Jedro

Če ima izgotovljeni objekt napako, se domneva, da vzrok za napako izvira iz izvajalčeve sfere. Zaradi tega naročniku vzrokov za napako niti ni treba ugotavljati. Domnevo, da vzrok za napako izvira iz izvajalčeve sfere, mora zato ovreči izvajalec sam, neodvisno od naročnikovih konkretnih očitkov. Izvajalec se ne more razbremeniti svoje pojasnilne dolžnosti z dokazovanjem, da je bil naročnik opozorjen že s strani projektanta. Četudi je šlo za manj zahtevno gradbo, pri kateri izdelava geomehanskega poročila ni običajna, je treba tudi v takem primeru (in morda še posebej v takem primeru) investitorja posebej opozoriti na tveganja, ki jih prevzema, če se loti gradnje brez geomehanskega poročila. Pravdni stranki ni mogoče nalagati pretiranega bremena substanciranja njenih trditev, če gre za dejstva, ki so zunaj njenega zaznavnega območja,

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni: - v II. točki izreka tako, da rok 60 dni za izvedbo v izreku določenih sanacijskih del toženima strankama začne teči od prvega naslednjega dne po tem, ko jima tožeča stranka izroči geomehansko poročilo; - v III. točki izreka tako, da se toženima strankama v primeru, če sanacijskih del ne bosta izvedli na način in v roku 60 dni od pridobitve geomehanskega poročila, naloži, da tožnici v nadaljnjih 15 dneh po izteku 60-dnevnega roka iz II. točke izreka te sodbe, solidarno plačata 45.814,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku nadaljnjega 15-dnevnega roka za izpolnitev do plačila; - v V. točki izreka tako, da sta toženki dolžni solidarno povrniti tožnici stroške postopka v znesku 3.044,29 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

II. V ostalem se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v preostalem izpodbijanem delu (II. točke izreka) potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna prvotoženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 371,01 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, drugotoženi stranki in stranskemu intervenientu solidarno pa pritožbene stroške v znesku 208,59 EUR v 15 dneh.

IV. Toženi stranki sta dolžni solidarno povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.032,04 EUR v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženima strankama naložilo, da sta dolžni v 60 dneh od vročitve sodbe izvesti sanacijska dela na objektih z delovno oznako B4 in B3, na naslovu B. 4J in 4K na način, da pripravita ustrezen projekt sanacije, ki mora zajemati statične izračune, risbe za izvedbo vključno s pomembnejšimi detajli, tehnološka navodila za izvedbo, ki bodo vsebovalo zahtevano kvaliteto materialov in način izvedbe ter popis del in materiala s količinami, preprečiti nadaljnje posedanje objekta z izvedbo mikropilotov pod obstoječimi temelji z vgradnjo armirano betonskih pilotov majhnega prereza na način, kot bo določeno s predhodnim projektom, ter s tem preprečiti nadaljnje posedanje temeljev, po zagotovitvi stabilnosti temeljev, kar se dokaže z monitoringom posedanja objekta, sta dolžni toženki izvesti sanacijo razpok in zdrsov na nosilnih opečnih zidovih ter napraviti ojačitev močneje razpokanih vitkih nosilnih opečnih slopov ter ostala s pogodbo zavezana dela, in s tem zagotoviti solidnost gradnje in omogočiti varno bivanje v objektih (II. točka izreka). V nasprotnem primeru, če toženki sanacijskih del ne bosta izvedli na način in v roku, sta dolžni tožnici v 15. dneh po izteku roka iz II. točke izreka te sodbe, solidarno plačati 51.044,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2013 do plačila, ker bo sanacijo izvedla tožnica sama ali preko tretje osebe na račun toženk (III. točka izreka). Tožbeni zahtevek je v delu, ki se je nanašal na dolžnost toženih strank, da izvedeta ustrezne preiskave, s katerim se bo pridobilo vse potrebne podatke o sestavi in kvaliteti temeljnih tal ter globini predvidenih pilotov, v nasprotnem primeru pa, da tožnici plačata solidarno znesek 854,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2013 do plačila, zavrnilo (IV. točka izreka). Toženima strankama je še naložilo, da sta dolžni tožeči stranki solidarno povrniti stroške postopka v znesku 3.989,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe sta se pritožili toženi stranki in stranski intervenient. Uveljavljajo vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku-ZPP in predlagajo, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Vse stranke so priglasile pritožbene stroške.

