Jedro

Verodostojnost priče lahko sodišče preveri samo z ustnim zaslišanjem. Navedeno pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje neposredno zaslišati pričo (mladoletno A.A.) in se ne bi smelo zadovoljiti zgolj z branjem njene izpovedbe, ki jo je ta podala v drugem - predkazenskem postopku. Načelo ustnosti in neposrednosti načelno narekuje neposredno soočenje sodnika s pričo, saj si na ta način lahko ustvari neposreden oziroma verodostojen vtis o prepričljivosti oziroma neprepričljivosti izpovedovanja. Ker tovrstna procesna aktivnost v postopku ni bila opravljena, tudi iz obrazložitve sodbe prvostopnega sodišča ne more biti razvidna takšna procesna metodologija, ki bi lahko z zadostno zanesljivostjo odpravila empirični dvom o odločitvi sodišča. Zato v spornem primeru tudi ne gre le za vprašanje dokazne ocene sodišča prve stopnje, temveč za napako v procesnem pristopu pri izdelavi dokazne ocene. Dokazna ocena tako ne dosega zahtevanega procesnega standarda iz 4. člena ZPP in je to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 10. 2013 nezakonita; da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi, ampak še traja; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v socialna zavarovanja, mu obračunati bruto plačo, kot da bi delal, ter mu po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 10. 2013 nezakonita; da se določi datum prenehanja in ugotovi trajanje delovnega razmerja; da je tožena stranka dolžna tožniku plačati denarno povračilo v višini 18 mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila; da je tožena stranka dolžna tožnika za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do datuma sodne razveze pogodbe o zaposlitvi prijaviti v socialna zavarovanja, mu za ta čas obračunati bruto plačo, kot da bi delal, ter mu po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplačati neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznih mesečnih zneskov dalje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče mimo vsebine izredne odpovedi ugotavljalo dejansko stanje. Po mnenju tožnika iz opisa dejanj ne izhajajo zakonski znaki kaznivih dejanj, zlasti ne kaznivega dejanja zanemarjanja otroka in surovega ravnanja iz 192. člena Kazenskega zakonika (KZ -1). Sodišče prve stopnje je dejanske zaključke oprlo tudi na izjavo mld. A.A., ki jo je ocenilo kot neverodostojno, ne da bi z ustnim zaslišanjem preverilo njeno prepričljivost oziroma neprepričljivost. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka med drugim utemeljuje s tem, da sodišče zgolj na podlagi izjave, pridobljeni iz predkazenskega postopka, ne more ustvariti vtisa neverodostojnosti priče. Če je sodišče podvomilo v resničnost izjave mld. A.A., bi jo moralo ustno zaslišati kot pričo oziroma izvesti dokaz s pedopsihiatrom, ki bi podal svoje mnenje glede njene verodostojnosti. S tem, ko je sodišče zavrnilo vse dokazne predloge tožnika, mu je onemogočilo pravico do obrambe. Navedbe o domnevnih kršitvah tožnika se nanašajo na njen odnos z bivšo učenko. Tožnik izpodbija zaključek sodišča, da je nedopustno posegel v osebnostno sfero mld. A.A., saj slednja ni bila zaslišana kot priča, iz njene izjave, pridobljene v predkazenskem postopku, pa ne izhaja, da bi tožnik posegel v njene osebnostne pravice. Ob dogodku dne 5. 9. 2013 je bila mld. A.A. že srednješolka, zato je neutemeljen očitek sodišča o nevestnem opravljanju dela in o prekoračitvi pooblastila učitelja. Meni, da je sodišče prve stopnje nekritično upoštevalo izpoved priče B.B.. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, vendar pa je s pisno vlogo z dne 23. 12. 2014 sodišču sporočila, da umika vloženi odgovor na pritožbo in naj ga sodišče pri odločitvi o pritožbi ne upošteva.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V 4. členu ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) je določeno, da tudi delovno sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja, razen če zakon določa, da lahko sodišče o tožbenem zahtevku odloči na podlagi pisno izvedenih pravnih dejanj in na podlagi posredno izvedenih dokazov. Izvajanje načela neposrednosti sodišču omogoča, da si lažje ustvari vtis o dokazni vrednosti posameznega dokaza in da lažje izoblikuje psihološko oceno njegove verodostojnosti, po drugi strani pa daje možnost tudi strankama, da neposredno zaslišujeta priče ter se opredelita do drugih dokazov (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up-309/04 z dne 25. 11. 2005). Pri tem na podlagi 8. člena ZPP o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

7. Sodišče mora torej v skladu z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP v vsakem konkretnem primeru oceniti dokazno vrednost posameznega dokaza in to tudi z vidika ostalih načel pravdnega postopka (v tem primeru predvsem načela ustnosti in neposrednosti). V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje med drugim vpogledalo in prebralo izjavo mld. A.A., ki jo je podala v predkazenskem postopku. Pri tem je ocenilo, da del njene izjave ni verodostojen in prepričljiv, zato ji ni sledilo.

