Jedro

Sodišče prve stopnje je kršitev pravilno ocenilo kot hujšo. Tožničino ravnanje je privedlo do tega, da so bili podatki v javni listini, kar so zapisniki o podani izjavi o odpovedi pravici do pritožbe zoper odločbo v postopkih sprejema v državljanstvo Republike Slovenije, lažni, pri čemer je povsem nebistveno, ali bi stranke lahko izjavo o odpovedi pravici do pritožbe podale na drug način, saj so jo podale na zapisnik.

Zapisnik je javna listina, pri čemer je nebistveno, ali bi bila takšna javna listina (lahko) uporabljena v drugem sodnem sporu. Presoja teže kršitve je namreč neodvisna od tega, ali v posledici očitanega ravnanja delodajalcu dejansko nastane škoda.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni glede odločitve o pravdnih stroških tožeče stranke, tako da se v tem delu (točki I/6 in III izreka) glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati pravdne stroške v višini 149,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške pritožbe v višini 186,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za (1) ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 5. 1. 2021 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije št. ... z dne 10. 2. 2021, (2) ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 5. 3. 2021, ampak še traja, (3) prijavo v socialna zavarovanja pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije za čas od 6. 3. 2021 dalje, (4) poziv na delo, za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z obračunom plače v višini 3.905,59 EUR in izplačilom plače v višini 2.352,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. dne v prihodnjem mesecu do plačila, (5) za čas od 5. 1. 2021 do 5. 3. 2021 obračun plače v višini 3.905,59 EUR in izplačilo plače v višini 1.033,46 EUR za januar 2021 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2021 ter 1.033,46 EUR za februar 2021 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2021 do plačila; (6) zavrnilo je zahtevo tožnice za plačilo pravdnih stroškov (točka I izreka). V delu, v katerem se nanaša na plačilo nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leti 2020 in 2021 v višini 5.735,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, je postopek ustavilo (točka II izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje pravdne stroške (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (točki I in III izreka) se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo določenih navedb in dokazov tožnice. Toženka ji je v odpovedi očitala kršitev v zvezi z desetimi upravnimi zadevami. Sodišče prve stopnje je kršitev nedopustno širilo in štelo, da je šlo za ustaljen način dela. Zmotno je presodilo, da je kršitev hujša in da upoštevaje vse okoliščine in interese pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pri tem ni upoštevalo dejstev, razvidnih iz listin, ki jih je predložila tožnica, konkretno zapisnika o opravljenem inšpekcijskem nadzoru z dne 7. 5. 2021, iz katerega bi izhajalo, da je teža kršitve manjša, saj ni bilo potrebe po sestavi zapisnikov, stranke pa so podale pisne izjave, s katerimi so se pravici do pritožbe odpovedale. Toženki ukrep, razen odprave nepravilnosti, ni bil izrečen. Tožnica je očitano ravnanje priznala, kar pa ne pomeni, da ne uvidi kršitve ali da je ne obžaluje. V odpovedi ji je toženka očitala kršitev z znaki kaznivega dejanja, ki je sodišče prve stopnje ni ugotovilo, in višjo stopnjo krivde. Kršitev, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni tako huda oziroma bi omogočala nadaljevanje delovnega razmerja vsaj do izteka odpovednega roka. Tožnica niti ni ravnala hudo malomarno, ampak samo malomarno. Pri sestavi zapisnikov je šlo za pretirani formalizem, stranke bi se lahko pravici do pritožbe odpovedale na drug način. Pritožba ni bila smiselna, saj so v postopku pridobitve državljanstva uspele. S pravico do pritožbe so bile seznanjene. A. A. je izrecno navedla, da je bila s postopkom zadovoljna in da se ji je odpoved pravici do pritožbe zdela samoumevna. Očitana kršitev, da