3. Pritožbi sta delno utemeljeni.

4. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala od toženih strank, da izvedeta sanacijska dela na stanovanjskem objektu na naslovu B. (ki v naravi predstavlja nepodkleteno stanovanjsko hišo – dvojček, etažirano na dve stanovanjski enoti B3 in B4), v nasprotnem (če sanacijskih del v zahtevanem roku ne bi izvedli) pa, da ji plačata stroške, potrebne za sanacijo v višini 51.898,80 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja 662. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ki ureja odgovornost izvajalca za solidnost gradbe. Tožeča stranka je bila naročnik gradnje, prva toženka je bila izvajalec, drugo toženka pa nadzornik. Po izvršenih delih (zgraditvi stanovanjskega dvojčka do tretje gradbene faze) so se na objektu na več mestih pojavile poškodbe (razpoke). Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je postavilo izvedenca gradbene stroke, ugotovilo, da je vzrok za nastanek poškodb diferenčno posedanje temeljev in da imajo ugotovljene poškodbe značilnost napake v solidnosti gradbe. Ugotovilo je nadalje, da je bila projektna dokumentacija, na podlagi katere je prvotožena stranka izvedla gradnjo, pomanjkljiva, saj ni vsebovala geomehanskega poročila o primernosti zemljišča za načrtovano gradnjo. Vendar pa bi tudi izvajalec in nadzornik to pomanjkljivost v projektu glede na znanje, s katerim razpolagata, lahko opazila in ustrezno opozorila naročnika. Ker toženi stranki nista zadostili svoji pojasnilni dolžnosti, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo.

V zvezi s pritožbo prvotožene stranke:

5. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zaključke, na katerih je utemeljilo odgovornost prve toženke, sprejelo brez kakršnekoli trditvene podlage (tožeče stranke). Tožeča stranka je zoper toženi stranki uveljavljala zahtevek iz naslova jamčevanja za napake (gradbe). Pri jamčevalnih zahtevkih gre za posebno vrsto odškodninskega zahtevka, ki oškodovancu olajšuje uveljavljanje pravic, saj mu ni potrebno izkazati vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, kot to velja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti. Pri uveljavljanju jamčevalnih zahtevkov mora dokazati le, da ima izpolnitev napako. Vzročnost (da je vzrok za napako v nepravilni izpolnitvi izvajalca) se domneva, zato se lahko izvajalec odgovornosti za škodo razbremeni le, če dokaže, da je škoda nastala zaradi okoliščin, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (240. člen OZ). Tako je v obravnavanem primeru nerelevantno, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek gradila na očitku, da toženki nista pridobili geomehanskega poročila, ki mu sodišče prve stopnje ni sledilo, ker je zavzelo jasno stališče, da izdelava oz. naročilo geomehanskega poročila ni bila dolžnost toženih strank. Sodišče prve stopnje pa je moralo v okviru ugotavljanja ekskulpacijskih razlogov v skladu z 240. členom OZ presojati, ali sta toženi stranki ravnali v skladu z zahtevanim standardom skrbnosti dobrega strokovnjaka. Ne drži, da je bila prvotoženi stranki zaradi tega onemogočena ustrezna obramba. Izvajalčeva obveznost je, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, obligacija rezultata. To pomeni, da sme naročitelj gradbe pričakovati popoln rezultat, ki je v tem, da ima zgrajeni objekt pogodbeno dogovorjene lastnosti in da v celoti ustreza pravilom gradbene stroke. Če ima izgotovljeni objekt napako, se domneva, da vzrok za napako izvira iz izvajalčeve sfere. Zaradi tega naročniku vzrokov za napako niti ni treba ugotavljati, saj bi bilo to glede na okoliščino, da ni, oziroma se ne šteje za strokovnjaka s področja gradbe, zanj prehudo breme. Domnevo, da vzrok za napako izvira iz izvajalčeve sfere, mora zato ovreči izvajalec sam, neodvisno od naročnikovih konkretnih očitkov, saj se sicer svoje odgovornosti za napako ne more razbremeniti.

