Jedro

Pritožbeno sodišče sledi presoji prvostopenjskega sodišča, da gre pri izdani bančni garanciji za neodvisno bančno garancijo. To pomeni, da obveznost banke garanta ni odvisna od obstoja, veljavnosti ali izpolnitve katerekoli obveznosti iz temeljnega posla. Neodvisne bančne garancije se delijo na nepogojne in pogojne. Razlika med njimi je ta, da mora pri prvih upravičenec za unovčitev bančne garancije podati le zahtevo za njeno unovčitev, pri drugih pa mora poleg podaje zahteve izpolniti še dodatne pogoje, določene v garanciji. Ti pogoji morajo biti takšni, da ne nasprotujejo naravi instituta, to je neodvisnosti zavarovanja glede na temeljni posel. V nasprotnem primeru bančna garancija izgubi svojo neodvisno naravo.

V neodvisni bančni garanciji so kot pogoj za njeno unovčitev, ki ne spremenijo narave garancije v odvisno, lahko določeni pogoji dokumentarne narave (izjava upravičenca, v kateri mora navesti, kako je naročnik kršil obveznost iz temeljnega posla, izjava tretje osebe npr. nadzornega inženirja, da dela niso dokončana v roku, predložitev dokumenta, listine itd.). Pri teh garancijah banke ne preverjajo resničnosti vsebine izjav, dokumentov in listin, temveč za izplačilo garantirane vsote zadostuje že, da se banki predložene izjave, dokumenti in listine po obliki in vsebini skladajo z garancijskimi pogoji. Zato takšna bančna garancija kljub pogojem ohrani svojo neodvisno naravo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v I. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 1,130.363,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2015 dalje do plačila, zavrne, - v II. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 13.315,08 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 9.304,77 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska, svoje pritožbene stroške pa mora tožeča stranka kriti sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 1,130.363,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka uvodoma navedene sodbe) in da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 13.999,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega plačilnega roka (II. točka izreka uvodoma navedene sodbe).

2. Zoper citirano sodbo je tožena stranka vložila pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge (tj. zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zmotno uporabo materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka) in pritožbenemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, tožeči stranki pa naloži povrnitev vseh nastalih pravdnih stroškov (v skupnem znesku 17.396,71 EUR za postopek na prvi stopnji in vseh stroškov, ki bodo nastali na drugi stopnji) v roku 15 dni od prejema sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila. Podredno je tožena stranka predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje je specificirala na stroškovniku, ki ga je priložila pritožbi.

3. Na pritožbo tožene stranke je odgovorila tožeča stranka in primarno predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrže kot prepozno.1 Podrejeno je tožeča stranka predlagala, da jo zavrne kot neutemeljeno. V obeh primerih je zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega postopka, ki jih je priglasila v stroškovniku na sami vlogi.

4. Pritožba je utemeljena.

_O sporu_

5. Tožeča stranka kot upravičenec od tožene stranke kot banke garanta zahteva plačilo na podlagi Garancije za pravočasno plačilo št. 000/2010 z dne 8. 1. 2010 (v nadaljevanju: garancija). V ta namen navaja, da je tožena stranka garancijo, ki vsebuje klavzulo "na prvi poziv" (kar pomeni, da gre za samostojno bančno garancijo), omenjenega dne izdala na podlagi naročila A., d. o. o., in v korist tožeče stranke ter da je bila ta večkrat podaljšana, nazadnje do 23. 6. 2015. Tega dne je tožeča stranka pravilno in pravočasno zahtevala unovčenje navedene garancije na način, da je na sedež izdajatelja garancije vložila Prvi pisni poziv na unovčitev garancije (v nadaljevanju: poziv ali poziv upravičenca), datiran z dnem 22. 6. 2015, s priloženo Pisno izjavo upravičenca (v nadaljevanju: izjava), da naročnik garancije v zahtevanem roku ni izpolnil osnovne obveznosti. Ker je tožena stranka izplačilo na podlagi garancije zavrnila z navedbo zadržkov, ki so po trdnem prepričanju tožeče stranke vsi pravno neutemeljeni in v veliki meri tudi že na prvi pogled nesmiselni, niti je ni plačala na podlagi zahteve iz opomina pred tožbo, je tožeča stranka vložila predmetno tožbo.

