Jedro

ZDoh-2 v deveti točki prvega odstavka 44. člena določa, da se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja ne všteva odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je določena kot pravica iz delovnega razmerja in izplačana pod pogoji, ki jih določa ZDR, v višini odpravnine, kot je določena zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je delodajalec dolžan izplačati na podlagi ZDR, vendar največ do višine desetih povprečnih mesečnih plač zaposlenih v Sloveniji. Zato od tožničine odpravnine glede na njeno višino, ni bilo potrebno plačati dohodnine.

Sodišče prve stopnje je pri izračunu višine odpravnine pravilno izhajalo iz osnove, obračunane za polni delovni čas (tožnica je bila ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidka II. kategorije, ki je delala krajši delovni čas). Ustavno sodišče RS je sprejelo stališče, da odpravnina pomeni odmeno za dotedanje delo pri delodajalcu, odpuščenemu delavcu v določeni meri zagotavlja tudi socialno varnost ob prehodu v brezposelnost, tako da jo je smiselno potrebno vezati na dohodke, katerih višina bo čimbolj sorazmerna z višino dohodkov v kratkem obdobju pred izgubo zaposlitve. Tako je potrebno pravico do odpravnine razlagati upoštevaje pravice enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave ustavnopravno skladno. Drugačna razlaga določb o odpravnini bi vodila v kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave RS. Zato je potrebno pri tem upoštevati višino, kot da bi delavec delal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče je izdalo sodbo s katero je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odpravnino v višini 4.272,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2011 dalje do plačila, v roku 15 dni (I. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odpravnino v znesku 5.341,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2011 dalje do plačila in od neto glavnice, ki je bila prisojena tožnici v I. točki izreka te sodbe, plačati zakonske zamudne obresti za čas od 19. 9. 2011 do 16. 12. 2011 (II. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Tožena stranka podaja pravočasno pritožbo zoper sodbo ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnice ter ji naloži v plačilo vse stroške, ki jih je dolžna toženi stranki plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Navaja, da se je v postopku postavilo temeljno vprašanje, kdaj nastane pravica do odpravnine. V 109. členu ZDR, ki je veljal v času odpovedi pogodbe odpovedi o zaposlitvi je bilo določeno, da je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov dolžan izplačati delavcu odpravnino, osnova za izračun pa je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec, ali ki bi jo prejel delavec če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V zvezi z določili 66. člena ZDR je Vrhovno sodišče RS sprejelo stališče, da nadomestilo plače, ki ga prejema invalid zaradi dela na drugem ustreznem a nižje plačanem delovnem mestu, ne predstavlja plačila za osebno opravljanje dela, tako ga ni mogoče šteti kot sestavni del plače in posledično se ne všteva v osnovno za odmero odpravnine. Dne 17. 11. 2011 je začela veljati novela ZZRZI-C, ki je določala, da se pri izračunu osnove za določitev višine odpravnine upošteva prejeta plača, preračunana pa polni delovno čas. Glede na to, da je tožnica prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 17. 8. 2011, bi moralo sodišče v konkretnem primeru upoštevati materialno pravo, ki je veljalo v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pravica do odpravnine zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nastane v trenutku podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri odmeri pa se kot obdobje upošteva čas celotnega delovnega razmerja. Datum prenehanja delovnega razmerja je datum, ki je določen (po novi ureditvi ZDR-1 oz. v času veljavnosti ZDR v večjem številu kolektivnih pogodb) kot datum zapadlosti plačila odpravnine, oz. kot datum, od katerega dalje delodajalca zadenejo posledice zamude. ZDR res ni zahteval, da je višina odpravnine sestavni del odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Primerjava stališča v sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 866/2012 ni ustrezna, saj kljub konkretnem primeru s situacijo, ko je delavec umrl in pogodba o zaposlitvi končno ni prenehala zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ampak na drug način - smrti delavca. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožnica podaja odgovor na pritožbo in navaja, da so pritožbene navedbe tožene stranke neutemeljene. V času uveljavitve ZDR-1 odpovedni rok še ni potekel, tožena stranka niti ni prejela sklepa o odpravnini. Drugačno tolmačenje bi bilo v nasprotju z ustavnim določilom o prepovedi retroaktivnosti in nasprotju z načeli pravne države, še posebej z načelom pravičnosti. Poleg navedenega se je tožnica sklicevala na 14. in 33. člen Ustave RS, zlasti v delu, ki se nanaša na odmero odpravnine od dejanske plače, ki jo je prejemala zadnje tri mesece pred odpovedjo delovnega razmerja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je toženi stranki naložilo v plačilo odpravnino v višini 4.272,18 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2011 dalje do plačila, v roku 15 dni. Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki so jo predložili tožnica in tožena stranka namreč izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki od 4. 4. 1980 do 16. 12. 2011, torej 31 polnih let. Tožena stranka ji je podala redno odpoved iz poslovnih razlogov z dne 17. 8. 2011, pri čemer je bila tožnica v času odpovedi razvrščena v II. kategorijo invalidnosti z odločbo št. ... z dne 15. 1. 2001. Navedeno med strankama tudi ni bilo sporno.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem - ZDR) v 109. členu ureja pravico do odpravnine in določa, da delodajalec, ki odpove pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, je dolžan izplačati delavcu odpravnino, pri čemer je osnova za izračun odpravnine povprečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Višina odpravnine ne sme presegati 10-kratnika osnove iz navedenega člena, če v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti ni določeno drugače. Po enotnem stališču sodne prakse odpravnina zapade v plačilo z dnem prenehanja delovnega razmerja. Tožnici je delovno razmerje prenehalo 16. 12. 2011 po preteku odpovednega roka, tako je sodišče pravilno na podlagi določil 109. člena ZDR in 66. člena ZDR višino odpravnine določilo iz osnove bruto zneska 801,03 EUR, pri čemer znaša odpravnina 8.277,31 EUR iz razloga, ker za toženo stranko velja Kolektivna pogodba za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko-predelovalne dejavnosti Slovenije (Ur. l. RS55/2009 s sprem. - KP), ki v 18. členu določa, da odpravnina, ki pripada delavcu zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, lahko presega desetkratnik osnove iz ZDR, torej v konkretnem primeru 8.277,31 EUR bruto.