6. Okoliščina torej, da sodišče prve stopnje ni sledilo trditvam tožnice, da naj bi bila prva toženka dolžna izvršiti geomehanske preiskave zemljišča, še ne zadostuje za ekskulpacijo prvotožene stranke. Sodišče prve stopnje je odgovornost toženih strank utemeljilo na njuni opustitvi pojasnilne dolžnosti, ker kljub temu, da sta, oziroma bi morala vedeti za globel na zemljišču, tožnice nista opozorila na potrebo po izvedbi geomehanskih preiskav. Zmotno je pritožbeno prepričanje, da bi se prvotožena stranka lahko razbremenila tega očitka, če bi se z zaslišanjem projektanta izkazalo, da je slednji naročnika ob izdelavi oz. predaji projektne dokumentacije izrecno opozoril, da predhodne geomehanske preiskave niso bile opravljene. Kot je pravilno pojasnilo prvostopno sodišče, je odgovornost strokovnjakov, ki sodelujejo pri gradbi (projektanta, izvajalca, nadzornega inženirja) v razmerju do naročnika solidarna. Tudi po vsebini in obsegu se njihova odgovornost v razmerju do naročnika lahko prekriva. Tako izvajalec (nadzornik) odgovarja tudi za napake, ki izvirajo iz pomanjkljivosti projektne dokumentacije, če bi jo lahko glede na znanje in izkušnje, s katerimi razpolaga, lahko ugotovil in na to opozoril naročnika. Takšna razširitev odgovornosti je namenjena varstvu naročnika, ki naj zaradi tega, ker mora po gradbenih predpisih prav zaradi zagotovitve kvalitetne, stabilne in varne gradnje, angažirati večje število strokovnjakov (projektanta, izvajalca in nadzornika), prišel v situacijo, ko bi moral sam ugotavljati, iz sfere katerega izvira napaka, „gradbinci“ pa bi se odgovornosti razbremenili tako, da bi jo zvračali drug na drugega. V njihovem notranjem razmerju seveda takšnega prekrivanja ni in vsak odgovarja le za napake iz svoje sfere, vendar pa notranje razmerje projektanta, izvajalca in nadzornika ni predmet tega postopka. Tako, kot se projektant svoje odgovornosti za pravilen projekt (temeljev) ne more razbremeniti s tem, da izvedbo geomehanskega poročila naloži izvajalcu, tako se tudi izvajalec ne more razbremeniti svoje pojasnilne dolžnosti z dokazovanjem, da je bil naročnik opozorjen že s strani projektanta. Na okoliščino, da v obravnavanem primeru geomehansko poročilo ni bilo izdelano in da se na območju gradbe nahaja vrtača (ki je razvidna iz geodetskega poročila), so bili dolžni tožečo stranko opozoriti vsi. Zaradi opustitve zaslišanja projektantke sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka in tudi dejansko stanje ni bilo nepopolno ugotovljeno.