je zapisnik podpisala oseba, ki pri dejanju – odpovedi pravici do pritožbe ni bila navzoča, ne utemeljuje podaje izredne odpovedi kot najhujše sankcije. Z ničemer ne vpliva na zakonitost upravnega postopka. Zapisnik o odpovedi pravici do pritožbe po vsebini ne predstavlja zapisnika o ustni obravnavi. Zapisnik je lažen le v delu, v katerem je navedena oseba. Takšne prakse so se uradnice poslužile le izjemoma, v primeru odsotnosti od dela, da bi se postopki čim prej zaključili. To še posebej velja za čas epidemije. Sodišče prve stopnje je le hipotetično ugotovilo, da bi zapisnik lahko bil podlaga za odločanje v drugem sporu, pri čemer ta nikakor ne more dokazovati prisotnosti uradnice na delu, saj je temu namenjeno evidentiranje delovnega časa. Nobena uradnica ni dokazovala prisotnosti na delu z zapisniki. Sama toženka je navedla, da je prisotnost na delu ugotavljala na podlagi drugih listin. Drugačna ugotovitev sodišča prve stopnje je protispisna. Toženka je tožnici v odpovedi le pavšalno očitala izkrivljen obseg dela, ta očitek je pred sodiščem nedopustno širila. Sodišče prve stopnje je ravno dejstva v zvezi z ugotavljanjem prisotnosti na delu štelo za bistvena. Spor B. B. zoper toženko obravnava isti sodnik, iz njegovega vprašanja priči C. C. je razbrati, da kršitve ni opredelil kot hujše. Zastavlja se dvom v nepristranskost sodišča. Od tristo primerov pridobitev državljanstva Republike Slovenije je bilo spornih le deset. Toženka je kršitev ugotovila dne 8. 12. 2020, tožnico je z njo seznanila 10. 12. 2020, nato je bila kršitev odpravljena. Pri toženki so v času, ko je bil načelnik C. C., vladale nemogoče razmere, zaradi česar je bil tudi razrešen. Vse zaslišane priče so potrdile obstoj nesoglasij med tožnico in C. C. Vršilec dolžnosti načelnika D. D. je, ko je bil zaslišan, izpovedal o govoricah in pretiranih ukrepih tožnice v zvezi z epidemijo, kar kaže, da je bil razlog za odpoved drug. Tožnica je bila pri toženki zaposlena 38 let, delo je vestno in dobro opravljala, nobena od sodelavk ni izpovedala, da bi bilo nadaljnje delo oteženo. S tem ko je toženka opravila razgovor z A. A. in jo ponovno spraševala o odpovedi pravici do pritožbe, je ustvarila dvom v zakonito delo uprave. Tožnica pri razgovoru ni bila navzoča. V zvezi z ugotovitvami nezakonitih stalnih prebivališč ni bilo izrečene nobene sankcije. C. C. je imel namero, da se tožnice znebi, še po prenehanju funkcije načelnika toženke se zanima za potek kazenskih postopkov zoper tožnico in ostale uradnice. Zoper tožnico ne bi ukrepal, če bi sama podpisala zapisnike, tako pa uradnica, ki je zapisnik podpisala, ne more zaupati tožnici, da je bila odpoved pravici do pritožbe dejansko podana. Podrejena uradnica seveda tožnici lahko zaupa, v odpovedi se tožnici ne očita nezaupanje, ampak lažni podatki. Tudi vročilnica je javna listina, pa jo vročevalec izpolni ob nenavzočnosti prejemnika. Dejstvo, da tožnica toženki ni prepovedala opravljanja dela že takoj ob ugotovljeni kršitvi, kaže, da je bilo z delovnim razmerjem mogoče nadaljevati. Zaradi njenega ravnanja zaupanje javnosti ni bilo porušeno; izgube zaupanja sodišče prve stopnje niti ni ugotovilo, ampak je o tem le hipotetično razlogovalo. Zmotno je odločilo o pravdnih stroških, saj ni upoštevalo, da je tožnica tožbo delno umaknila, ko je toženka zahtevek izpolnila. Sodišče prve stopnje je poseglo v ustavne pravice enakosti pred zakonom, enakega obravnavanja in sodnega varstva. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma podredno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drug senat. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožničine navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. O odločilnih dejstvih je pravilno ter popolno ugotovilo dejansko stanje. Razen glede pravdnih stroškov je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, s katero ni poseglo v tožničine ustavne pravice do enakosti pred zakonom, enakega obravnavanja in sodnega varstva, kot nekonkretizirano in neutemeljeno navaja v pritožbi.