6. Tožena stranka se zahtevku upira z navedbami o nepravilnem in neupravičenem unovčenju garancije. Trdi, da je skladno z določili garancije poziv upravičenca nepravilen, ker je nepravilno naslovljen (ni bil namreč poslan na naslov, ki je določen v garanciji) in so zato obveznosti tožene stranke po garanciji prenehale. Prav tako uveljavlja, da pozivu z dne 22. 6. 2015 priložena izjava upravičenca z istega dne ni zadostila zahtevam garancije. Tožena stranka tako pojasni, kako bi se izjava morala glasiti in kako dejansko se. V zvezi s slednjim poudari, da je sama s seboj v nasprotju, ker na datum izjave, tj. 22. 6. 2015, trdi, da se nekaj ni zgodilo naslednjega dne, tj. 23. 6. 2015, in je zato že na prvi pogled neverodostojna. Po njenem mnenju je tudi nelogična, saj navaja, da naročnik ni izpolnil osnovne obveznosti "neplačila", čeprav bi ta moral komunalni prispevek plačati takoj po končnem obračunu. Nenazadnje pa tožena stranka tudi opozarja, da se izjava sklicuje na odločbo št. 427-167/2009 in ne na končni obračun kot določa garancija (prim. navedbe na 3. strani odgovora na tožbo, 3. točka).

7. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožeče stranke ugodilo. Ugotovilo je namreč, da sta tako pisni poziv kot tudi izjava upravičenca (kljub okornemu jeziku) skladna z obravnavano garancijo in vsemi devetimi dodatki ter da sta tudi ustrezno naslovljena. Po prepričanju prvostopenjskega sodišča in glede na neprerekano dejstvo, da je bil B., Banke, d. d., v letu 2012 oziroma 2013 ukinjen (na njegov naslov pa je bil poslan sporni poziv na unovčenje skupaj z izjavo upravičenca), je bila garancija pravilno unovčena.

_Pritožbeni razlogi_

8. Tožena stranka z obravnavano pritožbo izpodbija predhodno povzete ugotovitve sodišča prve stopnje, kot bistven pa po presoji pritožbenega sodišča izpostavi očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je določbo 1083. člena Obligacijskega zakonika (pravilno: Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju: ZOR), po kateri _banka z bančno garancijo prevzema obveznost nasproti prejemniku garancije (upravičencu), da mu bo poravnala obveznost, katere tretja oseba ob zapadlosti ne bi izpolnila, če bodo izpolnjeni v garanciji navedeni pogoji,_ napačno interpretiralo v smislu, da je popolnoma prezrlo zakonsko zahtevo, da obveznost banke garanta (tj. tožene stranke) plačati po garanciji nastane šele, ko so vsi v garanciji navedeni pogoji pravilno izpolnjeni in ne samo nekateri. Posledično je po njenih trditvah dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izpodbijana sodba pa obremenjena tudi s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem se tožena stranka sklicuje na odločbo VSRS III Ips 4/2015 in navaja, da v konkretnem primeru tožena stranka v vlogi banke garanta ni prejela "izjave, ki bi se po vsebini skladala z garancijskimi pogoji", saj se tožeča stranka ni sklicevala na končni obračun, kot bi se morala skladno z garancijskimi pogoji, temveč na _"neplačilo komunalnega prispevka po odločbi št. 427-167/2009 in pogodbi št. 427-167/2009, pri čemer pa gre pri odločbi št. 427-167/2009 za odločbo o odmeri akontacije ne pa za odločbo o končnem obračunu komunalnega prispevka"._ Sodišču prve stopnje v zvezi z navedenim torej očita, da zatrjevanih dejstev, ki jih je tožena stranka zatrjevala že v prvostopenjskem postopku, ni upoštevalo, temveč jih je zavrnilo kot nerelevantne. Napačno je namreč presodilo, da gre za ugovore iz temeljnega posla, saj gre za ugovore iz garancije, in sicer da tožeča stranka pri unovčenju bančne garancije ni zadostila strogim formalnim zahtevam po vsebini in obliki, zaradi česar tožena stranka ni bila dolžna niti upravičena izplačati zneska po garanciji. Na tem mestu tožena stranka dodatno uveljavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so izpolnjeni pogoji iz garancije, kar je predpostavka za nastanek obveznosti tožene stranke za plačilo po izdani garanciji v skladu s 1083. členom ZOR.