7. Pritožba tudi ne more uspeti z ugovorom, da je bilo med pravdnimi strankami ves čas postopka nesporno, da v času gradnje na območju gradbišča ni bilo nikakršne vrtače. Obstoj vrtače je bil razviden iz listin, ki so bile sestavni del projektne dokumentacije, zato so jo bili dolžni opaziti vsi udeleženci gradbe (projektant, izvajalec in nadzornik). Sicer pa je sodišče prve stopnje zaključek, da je bila prva toženka že pred gradnjo seznanjena s tem, da se pod zemljiščem za gradnjo nahaja globel, sprejelo na podlagi pravilne dokazne ocene izpovedbe zaslišanega zakonitega zastopnika prvotožene stranke, ki je izpovedal, da so prebrali tehnično poročilo in projektno dokumentacijo, katere del je bil tudi geodetski posnetek, ki kaže, da se na zemljišču nahaja globel. Izvajalec je na podlagi 13. člena PGU dolžan proučiti vso tehnično dokumentacijo. Prav tako prvotožena stranka ne more izključiti svoje odgovornosti s trditvami, da je angažirala nadzornika gradnje, ki je ugotovil, da po izkopu gradbene jame in pred temeljenjem ni bilo nikakršnih vidnih pomanjkljivosti terena, ki bi jih gradbeni strokovnjak moral ali mogel opaziti. Sodišče prve stopnje, kot že povedano, toženima strankama ni očitalo, da bi morali sami opraviti ali naročiti izvedbo raziskav zemljišča in tako dopolnjevati nepopolno projektno dokumentacijo, pač pa zgolj, da na dejstvo, da geomehansko poročilo o solidnosti terena za predvideno gradnjo ni bilo opravljeno, nista opozorili tožeče stranke. Znana pa jima je bila (oziroma bi jima morala biti znana) tudi dejanska lastnost zemljišča, da se pod njim nahaja globel oziroma vrtača. Dejstvo obstoja vrtače ne dopušča samoumevnega prepričanja, da je vrtača „naravno“ zaraščena, pač pa nudi podlago tudi za domnevo, da bi bila globel lahko zasuta tudi z neprimernim materialom na neprimeren način, četudi toženi stranki za to nista vedeli (je pa prvotožena stranka za to izvedela z naknadnim zbiranjem informacij po izgradnji objekta). Tudi, če je šlo za pomanjkljivost, ki bi bila potencialno ugotovljena šele na podlagi dodatnih preverjanj in raziskav, ki jih izvajalec ni bil dolžan opraviti, bi moral na njihovo potrebnost investitorja posebej opozoriti. Četudi je šlo za manj zahtevno gradbo, pri kateri izdelava geomehanskega poročila ni običajna, je treba tudi v takem primeru (in morda še posebej v takem primeru) investitorja posebej opozoriti na tveganja, ki jih prevzema, če se loti gradnje brez geomehanskega poročila.

8. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo ugovor aktivne legitimacije za uveljavljanje jamčevalnega zahtevka za oba dela dvojčka, tudi za del, ki že ob vložitvi tožbe ni bil več v lasti tožeče stranke. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi prvostopnega sodišča, da gre v primeru iz 661. člena OZ za pravico pridobitelja gradbe, ki (vsaj ne v vseh primerih) ne more izključiti pravice naročnika, da uveljavlja napake solidnosti gradbe od izvajalca, četudi je del objekta že prodal drugemu. V obravnavanem primeru gre za enoten objekt, ki je v gradbenem oziru nerazdružljiv, saj imata obe stanovanjski enoti skupne temelje in torej tožeča stranka že pojmovno ne more zahtevati odprave napak zgolj na svojem delu objekta, vsaj ne na učinkovit način (iz izvedenskega mnenja pa je sicer tudi razvidno, da se večina poškodb in razpok nahaja prav v objektu tožeče stranke, glej list. št. 272). Pravica tožeče stranke zahtevati odpravo napake ne more biti odvisna od tretjega, t.j. volje pridobitelja objekta B4, da skupaj s tožečo stranko zahteva odpravo napake od izvajalca. Zato niti ni pomembno, ali je pridobitelj objekta B4 zoper tožečo stranko uveljavljal jamčevalne zahtevke iz prodajne pogodbe. Res je, da bi bila lahko problematična izvršba v izreku sodbe določene sanacije, kar pa se bo reševalo v izvršilnem postopku (enako problematična bi lahko bila izvršba, tudi če bi tožbo vložil pridobitelj, saj je ta objekt B4 tekom tega postopka že prodal novemu kupcu).

