17. 6. 2004

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku za rešitev spora glede pristojnosti, začetem na zahtevo Okrajnega sodišča v Brežicah, na seji dne 17. junija 2004

odločilo:

Za odločanje o zahtevi A. A. iz Ž. za denacionalizacijo nepremičnin parc. št. 1344/1, 1346/1, 1346/2, 1346/3, 1346/4, 1300/1, 1300/2, 1298, 1299, 1268, 1269, 1270, 1300/1, 419, 420, 373/2, 374, 375, 1347/1 in 54/2, ki so bile pred podržavljenjem vpisane v vl. št. 128 k.o. Z. (sedaj k.o. V.), ter parc. št. 1349/1, 1349/3, 1350/1, 1350/2, 1351/2 in 1351/3, ki so bile pred podržavljenjem vpisane v vl. št. 479 k.o. Ž. (sedaj k.o. V.), je pristojna Upravna enota Brežice.

Obrazložitev

A.

Predlagateljica A. A. je kot pravna naslednica denacionalizacijske upravičenke B. B. pri upravnem organu vložila zahtevo za denacionalizacijo zemljišč, ki so bila podržavljena z odločbo Komisije za arondacijo št. 465-67/64-3 z dne 25. 8. 1964. O zahtevi je Sekretariat za kmetijstvo Občine Brežice izdal odločbo št. 321-189/92-9 z dne 23. 11. 1994 in Upravna enota Brežice dopolnilno odločbo z dne 9. 1. 1995. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano kot instančni organ je odločbi odpravilo. V obravnavani zadevi naj bi namreč šlo za sodno pristojnost, saj naj bi bila arondacijska odločba zgolj fiktivna, ker naj bi bile predhodno sklenjene kupoprodajne pogodbe. V upravnem sporu je Vrhovno sodišče tožbo predlagateljice denacionalizacije zavrnilo s sodbo št. U 1413/95-9 z dne 8. 9. 1999. Zato je Upravna enota Brežice dne 25. 9. 1999 navedeno zahtevo odstopila v reševanje Okrajnemu sodišču v Brežicah. Okrajno sodišče pa meni, da so bile nepremičnine upravičenki podržavljene z arondacijsko odločbo in ne na podlagi kupoprodajnih pogodb. Pravni temelj podržavljenja naj bi bil Temeljni zakon o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list FLRJ, št. 43/59 in nasl. - v nadaljevanju TZIKZ), ki je naveden v 29. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - v nadaljevanju ZDen). V zahtevi za denacionalizacijo predlagateljica ni niti zatrjevala grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti, kar je procesna predpostavka za denacionalizacijo po 5. členu ZDen. Prenos nepremičnin v zemljiško knjigo je bil opravljen na podlagi arondacijske odločbe. Zato naj bi sodišče ne bilo pristojno za reševanje navedene zadeve.

B.

ZDen deli pristojnost za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo med upravne organe in sodišča. Če je bilo premoženje podržavljeno s predpisi, določenimi v 3. in 4. členu ZDen, so pristojni upravni organi (prvi odstavek 54. člena ZDen), če pa je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti, je za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo pristojno okrajno sodišče (56. člen ZDen).

Določitev pristojnosti za reševanje konkretne denacionalizacijske zadeve je odvisna predvsem od vprašanja, ali je pravni temelj za reševanje zahteve za denacionalizacijo predlagateljice 29. točka 3. člena ali 5. člen ZDen.