_Odgovor sodišča druge stopnje na pritožbene navedbe_

9. Pritožbeno sodišče se strinja s toženkino grajo, da se sodišče prve stopnje v konkretnem primeru na račun zmotne uporabe materialnega prava ni opredelilo do njenih navedb, da tožena stranka v konkretnem primeru v vlogi banke garanta ni prejela izjave, ki bi se _po vsebini_ skladala z garancijskimi pogoji, saj se tožeča stranka (v tej) ni sklicevala na končni obračun, kot bi se morala skladno z garancijskimi pogoji, temveč na neplačilo komunalnega prispevka po odločbi št. 427-167/2009 in pogodbi št. 427-167/2009. 10. Prvostopenjsko sodišče je v 36. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sicer v celoti pravilno pojasnilo, da dokumenti (ki so v povezavi z ugovori tožene stranke iz postopka pred sodiščem prve stopnje – predvsem iz vloge z dne 9. 11. 20202): - redno poročilo stečajne upraviteljice C. C. v stečajnem postopku nad dolžnikom A., d. o. o. (stečajni postopek se je glede na javne podatke začel 29. 12. 2014); - odločba tožeče stranke št. 427-109/2011 z dne 30. 6. 2011 v upravni zadevi odmere akontacije komunalnega prispevka v zvezi s spremembo osnovnega gradbenega dovoljenja, ki je začasna odločba (B 26) in - odločba tožeče stranke št. 427-109/2011 z dne 15. 9. 2020 v postopku odmere komunalnega prispevka, da se investitorju A., d. o. o., odmeri komunalni prispevek v zvezi s pridobitvijo spremembe gradbenega dovoljenja (B 27), glede na določbo 1087. člena ZOR3 niso pomembni za konkretno bančno garancijo, saj je bila izdana na prvi poziv in zato banka ne more uveljavljati proti upravičencu (tožeči stranki) ugovorov, ki jih lahko naročitelj (A., d. o. o.) kot dolžnik uveljavlja proti njemu iz zavarovane obveznosti. Je pa po presoji pritožbenega sodišča nato v 38. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zgolj delno utemeljeno temu dodalo še, da se o drugih trditvah pravdnih strank v obrazložitvi ni izjavljalo, ker le-te za odločitev niso relevantne.

11. Tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja na določila iz garancije (tj. Garancije za pravočasno plačilo št. 000/2010), in sicer: (1) _"da bo naročnik garancije plačal komunalni prispevek takoj po končnem obračunu (osnovna obveznost)", (2) "da se banka s to garancijo nepreklicno in brezpogojno obvezuje, da bo upravičencu na njegov prvi pisni poziv, ki mu bo priložena pisna izjava upravičenca, da naročnik garancije v zahtevanem roku ni izpolnil osnovne obveznosti, plačala vsak znesek do najvišjega skupnega zneska 1,130.363,69 EUR"_ ter ponavlja navedbe iz odgovora na tožbo, da pozivu z dne 22. 6. 2015 priložena izjava tem ni zadostila oziroma da bi se izjava, da bi bila po obliki in vsebini skladna z garancijskimi pogoji morala glasiti, da naročnik garancije v zahtevanem roku ni izpolnil Osnovne obveznosti, to je ni plačal komunalnega prispevka takoj po končnem obračunu, namesto tega pa se izjava, dana dne 22. 6. 2015, glasi: _"Naročnik garancije v zahtevanem roku, to je do 23. 6. 2015 … ni izpolnil Osnovne obveznosti – neplačila komunalnega prispevka po odločbi št. 427-167/2009 in pogodbi št. 427-167/2009 s strani Naročnika garancije."_ Oziroma da se izjava upravičenca sklicuje na odločbo št. 427-167/2009 (na katero se sicer sklicujeta tudi garancija in Pogodba o garanciji vplačila akontacije komunalnega prispevka za novogradnjo poslovno stanovanjskega objekta, sklenjena med tožečo stranko in naročnikom), da je iz vseh navedenih dokumentov – garancije, odločbe in pogodbe4 razvidno, da gre za odločbo tožeče stranke izdano naročniku v zvezi z odmero akontacije komunalnih prispevkov, da je iz garancije razvidno tudi, da je _"Banka seznanjena, da bo Naročnik garancije plačal komunalni prispevek takoj po končnem obračunu (Osnovna obveznost)"_ ter da je posledično že na prvi pogled jasno, da dokument, na katerega se sklicuje tožeča stranka v svojem pozivu, ni končni obračun temveč odločba o odmeri akontacije komunalnega prispevka in da zato poziv ne samo objektivno vzbuja dvom v resničnost izjave, tj. da naročnik ni izpolnil svoje osnovne obveznosti, temveč tudi ne zadosti pogojem garancije po predložitvi ustrezne izjave.

12. Po presoji pritožbenega sodišča so te navedbe (na katere je tožeča stranka odgovorila v pripravljalni vlog z dne 14. 7. 2020 in izpostavila, da izjava z dne 22. 6. 2015 v celoti izpolnjuje pogoj, da za izplačilo garantirane vsote zadostuje, da se banki predložene izjave, dokumenti in listine po obliki in vsebini skladajo z garancijskimi pogoji) z vidika obravnavanega spora bistvene. Razlogi za to so sledeči. 13. Z bančno garancijo prevzema banka obveznost nasproti prejemniku garancije (upravičencu), da mu bo poravnala obveznost, katere tretja oseba ob zapadlosti ne bi izpolnila, če bodo izpolnjeni v garanciji navedeni pogoji (prvi odstavek 1083. člena ZOR).

14. Pritožbeno sodišče sledi presoji prvostopenjskega sodišča, da gre pri izdani bančni garanciji za neodvisno bančno garancijo. To pomeni, da obveznost banke garanta _ni odvisna od obstoja, veljavnosti ali izpolnitve katerekoli obveznosti iz temeljnega posla._ Neodvisne bančne garancije se delijo na nepogojne in pogojne. Razlika med njimi je ta, da mora pri prvih upravičenec za unovčitev bančne garancije podati le zahtevo za njeno unovčitev, pri drugih pa mora poleg podaje zahteve izpolniti še dodatne pogoje, določene v garanciji. Ti pogoji morajo biti takšni, da ne nasprotujejo naravi instituta, to je neodvisnosti zavarovanja glede na temeljni posel. V nasprotnem primeru bančna garancija izgubi svojo neodvisno naravo.

15. V neodvisni bančni garanciji so kot pogoj za njeno unovčitev, ki ne spremenijo narave garancije v odvisno, lahko določeni pogoji dokumentarne narave (izjava upravičenca, v kateri mora navesti, kako je naročnik kršil obveznost iz temeljnega posla, izjava tretje osebe npr. nadzornega inženirja, da dela niso dokončana v roku, predložitev dokumenta, listine itd.). Pri teh garancijah banke ne preverjajo resničnosti vsebine izjav, dokumentov in listin, temveč za izplačilo garantirane vsote zadostuje že, da se banki predložene izjave, dokumenti in listine po obliki in vsebini skladajo z garancijskimi pogoji. Zato takšna bančna garancija kljub pogojem ohrani svojo neodvisno naravo.5