Zakon o dohodnini (Ur. l. RS 117/2006 s sprem - ZDoh-2) v deveti točki prvega odstavka 44. člena tudi določa, da se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja ne všteva odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je določena kot pravica iz delovnega razmerja in izplačana pod pogoji, ki jih določa ZDR, v višini odpravnine, kot je določena zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je delodajalec dolžan izplačati na podlagi ZDR, vendar največ do višine desetih povprečnih mesečnih plač zaposlenih v Sloveniji. Glede na višino povprečne bruto plače v Sloveniji (1.546,09 EUR), zato tožničina odpravnina ni zapadla plačilu davka. Glede na izplačano odpravnino je tako tožena stranka dolžna izplačati še razliko odpravnine v višini 4.272,18 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2011 dalje, do plačila.

Sodišče je pravilno izhajalo iz osnove obračunane za polni delovni čas, pri čemer pritožbeno sodišče glede na pritožbene ugovore tožene stranke navaja, da je Ustavno sodišče RS v zadevi Up-109/12 sprejelo stališče, da odpravnina pomeni odmeno za dotedanje delo pri delodajalcu, odpuščenemu delavcu v določeni meri zagotavlja tudi socialno varnost ob prehodu v brezposelnost, tako da jo je smiselno potrebno vezati na dohodke, katerih višina bo čimbolj sorazmerna z višino dohodkov v kratkem obdobju pred izgubo zaposlitve. Tako je potrebno pravico do odpravnine razlagati upoštevaje pravice enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave ustavnopravno skladno. Drugačna razlaga določb o odpravnini bi vodila v kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave RS. Tako je potrebno pri tem upoštevati višino kot da bi delavec delal, kar je pravilno upoštevalo sodišče prve stopnje. Glede zapadlosti plačila odpravnine pritožbeno sodišče navaja, da po ustaljeni sodni praski, v kolikor zapadlost odpravnine ni določena v kolektivni pogodbi, odpravnina zapade z dnem prenehanja delovnega razmerja, torej z naslednjim dnem delodajalec zapade v zamudo z izplačilom.

Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o stroških postopka na podlagi določil 2. odstavka 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 - ZDSS-1), ki določa, da če je delavec v postopku sodeloval brez pooblaščenca, pa v postopku ni v celoti uspel, lahko sodišče odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Ugotoviti je tudi, da je v predmetni zadevi šlo le za tolmačenje določil zakona, kar tudi ni privedlo do nikakršnih dodatnih stroškov postopka glede na postavljeni zahtevek po višini. Tožnica je v postopku sicer uspela do 44 %, vendar kriterij uspeha v ZDSS-1 ni določen. Tako je odločitev sodišča prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilna.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Odločitev temelji na določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.