6. V pritožbi tožnica neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje širilo očitek iz odpovedi. Kot je pravilno v točki 10 obrazložitve povzelo vsebino izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane s sklepom z dne 5. 1. 2021 v zvezi s sklepom komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 10. 2. 2021, je toženka tožnici očitala, da je kot oddelčni vodja in pooblaščena uradna oseba za odločanje v upravnih postopkih dopustila, da so tri njej neposredno podrejene uradnice E. E., B. B. in G. G. v najmanj desetih primerih podpisane kot navzoče pri uradnem dejanju, to je pri pripravi in prebiranju zapisnikov, kjer so stranke v upravnih postopkih podale izjavo o odpovedi pravici do pritožbe zoper odločbo Upravne enote H., izdane v postopkih sprejema v državljanstvo Republike Slovenije, pri čemer iz elektronsko vodene evidence delovnega časa izhaja, da so bile v navedenih dneh oziroma urah, ko so bile stranke obravnavane in zapisniki sestavljeni, bodisi odsotne z dela bodisi so delo opravljale izven poslovnih prostorov toženke. Očitek je konkretizirala za deset primerov. Za teh deset primerov ga je ugotavljalo in ugotovilo sodišče prve stopnje, pri čemer sam obstoj očitka s strani tožnice niti ni bil sporen.

7. Tožnica toženki neutemeljeno očita, da ni odpovedi podala že prej, preden je storila (vsaj) vseh deset kršitev. Prav tako neutemeljeno navaja, da je bila po 10. 12. 2020, ko jo je toženka seznanila z očitanim ravnanjem, kršitev odpravljena. Kršitev ni bila odpravljena, kar niti ni mogla biti, le da so uradnice prenehale z ravnanjem, ki ga je toženka tožnici očitala v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je o številu primerov razlogovalo v točki 11 obrazložitve, pri čemer se je opredeljevalo do navedb tožnice, da je šlo za prakso, ki so se je uradnice posluževale le izjemoma, in jih zavrnilo kot neutemeljene. Že dejstvo, da je bilo teh primerov (vsaj) deset, kaže samo po sebi, da ni šlo za nekaj, kar bi se zgodilo „izjemoma“ (sodišče prve stopnje je v zvezi z navedbo tožnice, ki jo ponavlja v pritožbi, da je bilo takšno ravnanje vezano na čas epidemije, ugotovilo, da so bili določeni primeri že prej, v letu 2019, kar pa niti ni bistveno). Sodišče prve stopnje niti ni ugotavljalo, ali je šlo za ustaljen način dela, ampak je navedeno besedno zvezo (v navednicah) povzelo iz odpovedi. Kot tožnica navaja še v pritožbi, je ravnanje priznala, vztraja pa pri stališču, da ne gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, določen v 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) oziroma da ni podan drug pogoj za zakonito izredno odpoved, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

8. Tožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da pri odločanju ni upoštevalo dejstev, razvidnih iz predloženih listin, konkretno zapisnika o opravljenem inšpekcijskem nadzoru z dne 7. 5. 2021, iz katerega bi izhajalo, da je teža kršitve manjša, saj ni bilo potrebe po sestavi zapisnikov, stranke pa so podale pisne izjave, s katerimi so se pravici do pritožbe odpovedale. Navedeno za odločitev ni bistveno, saj težo kršitve presoja sodišče in pri tem ni vezano na morebitna stališča drugih državnih organov, pri čemer iz vsebine zapisnika o opravljenem inšpekcijskem nadzorstvu, čeprav toženki ukrep, razen odprave nepravilnosti, ni bil izrečen, niti ne izhaja, da bi šlo za milejšo kršitev. Sodišče prve stopnje je kršitev pravilno ocenilo kot hujšo. Tožničino ravnanje je privedlo do tega, da so bili podatki v javni listini, kar so zapisniki o podani izjavi o odpovedi pravici do pritožbe zoper odločbo v postopkih sprejema v državljanstvo Republike Slovenije, lažni, pri čemer je povsem nebistveno, ali bi stranke lahko izjavo o odpovedi pravici do pritožbe podale na drug način, saj so jo podale na zapisnik, ali gre sploh za zapisnik o ustni obravnavi in kakšen pomen ima odpoved pravici do pritožbe v konkretnih postopkih sprejema v državljanstvo Republike Slovenije. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, tudi če bi držalo, da so bile osebe, kot je navedeno v zapisnikih, poučene o pravici do pritožbe in so se ji odpovedale, gre še vedno za zapisnike z lažno vsebino. Iz njih (javne listine) bi izhajalo, kot da je bila izjava o odpovedi pravici do pritožbe podana pred določeno uradno osebo, ki ni bila navzoča. Zapisnik je javna listina in je dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka ter danih izjav (prvi odstavek 80. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 in nadalj.).