9. V zvezi z ugovorom nedopustnosti izvedbe informativnega dokaza s postavitvijo izvedenke gradbene stroke, ki mu pritožba nasprotuje, pritožbeno sodišče poudarja, da gre pri načelu prepovedi informativnih dokazov za splošno pravilo, ki ne vzdrži pri vseh procesnih situacijah, in ima zato tudi številne izjeme. Tako teorija (glej Informativni dokaz v pravdnem postopku, dr. Mile Dolenc, Pravna praksa 2010, št. 31-32) opozarja, da pravdni stranki ni mogoče nalagati pretiranega bremena substanciranja njenih trditev, če gre za dejstva, ki so zunaj njenega zaznavnega območja, saj gre v nasprotnem za kršenje njene pravice do sodnega varstva. V konkretni zadevi nastopa tožeča stranka kot laična oseba (s področja gradbe), zato konkretiziranega zahtevka za odpravo napak, oziroma za vzpostavitev stanja, ki bi zagotavljalo stabilnost gradbe, ni bila sposobna oblikovati. Zahteva, da mora stranka v takem primeru pred vložitvijo tožbe samoiniciativno pridobiti izvensodno izvedensko mnenje, je po mnenju pritožbenega sodišča pretirana in prav tako predstavlja krnitev njene pravice do sodnega varstva, še zlasti ob upoštevanju trdno zasidranega stališča sodne prakse, da izvensodno pridobljena mnenja nimajo dokazne vrednosti, in da je treba v dokaz dejstev iz tako pridobljenih mnenj predlagati sodnega izvedenca. Toženkama zaradi tega, ker je šele s strani sodišča imenovana izvedenka ugotavljala vrsto in obseg potrebnih sanacijskih del, sodišče prve stopnje ni kršilo pravice do izjave, saj sta imeli možnost izjaviti se o vseh ugotovitvah in predlogih izvedenke. Le-ta je izčrpno in prepričljivo pojasnila, da je glavni in pravzaprav tudi edini razlog nastalih poškodb diferenčno posedanje temeljev objekta zaradi ne dovolj trdnega zemljišča, zato ni mogoče slediti pritožbenim ugovorom, da ukrepi za preprečitev nadaljnjega posedanja ne bi bili več potrebni, če bi se ugotovilo, da se objekt ne poseda več. Pritožbeno sodišče pritrjuje tožeči stranki, ki v odgovoru na pritožbo opozarja, da je objekt že poseden (in to diferenčno), zaradi česar ga je potrebno sanirati tako, da se zagotovi solidnost gradnje tudi v primeru, če se ne bi več posedal. Poleg tega je pri sanaciji zaradi pomanjkljivosti zemljišča nesolidne gradbe treba vključiti ukrepe, ki sanirajo (kolikor jo pač lahko) ugotovljene pomanjkljivosti zemljišča. 10. Pritožbeni očitek, da je ocenjeni strošek izvedbe sanacijskih del pretiran, je povsem pavšalen, saj ga pritožnica v ničemer ni konkretizirala.

