Jedro

V predmetnem primeru gre med pravdnima strankama za pogodbo o trgovskem zastopanju, ki temelji na zaupanju med strankama.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi t a tako sodba kot sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki v roku 15 dni za mesec marec 2003 1.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.04.2003, za mesec april 2003 1.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.05.2003, za mesec maj 2003 1.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.06.2003, za mesec junij 2003 1.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.07.2003, za mesec julij 2003 1.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.08.2003, mesec avgust 1.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.09.2003, za mesec september 2003 1.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.10.2003 in za mesec oktober 2003 1.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.11.2003. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih mora tožeča stranka v roku 15 dni plačati toženi v znesku 440.276,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.11.2004 dalje do plačila. Z izpodbijanim sklepom pa je odločilo, da se predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo zavrne.

Tako zoper sodbo kot zoper sklep se pritožuje tožeča stranka po svoji pooblaščenki.

Zoper sodbo se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1.odst. 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče njenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da bi bilo mogoče 6.čl. pogodbe med pravdnima strankama tolmačiti kot razlog za odpoved brez odpovednega roka v primeru manjkov le tedaj, če izvajalec, to je tožnik, ne bi poravnal materialne škode, ki je nastala zaradi ugotovljenih manjkov. Do manjka namreč prihaja pri vseh voznikih predvsem zaradi različnega načina tehtanja in vsi vozniki manjke blaga pač poravnajo. Zato kakršenkoli manjko blaga sam po sebi ne more pripeljati do prekinitve pogodbe brez odpovednega roka. Nerazumljiva je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov, saj zaslišane priče niso v ničemer prispevale k razjasnitvi oziroma potrditvi navedb tožene stranke.

Sklep pa tožnik izpodbija zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka in predlaga njegovo razveljavitev. V pritožbi navaja, da sodišče niti ni pozvalo tožnika, naj predloži tudi potrdilo o tem, kakšne dohodke imajo drugi družinski člani. Sicer pa je hči M. redna študentka živilske tehnologije, hči N. pa je brez zaposlitve in iskalka zaposlitve prvič. Naravnost smešno pa je, da sodišče prve stopnje omenja katastrski dohodek v višini 829,00 SIT, saj gre za vrt pri stanovanju tožnika.

Pritožbi tožeče stranke nista utemeljeni.

K pritožbi zoper sodbo: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih takih kršitev v postopku, ki bi jih pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo določilo 6.čl. pogodbe št. 202-009/2001, ki sta jo dne 01.09.2001 sklenili pravdni stranki. V tem določilu je navedenih več obveznosti izvajalca, to je tožeče stranke, v 2.odst. 6.čl. omenjene pogodbe pa je določeno, da je kršitev katerekoli alineje tega člena razlog za prekinitev pogodbe brez odpovednega roka. To pomeni, da je kršitev, zaradi katere je mogoče prekiniti pogodbo brez odpovednega roka, tudi dejstvo manjkov, saj je v zadnji alineji 1.odst. 6.čl. pogodbe določeno, da izvajalec odgovarja za blago od trenutka prevzema iz naročnikovega skladišča do prodaje kupcu ali vrnitve blaga v naročnikovo skladišče in da je materialna odgovornost za manjko na strani izvajalca. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča te določbe ni možno razlagati v tem smislu, da bi bila razlog za prekinitev pogodbe brez odpovednega roka ta kršitev le v primeru, če izvajalec, v konkretnem primeru tožnik, ne bi poravnal manjka, ampak lahko kršitev pomeni že sam nastanek manjka, kot je to pravilno ugotovilo tako v dejanskem kot materialnopravnem pogledu sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje upravičeno poudarja, da gre v predmetnem primeru med pravdnima strankama za pogodbo o trgovskem zastopanju, ki je urejena v členih 790 do 812 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in temelji na zaupanju med strankama. Tožnik niti ne prereka, da ni prihajalo do manjkov, ti manjki pa so bili ugotovljeni, kot ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, za mesec januar 2003, november in december 2002 ter julij 2002. Tudi po količini so bili ti manjki precejšnji in sicer skupaj v znesku 338.568,67 SIT. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi tožnika zoper sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o tožnikovi prošnji za oprostitev plačila taks ravnalo v skladu z določilom 13.čl. Zakona o sodnih taksah (ZST). Kot je pravilno navedeno v izpodbijanem sklepu, bi moral tožnik kot taksni zavezanec predlogu za oprostitev plačila sodnih taks predložiti ne le svojo zadnjo odločbo o dohodnini, ampak tudi zadnje odločbe o dohodnini družinskih članov ter potrdilo o svojih dohodkih in dohodkih družinskih članov v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo vloge za oprostitev ter potrdilo o premoženjskem stanju. Glede družinskih članov pa ni predložil ne dokazil o njihovih dohodkih v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo vloge za oprostitev plačila taksne obveznosti, prav tako pa tudi ne odločbe o dohodnini. K temu pa ga je sodišče prve stopnje izrecno pozvalo z dopisom z dne 21.03.2005. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.