9. Zapisnik je javna listina, pri čemer je nebistveno, ali bi bila takšna javna listina (lahko) uporabljena v drugem sodnem sporu. Presoja teže kršitve je namreč neodvisna od tega, ali v posledici očitanega ravnanja delodajalcu dejansko nastane škoda. Sodišče prve stopnje je težo kršitve zmotno povezalo z možnostjo, da bi uradnica, ki ob uradnem dejanju ni bila prisotna, zapisnik uporabila kot dokaz prisotnosti na delu, saj je ta hujša že sama po sebi. Tožnica v pritožbi neutemeljeno poudarja, da spor F. F. obravnava isti sodnik, saj zaradi tega ni podan dvom v nepristranskost sodišča (to ne bi bil razlog za izločitev sodnika, določen v 70. členu ZPP, v vsakem primeru pa tožnica predloga za izločitev sodnika ni podala). Navedbe o poteku spora Pd 286/2020 je podala toženka (pripravljalna vloga z dne 30. 12. 2021) in tako dejstev s tem v zvezi sodišče prve stopnje ni ugotavljalo samo. Iz vprašanj, ki jih predsednik senata zastavi priči (konkretno priči C. C. na naroku za glavno obravnavo dne 22. 3. 2022), že pojmovno ni mogoče sklepati, kako ocenjuje težo kršitve. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje kršitev ocenilo kot hujšo in to je pravilno. V zvezi s težo kršitve je utemeljeno upoštevalo, da lahko ravnanje, kot je bilo tožničino, privede do upada zaupanja javnosti v poštenost in nepristranskost opravljanja javnih nalog, pri čemer ne drži, kot navaja tožnica v pritožbi, da bi dvom v nezakonito delo uprave ustvarilo kvečjemu ravnanje toženke, ki je opravila razgovor z A. A. in jo ponovno spraševala o odpovedi pravici do pritožbe. Tožnica tudi neutemeljeno ponovno poudarja, da je bila A. A. zadovoljna s potekom upravnega postopka, saj to ne spremeni dejstva, da je s svojim ravnanjem povzročila, da so bili v zapisnik vneseni lažni podatki.

10. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kot prikazuje pritožba, da del očitka iz odpovedi ne bi bil utemeljen, le kršitev je drugače pravno kvalificiralo, kot jo je toženka – štelo je, da gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ne pa za kršitev z znaki kaznivega dejanja (razlog za izredno odpoved, določen v 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1; kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena Kazenskega zakonika – KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.), pri čemer je takšna presoja vprašljiva. Enako velja za presojo krivde; že samo ravnanje kaže, da je bilo storjeno hote (naklepno oziroma namerno) in da ne gre (le) za opuščanje dolžne skrbnosti. Sodišče prve stopnje je v tem delu tudi povzelo tožničino izpoved, da „ji je včasih šinilo skozi možgane, da javna uslužbenka, navedena na zapisnikih, ni navzoča, pa je zapisnik kljub temu ponudila v podpis stranki“, iz katere jasno izhaja njen namen; ne gre le za to, da tožnica kot oddelčni vodja „nepravilnosti“ ni odpravila, ampak je pri ravnanju (sestavljanju zapisnikov z lažno vsebino) aktivno (in hote) (so)delovala.

11. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožničine navedbe, ki jih ponavlja v pritožbi, da je bila odpoved podana iz drugega razloga, zaradi konflikta, ki sta ga imela s takratnim načelnikom toženke C. C. Pritožbeno sodišče pritrjuje, da je imela toženka ob ugotovljeni naklepoma storjeni hujši kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja zakonito (in zadostno) podlago za podajo izredne odpovedi, pri čemer tožnica svoje ravnanje neutemeljeno primerja z drugimi in izpostavlja domnevne kršitve v zvezi z ugotovitvami nezakonitih stalnih prebivališč ali izpolnjevanjem vročilnic.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izreka odpovednega roka, pri čemer je pravilno zavrnilo tožničine navedbe, ki jih ponavlja v pritožbi, da ji toženka ni takoj, ko je ugotovila očitano kršitev, po tretjem odstavku 110. člena ZDR-1 prepovedala opravljanja dela. Kot delodajalec je imela možnost, da to stori (in tudi je s sklepom z dne 5. 1. 2021), pri čemer morebiten izostanek odločitve o (takojšnji) prepovedi opravljanja dela z ničemer ne vpliva na presojo zakonitosti odpovedi.

13. V pritožbi tožnica dele izpovedi D. D., vršilca dolžnosti načelnika toženke po razrešitvi C. C. s položaja, ki niti ni podal odpovedi, jemlje iz konteksta; izpoved zakonitega zastopnika toženke se je nanašala predvsem na okoliščine in interese za nadaljevanje delovnega razmerja po morebitni nezakoniti odpovedi (sodna razreza pogodbe o zaposlitvi; prvi odstavek 118. člena ZDR-1), je pa hkrati izpovedal o porušenem zaupanju toženke zaradi očitanih kršitev, kar je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo. Okoliščine, ki jih poudarja tožnica, nad izgubo zaupanja toženke ne morejo pretehtati, pri čemer je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo že samo težo kršitve, in sicer še toliko bolj, ker jo je storila tožnica kot dolgoletna upravna delavka na položaju oddelčne vodje. Njene pritožbene navedbe, s katerimi ponovno minimizira težo kršitve („pretiran formalizem“), še dodatno kažejo na njeno pomanjkanje uvida, ki ga je pravilno prepoznala toženka in ga kot okoliščino navedla v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

14. Tožnica v pritožbi utemeljeno oporeka odločitvi sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, in sicer v delu, v katerem se nanašajo na denarni zahtevek. S tožbo je iz naslova neizrabljenega letnega dopusta zahtevala 940,00 EUR, zato ji je pritožbeno sodišče kot potrebne za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP) po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) glede na vrednost spornega predmeta priznalo 200 točk za sestavo tožbe, kar skupaj z materialnimi stroški in davkom na dodano vrednost znaša 149,33 EUR. Višjih priglašenih stroškov (za sestavo prve pripravljalne vloge) ji ni priznalo, saj je toženka že v odgovoru na tožbo navedla, da ji bo 5. 5. 2021 iz tega naslova plačala 5.735,27 EUR, ki naj se šteje kot „nesporni in pripoznani znesek“, tožnica pa je kljub temu dne 3. 5. 2021 tožbo spremenila, tako da je zahtevala višji znesek 5.735,27 EUR, nato pa z vlogo z dne 26. 5. 2021 tožbo v tem delu umaknila. Ker je tožbo umaknila, takoj ko je toženka izpolnila zahtevek, je do priznanih stroškov upravičena na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je pritožbi delno ugodilo in odločitev o pravdnih stroških pred sodiščem prve stopnje (točki I/6 in III izreka) delno spremenilo, kot je razvidno iz izreka (5. točka 358. člena ZPP).

15. Ker sicer niso podani uveljavljeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožnica je s pritožbo delno uspela – v delu, v katerem se nanaša na odločitev o pravdnih stroških pred sodiščem prve stopnje, zato ji je toženka dolžna plačati s tem povezane stroške pritožbe. Pritožbeno sodišče je tožnici glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe od priglašenih 500 priznalo 250 točk za sestavo pritožbe, kar skupaj z materialnimi stroški in davkom na dodano vrednost znaša 186,66 EUR. Te stroške ji je dolžna plačati toženka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.