11. Utemeljena pa je pritožba v delu, ko opozarja, da je sodišče prve stopnje tožnici poleg neto stroška sanacije nepravilno priznalo še 22 % DDV. Prav ima pritožba, da bi morali biti obdavčeni po nižji, 9,5 % davčni stopnji na podlagi drugega odstavka 41. člena Zakona o davku na dodano vrednost- ZDDV-1 v povezavi s prilogo 1 tega zakona. Res je, da je v prilogi 1 ZDDV določeno, da se po znižani davčni stopnji obdavčijo stanovanja, stanovanjski in drugi objekti, namenjeni za trajno bivanje, ter deli teh objektov, če so del socialne politike, vključno z gradnjo, obnovo in popravili le-teh. Vendar pa so natančnejši kriteriji za izvajanje priloge 1 k ZDDV-1 predpisani v 54. členu Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (Ur.l. RS, št. 141/06 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami), ki opredeljuje stanovanjske objekte, za katere se, za potrebe obračuna DDV, šteje, da so del socialne politike. To so stanovanja, katerih uporabna površina ne presega 120 metrov v večstanovanjskih hišah oziroma 250 metrov v individualnih hišah. Po mnenju pritožbenega sodišča gre v primeru stanovanjskega dvojčka kljub skupnemu vmesnemu zidu in skupnemu temelju za dva samostojna objekta (dve individualni hiši) in ne za večstanovanjski objekt (kot se tudi kompleks vrstnih hiš ne šteje za en večstanovanjski objekt). Iz načrta arhitekture oziroma tehničnega poročila, ki ga je predložila tožena stranka (B26) izhaja, da je uporabna površina hiše v dvojčku 206,70 m2. 12. Prav tako ima prav pritožba, da je sodišče prve stopnje tožnici od prisojenih stroškov sanacije nepravilno priznalo zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe dalje. Obveznost toženk za plačilo stroškov sanacije bo nastala šele, če in ko sanacijskih del v izpolnitvenem roku ne bosta opravili sami. Zakonske zamudne obresti zato tožnici pripadajo šele od prvega dne po poteku dodatnega 15-dnevnega roka za plačilo teh stroškov, ki začne teči po poteku prvotnega izpolnitvenega roka za izvedbo sanacijskih del. Sodišče prve stopnje ugovora, da je 60-dnevni izpolnitveni rok glede na obseg sanacijskih del in tudi zahtevo po pripravi projekta prekratek, ni upoštevalo, ker je prepozen. Prvotožena stranka tega ni uveljavljala v postopku na prvi stopnji, ne gre pa za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava (kot pri teku zamudnih obresti in višini DDV).

V zvezi s pritožbo drugotožene stranke

13. Drugotožena stranka utemeljeno opozarja, da izvedba sanacije, kot jo je zahtevala tožeča stranka, temelji na (predhodnih) geomehanskih raziskavah, ki naj bi jih opravil investitor, in da toženi stranki nimata vpliva na rok pridobitve teh raziskav. Angažiranje izvedenca geomehanske stroke, ki naj bi ugotovil, kakšne so pomanjkljivosti zemljišča in ali je nastanek razpok vzročno povezan s temi pomanjkljivostmi, v postopku na prvi stopnji sicer ni bilo potrebno, saj je bila dolžnost raziskave terena del sanacijskih ukrepov, predvidenih v tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje je ta del zahtevka (pravilno) zavrnilo z obrazložitvijo, da gre za obveznost tožeče stranke, ki bi morala izvesti preiskave temeljnih tal na svoje stroške. Ob upoštevanju ugotovitev izvedenke, da je za potrebe sanacije objekta potrebno predhodno izvesti ustrezne raziskave terena, da se predvidi prava globina pilotov, se izkaže, da predstavlja v zahtevku terjani projekt sanacije dvostranski pravni posel, za katerega je potrebno uporabiti pravilo sočasne izpolnitve iz 101. člena OZ. Toženi stranki se sanacijskih del, na izvršitev katerih sta bili obsojeni, ne moreta učinkovito lotiti pred pridobitvijo geomehanskega poročila, zato jima rok za izpolnitev ne more začeti teči prej, preden svoje obveznosti (pridobitve geomehanskega poročila) ne izpolni tožeča stranka.

14. Drži, da bi bil sicer strošek pravilnega temeljenja, če bi bili temelji ob upoštevanju nestabilnosti terena pravilno projektirani, tudi strošek tožeče stranke, vendar pa drugotožena stranka v tej smeri ni podala nobenih konkretnih trditev, niti ni predlagala izvedbe dokazov. Faza odpravljanja napak, ki je predmet tega spora, se namreč razlikuje od faze pravilne izpolnitve pogodbe. Za odpravo napak in dosego pogodbeno dogovorjenega rezultata je običajno treba opraviti več del in tudi različna dela, kot v prvotni gradnji in je tako odprava napak dražja, kot bi bila pravilna izvedba posla v prvem poskusu (glej Nina Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, 3. knjiga, 435. do 703. člen, GV Založba).

