Jedro

Pritožbeno sodišče ima možnost, ne pa dolžnost upoštevati nepravočasno pritožbo. Tisto, kar v tej zvezi zakon predpisuje, je zgolj omejitev: sodišče ne sme upoštevati prepozne pritožbe, če bi bile s tem prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na izpodbijani sklep. To seveda ne pomeni tudi dolžnosti v obratni smeri: da bi sodišče moralo upoštevati nepravočasno pritožbo, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo revizijo O. S., M. S. in D. S. zoper sklep, s katerim je pritožbeno sodišče zavrnilo njihovo pritožbo zoper (vmesni ugotovitveni) sklep z dne 11.8.2004 in ta sklep potrdilo. Pritožbeno sodišče pa je pritožbo zoper sklep o zavrženju revizije zavrglo kot prepozno. V razlogih je med drugim navedlo, da ni izpolnjen pogoj za upoštevanje nepravočasne pritožbe.

Zoper ta sklep so O. S., M. S. in D. S. vložile revizijo zaradi bistvene kršitve določb zapuščinskega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču očitajo predvsem, da " svojega stališča Š...Ć ni zadostno obrazložilo, saj je navedlo le, da Šdoločba o možnosti upoštevanja nepravočasne pritožbeĆ pride v poštev pri sklepu o dedovanju ali volilu, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na ta sklep, za takšen primer pa v tej zadevi ne gre." Po mnenju revidentk sodišče s tem ni dovolj utemeljilo zavrženja pritožbe kot prepozne, obenem pa je tudi zmotno uporabilo 173. člen Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. - ZD), ki ne govori o sklepu o dedovanju ali o volilu, temveč se nanaša na vse sklepe, ki jih v zapuščinskem postopku izda sodišče, torej tudi na sklep o zavrženju revizije. Nepravilno je stališče pritožbenega sodišča, da gre za sklep, na katerega se opirajo pravice drugih oseb. Na sklep o zavrženju revizije se namreč ne opira pravica nobene od strank, saj gre za čisto procesni sklep. Pritožbeno sodišče tudi ni pojasnilo, čigava pravica naj bi se na ta sklep opirala.

Revizija ni utemeljena.

ZD v drugem stavku tretjega odstavka 173. člena sicer res določa, da lahko pritožbeno sodišče upošteva tudi nepravočasno pritožbo, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na izpodbijani sklep. Vendar predstavlja ta določba izjemo od pravila, da sodišče druge stopnje odloča samo o pravočasnih pritožbah (prvi stavek tretjega odstavka 173. člena ZD). Tako rázmerje (pravilo - izjema) narekuje že v izhodišču zožujoč razlagalni pristop. Nepravočasno pritožbo je mogoče upoštevati le pod izjemnimi pogoji1. Pritožnik, ki je vložil nepravočasno pritožbo, nosi zato trditveno (in dokazno) breme glede vprašanja, zakaj bi bilo treba v njegovem primeru narediti izjemo od pravila, da pritožbeno sodišče odloča le o pravočasnih pritožbah. Pritožnice (sedanje revidentke) tega niso pojasnile, saj so se le pavšalno sklicevale na 173. člen ZD in navedle, naj pritožbeno sodišče "pritožbo obravnava, ne glede na to, da je prepozna, ker s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep". Od pritožbenega sodišča zato ni mogoče pričakovati, da bi na tako pavšalen "argument" odgovorilo s čim več, kot je pritožnicam odgovorilo sodišče v izpodbijanem sklepu. Nelogičen je njihov revizijski očitek, da sodišče druge stopnje "s takšno obrazložitvijo Š...Ć ni zadostno utemeljilo svoje odločitve", če same niso znale pojasniti, zakaj bi bilo treba v njihovem primeru narediti izjemo. Dolžnost sodišča do opredelitve je posledica (oziroma izraz) pravice stranke do izjave. Če je ne izkoristi, ali če je ne izkoristi v določeni smeri, tudi ni dolžnosti do opredelitve (v taki smeri). In če so stališča in navedbe stranke pavšalne, tudi opredelitev sodišča do takih navedb in stališč ne more biti drugačna.

Sicer pa ima pritožbeno sodišče možnost (lahko), ne pa dolžnost (mora) upoštevati nepravočasno pritožbo. Tisto, kar v tej zvezi zakon predpisuje, je zgolj omejitev: sodišče ne sme upoštevati prepozne pritožbe, če bi bile s tem prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na izpodbijani sklep. To seveda ne pomeni dolžnosti tudi v obratni smeri: da bi sodišče moralo upoštevati nepravočasno pritožbo, če s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep2. Smisel pooblastila za upoštevanje prepozne pritožbe je zato očitno v možnosti za odpravo vsebinskih nepravilnosti sklepa, ki se nanašajo na pravice strank, o katerih se odloča v zapuščinskem postopku. Zato ima pritožbeno sodišče prav, ko pravi, da "navedena določba o upoštevanju nepravočasne pritožbe pride Š...Ć v poštev pri sklepu o dedovanju ali o volilu, če s tem, kot že navedeno, niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep". Sklepi, ki so čisto procesne narave, s katerimi se ne odloča o pravicah materialnega prava, ne spadajo v krog sklepov, glede katerih bi imelo pritožbeno sodišče možnost upoštevanja nepravočasne pritožbe.

Ker je tako revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (tretji in četrti odstavek 384. člena v zvezi s 378. členom Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. in v zvezi s 163. členom ZD).

Op. št. 1: Gl. Rijavec, Dedovanje, Procesna ureditev, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1999, str. 185. Zato teorija obravnava nepravočasno pritožbo kot izredno pravno sredstvo (gl. prav tam navedeno literaturo). Op. št. 2: Prim. Gavella, Nasljedno pravo, Informator, Zagreb, 1990, str. 418.