Ustavno sodišče je v zvezi z denacionalizacijo zemljišč, arondiranih na podlagi TZIKZ, že opozorilo (odločba št. U-I- 75/92 z dne 31. 3. 1994, Uradni list RS, št. 23/94 in OdlUS III, 27), da se je v nekaterih občinah arondacija izvajala tudi na podlagi sporazumov (pogodb), s katerimi so se arondanti in upravičenci do arondacije s pravnim poslom dogovorili za prenos zemljišč v državno last, in da je bila arondacijska odločba, ki je večinoma sledila tako sklenjenemu pravnemu poslu, lahko zgolj fiktivna. Pravni naslov za prehod lastninske pravice na državo je v teh primerih vsekakor bil pravni posel, ne pa arondacijska odločba. Besedilo 5. člena ZDen torej res zajema vse primere, ko je bil pravna podlaga za prehod premoženja v državno last sicer akt državnega organa, vendar pa je bil podlaga za njegovo izdajo poprej sklenjen veljaven pravni posel.

V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Iz arondacijske odločbe z dne 25. 8. 1964 izhaja, da so nepremičnine, navedene v izreku te odločbe, postale družbena lastnina v uporabi Kmetijske zadruge Bizeljsko in da je predlagateljica arondacijskega postopka Kmetijska zadruga Bizeljsko nastopila posest in užitek arondiranih zemljišč s pravnomočnostjo odločbe. V II. točki izreka arondacijske odločbe je bila določena odškodnina v višini 2.210.460 din, ki je bila dogovorjena med arondacijskim upravičencem in zavezanko dne 21. 11. 1963 s tremi sporazumi (s kupoprodajnimi pogodbami), ki so bili vključeni v arondacijsko odločbo. Ti sporazumi so sicer poimenovani kot kupoprodajne pogodbe, vendar je treba te pogodbe presojati po namenu, ali sta stranki želeli skleniti kupoprodajne pogodbe ali se le dogovoriti o višini odškodnine. Če bi šlo za pravno veljavne pogodbe, bi morale biti sklenjene tako, da bi bile pravni temelj za vknjižbo družbene lastnine.

Iz 2. točke pogodb izhaja, da se kupnina plača v enem mesecu po pravno veljavnosti pogodb, s tem, da v pogodbah ni bilo opredeljeno, kdaj so pravno veljavne. Pogodb ni odobril Svet občinskega ljudskega odbora, čeprav je bila po 22. členu Zakona o prometu z zemljišči in stavbami (Uradni list FLRJ, št. 26/54 in nasl.) odobritev obvezna, pogodbe niso bile predložene davčnemu organu na podlagi 14. člena Uredbe o prometnem davku od nepremičnin in pravic (Uradni list FLRJ, št. 46/60), niti ni bil overjen podpis prodajalke. Pogodbe torej niso bile pravno veljavno sklenjene po takratnih predpisih in torej ni mogoče šteti, da je bil prenos premoženja opravljen na podlagi teh listin.

Pogoj za pristojnost sodišča po 5. členu ZDen je, da je bil prenos premoženja opravljen na podlagi pravnega posla. V obravnavanem primeru pa pravni posli niso bili sklenjeni po takrat veljavnih predpisih, zato je treba pogodbe z dne 21. 11. 1963 šteti le kot sporazum o višini odškodnine. TZIKZ je urejal arondacijo v členih 53 do 68 in je predvidel sporazum med lastnikom in arondacijskim upravičencem. Da gre za odškodninske sporazume v smislu določb navedenega zakona in ne za pravne posle, ki bi bili sklenjeni neodvisno od arondacijskega postopka, izhaja tako iz odločbe o arondaciji kot iz narave sporazumov.

Ker iz navedene dokumentacije ne izhaja, da bi šlo za samostojne pravne posle, sklenjene po takrat veljavnih predpisih, temveč da gre le za odškodninske sporazume v okviru arondacijskega postopka, je Ustavno sodišče odločilo, da je za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo v izreku navedenih nepremičnin pristojna Upravna enota Brežice.

C.

Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi četrtega odstavka 61. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) in četrte alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03-popr.) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sodnik Jože Tratnik je bil pri odločanju v tej zadevi izločen. Odločbo je sprejelo soglasno.

Predsednica dr. Dragica Wedam Lukić

zanjo podpredsednik dr. Janez Čebulj