15. Sodišče prve stopnje ni odločilo preko zahtevka, saj ga je tožeča stranka med postopkom večkrat spreminjala. Sprememba tožbe ni vezana na prvi narok za glavno obravnavo, zato tožeča stranka s spremembami tožbenega zahtevka ni mogla biti prekludirana.

16. Na vse pritožbene ugovore, ki se nanašajo na odgovornost nadzornika, je že izčrpno in prepričljivo odgovorilo sodišče prve stopnje in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Drugotožena stranka je kot nadzornik gradnje s svojim podpisom v gradbenem dnevniku potrdila, da so tla ustrezna, ta ugotovitev pa se je izkazala za napačno. Če bi ravnala s strokovno skrbnostjo, ki se od nje pričakuje, bi ob preučitvi projektne in tehnične dokumentacije lahko ugotovila, da se ob izkopu zahteva pridobitev geomehanskega poročila, in da se gradnja odvija na terenu nad vrtačo, prav tako kot izvajalec je bila torej dolžna opozoriti tožečo stranko, da je pregled, ki ga je opravila kot nadzornik, pomanjkljiv in ne daje prave oz. temeljite ocene lastnosti tal, na katerih poteka gradnja.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so bile napake pravočasno grajane. Prav okoliščina, na katero se sklicuje pritožba, da so bile poškodbe zaradi posedanja na sosednjem dvojčku B1/B2 ugotovljene, grajane in odpravljene s strani prvotožene stranke bistveno prej, ne govori v prid zaključku, ki ga zastopa pritožba (da so se napake hkrati pojavile tudi na objektu B3/B4). Verjetnejši in smiselnejši je ravno nasproten zaključek, da so se poškodbe na objektu B3/B4 dejansko pojavile kasneje, saj ni verjetno, da se ob ugotovitvi poškodb na enotah B1/ B2 ne bi pregledal tudi sosednji objekt B3/B4 in da se ne bi tudi te napake grajale, če bi bile hkrati opažene.

18. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene razloge. V obsegu, kot je razviden iz izreka te sodbe, je pritožbama ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremenilo. Zaradi spremembe sodbe je spremenilo tudi odločitev o stroških pravdnega postopka. Uspeh tožeče stranke je ocenilo v višini 88 %, zato je tožnici od v postopku na prvi stopnji odmerjenih stroškov postopka v višini 3.989,25 EUR X 88 % priznalo 3.510,54 EUR. Od navedenih stroškov je odštelo 12 % priznanih stroškov toženih strank, ki jih je odmerilo vsaki v višini 1.942,85 EUR (828,10 EUR - nagrada za redni postopek, 764,40 EUR - nagrada za narok, + 22 % DDV) X 12 % = 233,14 EUR.

19. Pritožbeni uspeh toženih strank pritožbeno sodišče ocenjuje v višini 17 %. Pritožbene stroške prvotožene stranke je pritožbeno sodišče odmerilo v višini 2.182,42 EUR (939,00 EUR- taksa za pritožbo, 1.019,20 EUR + 22 % DDV-nagrada za postopek s pritožbo) X 17 % = 371,01 EUR, pritožbene stroške drugotožene stranke in stranskega intervenienta skupaj pa v višini 1.227,00 EUR (sodna taksa za pritožbo) X 17 % = 208,59 EUR. Te stroške je toženima strankama in stranskemu intervenientu dolžna povrniti tožeča stranka. Sama pa je upravičena do povrnitve 83% stroškov za sestavo odgovora na pritožbo (1.019,20 EUR + 22 % DDV) X 83 % = 1.032,04 EUR.