8. Pritožba ima prav, ko opozarja, da verodostojnost priče lahko sodišče preveri samo z ustnim zaslišanjem (glej tudi N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2010, str. 182). Navedeno pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje neposredno zaslišati navedeno pričo in se ne zgolj zadovoljiti z branjem njene izpovedbe, ki jo je ta podala v drugem - predkazenskem postopku. Tudi Vrhovno sodišče RS je v zadevi II Ips 11/2013 z dne 22. 1. 2015 navedlo, da načelo ustnosti in neposrednosti načelno narekuje neposredno soočenje sodnika s pričo, saj si na ta način lahko ustvari neposreden oziroma verodostojen vtis o prepričljivosti oziroma neprepričljivosti izpovedovanja. Ker tovrstna procesna aktivnost v postopku ni bila opravljena, tudi iz obrazložitve sodbe prvostopnega sodišča ne more biti razvidna takšna procesna metodologija, ki bi lahko z zadostno zanesljivostjo odpravila empirični dvom o odločitvi sodišča. Zato v spornem primeru tudi ne gre le za vprašanje dokazne ocene sodišča prve stopnje, temveč za napako v procesnem pristopu pri izdelavi dokazne ocene. Dokazna ocena ob vsem povedanem torej ne dosega zahtevanega procesnega standarda iz 4. člena ZPP in je to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbo pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z navedenim določilom.

9. Pritožbeno sodišče je zato prvostopenjsko sodbo na podlagi 354. člena ZPP razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju bo moralo izvesti dokaz tudi z zaslišanjem mld. A.A.. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da mld. A.A., kljub svoji mladoletnosti, ne bi bila zmožna dati podatkov, ki so bistveni za ugotovitev tožniku v izredni odpovedi očitanega erotičnega ravnanja. Prav tako ni ugotovilo, da bi šlo za osebo, ki bi bila oproščena pričanja na podlagi drugih določb ZPP. ZPP o zaslišanju otrok kot prič posebnih določb nima, ni pa ovire, da se zaslišanje opravi tudi s pomočjo pedagoga ali drugega strokovnjaka, to je z ustrezno zaščito mladoletne priče na način, kot je nameravalo sodišče storiti s sklepom z dne 26. 5. 2014 (list. št. 207 - 210).

10. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na vsebino izredne odpovedi, pa pritožbeno sodišče pripominja, da po določbi prve alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Tožena stranka je tožniku očitala, da je z ravnanji dne 20. 6. 2013 in 5. 9. 2013 izpolnil vse znake kaznivega dejanja iz 174. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da dejanja tožnika ne ustrezajo spolnemu občevanju ali kakšnemu drugemu spolnemu dejanju, ki bi bilo posledica zlorabe tožnikovega položaja učitelja. Po presoji pritožbenega sodišča pa tožnik z očitanima ravnanjema (sedenje mld. A.A. v tožnikovem naročju in tesno objemanje z njo) na podlagi doslej izvedenih dokazov ni zanemarjal (maltretiral) mld. A.A. in z njo surovo ravnal s hujšo kršitvijo svojih dolžnosti (nikjer v odpovedi to tudi ni očitano), ter s tem izpolnil znake kaznivega dejanja iz 192. člena KZ-1. 11. Tožena stranka je v odpovedi navedla tudi odpovedni razlog iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, vendar nikjer v pisni odpovedi tožniku ni očitano, da bi nevestno opravljal delo s posegom v osebnostno sfero mld. A.A. (33. člena ZDR-1), kot to nepravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Tožena stranka je dejansko očitala tožniku v izredni odpovedi kršitev prepovedi škodljivega ravnanja iz 37. člena ZDR-1, v zvezi s to očitano kršitvijo pa se bo moralo sodišče prve stopnje po dopolnitvi dokaznega postopka ponovno opredeliti do statusa mld. A.A. v zvezi z dogodkom 20. 6. 2013. Po določbi tretjega odstavka 3. člena Zakona o osnovni šoli (ZOsn, Ur. l. RS, št. 12/1996 s spremembami) učenec zaključi osnovnošolsko izobraževanje, ko uspešno konča deveti razred. Na podlagi 15. člena Pravilnika o šolskem koledarju za osnovne šole (Ur. l. RS, št. 50/12) izdanih Navodil o šolskem koledarju za osnovne šole za leto 2012/2013 je zaključek 2. ocenjevalnega obdobja za učence 9. razreda ter razdelitev spričeval in obvestil dne 14. 6. 2013 (valeta pa je bila dne 7. 6. 2013). Ob takem materialnopravnem izhodišču je zato preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da je mld. A.A. dne 20. 6. 2013 še imela status učenke zadnjega razreda pri toženi stranki.

12. Navedb v dopolnitvi pritožbe pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj je tožnik navedeno dopolnitev vložil prepozno, torej po izteku 15-dnevnega pritožbenega roka iz prvega odstavka 333. člena ZPP. Rok teče od vročitve prepisa sodbe stranki, ki je bila v konkretnem primeru opravljena dne 21. 10. 2014, kar pomeni, da se je rok za pritožbo iztekel 5. 11. 2014. Dopolnitev pritožbe, ki je bila vložena 3. 12. 2014, je tako vložena po izteku pritožbenega roka in jo pritožbeno sodišče ni presojalo.

13. Izrek o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.