalo obema tožencema umik tožbe tožnikov proti prvemu tožencu z dne 19.11.1998 in proti drugi toženki z dne 5.10.2000 ter meni, da je sodišče očitno prezrlo prvi umik tožbe, ki je jasen in nedvoumen. Zakon o pravdnem postopku ne pozna pogojnega umika tožbe. Umik tožbe, preden je le-ta vročena toženi stranki, pomeni po 189. členu ZPP, da pravda med tožečo stranko in prvotoženo stranko sploh ni začela teči. Zato sodišče tožbe ne bi smelo vročiti tej stranki. Če se je vročitev kljub temu dogodila, tožeča stranka po jasni določbi prvega odstavka 158. člena ZPP ni dolžna povrniti stroškov pravdnega postopka prvi toženi stranki, glede katere pravda sploh ni začela teči oziroma ni obstajala. Zahteva predlaga, da se izpodbijana sklepa spremenita tako, da bo zahtevek prve tožene stranke za povrnitev pravdnih stroškov kot neutemeljen zavrnjen.

Zahteva je bila vročena pooblaščencu prvega toženca, ki je v izjavi predlagal zavrnitev zahteve.

Zahteva ni utemeljena.

Tožnika sta zoper oba toženca vložila odškodninsko tožbo. Preden je bila ta vročena tožencema, sta tožnika v razlogih tretje pripravljalne vloge med drugim zapisala "Če je temu tako, potem seveda ne prihaja v poštev odgovornost prve toženke to je S. z. b. in tožeča stranka svojo tožbo.... umika". Sodišče prve stopnje je v razlogih svojega sklepa pojasnilo, da navedenega sporočila ni štelo za umik tožbe, sporočilo ni bilo nepogojno in je zato ob razpisu naroka vročilo tožbo obema tožencema, prvi toženec pa je na tožbo tudi odgovoril. Oba toženca sta bila z umikom tožbe seznanjena šele pozneje, ko sta tožnika definitivno umaknila tožbo tudi zoper drugo toženko. Glede na tako stanje in ker je prvi toženec odgovoril na tožbo, preden je prejel umik tožbe, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom naložilo tožnikoma, da na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP povrneta prvemu tožencu stroške odgovora na tožbo. Tudi sodišče druge stopnje je ocenilo, da tožnika s pripravljalno vlogo z dne 19.11.1998 nista jasno in brezpogojno umaknila tožbe, da je zato prvi toženec upravičeno odgovoril na tožbo in terjal pozneje povrnitev stroškov postopka, zaradi česar se je strinjalo s presojo sodišča prve stopnje.

Po stališču zahteve izpodbijana odločitev nima opore v prvem odstavku 158. člena ZPP. Ta se glasi: tožeča stranka, ki umakne tožbo, mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Ob tem določilu opozarja zahteva še na prvi odstavek 188. člena ZPP, ki pravi, da lahko tožeča stranka umakne tožbo brez privolitve toženke, preden se ta spusti v obravnavanje glavne stvari.

Po presoji vrhovnega sodišča z izpodbijanima sklepoma ni bila zagrešena uveljavljana kršitev postopka. Vrhovno sodišče se je pri odločanju o zahtevi moralo omejiti samo na preizkus kršitev, ki so bile uveljavljane v zahtevi. V zvezi z dejanskimi ugotovitvami (ki sicer ne morejo biti predmet preizkusa - drugi odstavek 387. člena ZPP), zahteva ni uveljavljala kakšnih postopkovnih kršitev. Po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj je pripravljalna vloga, ki jo je sestavil odvetnik tožnikov, le v razlogih (in torej ne v nadpisu) omenjala umik tožbe, poleg tega pa je bilo sporočilo tudi pogojno. Sodišči nižjih stopenj tako nista šteli sporočila za nepogojen umik tožbe. Ta je bila zatem vročena obema tožencema, nanjo pa je prvi toženec odgovoril in zahteval povrnitev stroškov postopka, ko mu je pozneje sodišče dostavilo umik tožbe.

Za pravilno uporabo prvega odstavka 158. člena ZPP, na katerem temeljita izpodbijana sklepa, so odločilne ugotovitve, da je bila tožba vročena prvemu tožencu v odgovor, da so mu nastali stroški postopka v zvezi z odgovorom na tožbo, da sta tožnika tožbo nepogojno pozneje umaknila in da umik tožbe ni bil posledica izpolnitve zahtevka s strani prvega toženca. Ob takem stanju so bile izpolnjene vse predpostavke iz prvega odstavka 158. člena ZPP za priznanje stroškov odgovora na tožbo. Zahteva opira uveljavljane krišitve očitno na drugačno oceno sporne pripravljalne vloge tožnikov kot pa sta jo sprejeli sodišči nižjih stopenj (ki je nista ocenili kot sporočilo o nepogojnem umiku tožbe). Sicer zahteva pravilno poudarja, da ZPP ne pozna pogojnega umika tožbe. Ta ugotovitev pa pripelje lahko le do sklepa, da pogojni umik ni procesno upošteven. V skladu z navedenimi razlogi, ki niso potrdili v zahtevi uveljavljanih kršitev, je vrhovno sodišče moralo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrniti (drugi odstavek 391. člena v zvezi s 384. in 378. členom ZPP).