16. V obravnavanem primeru je tožena stranka (tj. banka) v bančni garanciji kot pogoj, ki mora biti izpolnjen, da bo tožeči stranki izplačala garantirano vsoto, poleg pisnega poziva, določila tudi predložitev pisne izjave Upravičenca, da Naročnik garancije v zahtevanem roku ni izpolnil Osnovne obveznosti. Nobenega dvoma ni, da gre pri navedem pogoju za pogoj dokumentarne narave. Ob vložitvi _"Prvega pisnega poziva na unovčitev garancije z dne 22. 6. 2015"_ oziroma pred izplačilom garantirane vsote je bila tožena stranka v zvezi z navedenim pogojem torej dolžna preveriti, ali predložena izjava tožeče stranke z dne 22. 6. 2015 (A 22) pomeni izpolnitev garancijskega pogoja. Skladno z načelom strogosti in formalnosti je za izplačilo garantiranega zneska namreč ključno, da predložene listine in dokumenti v celoti ustrezajo zahtevam oziroma pogojem iz bančne garancije.6

17. Iz bančne garancije jasno izhaja (in to je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno povzelo v obrazložitev izpodbijane sodbe; prim. 29. točka obrazložitve), da se banka s to garancijo nepreklicno in brezpogojno obvezuje, da bo upravičencu na njegov prvi pisni poziv, ki mu bo priložena pisna izjava upravičenca, da naročnik garancije v zahtevanem roku ni izpolnil osnovne obveznosti, plačala vsak znesek do najvišjega skupnega zneska 1,130.363,69 EUR. Prav tako iz bančne garancije (po navedbah tožene stranke, ki jih tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala) jasno izhaja tudi opredelitev osnovne obveznosti, in sicer _"da bo Naročnik garancije plačal komunalni prispevek takoj po končnem obračunu"._

18. To pa po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da tožena stranka v tem postopku utemeljeno trdi, da v vlogi banke garanta ni prejela izjave, ki bi zadostila pogojem iz garancije. Sporna izjava upravičenca ("Naročnik garancije … v zahtevanem roku, to je do 23. 6. 2015 … ni izpolnil Osnovne obveznosti – neplačila komunalnega prispevka po odločbi št. 427-167/2009 in pogodbi št. 427-167/2009 s strani Naročnika garancije.") ne predstavlja izjave, ki bi se po vsebini skladala z garancijskimi pogoji. V njej namreč osnovna obveznost oziroma njena neizpolnitev ni definirana na način, kot je definirana v garanciji. Pri tem se pritožbeno sodišče ne strinja z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča, da gre zgolj za nekoliko okoren jezik. Osnovna obveznost po garanciji ni plačilo komunalnega prispevka po odločbi št. 427-167/2009 in pogodbi št. 427-167/2009, temveč plačilo komunalnega prispevka takoj po končnem obračunu. Zavrnitev zahtevka za izplačilo garantirane vsote je bila po presoji pritožbenega sodišča zato upravičena. Še toliko bolj zato, ker iz same garancije izhaja (prim. 29. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da gre pri odločbi št. 427-167/2009 za odmero akontacije komunalnega prispevka v zvezi s spremembo osnovnega gradbenega dovoljenja. Neplačilo po odločbi, s katero je bila odmerjena akontacija komunalnega prispevka (in pogodbi), pa ne more pomeniti isto kot neplačilo komunalnega prispevka takoj po končnem obračunu.

19. Ko je sodišče prve stopnje presodilo, da gre s tem v zvezi za nerelevantne navedbe tožene stranke, tj. navedbe o tem, da izjava z dne 22. 6. 2015, ki je citirana v prejšnji točki obrazložitve, ni zadostila garancijskim pogojem, je po presoji pritožbenega sodišča zmotno uporabilo materialno pravo tj. določilo 1083. člena OZ. Tožena stranka je z njimi ponudila ugovor iz garancije, ne pa ugovor iz temeljnega posla, in sicer v smislu, da se pisnemu pozivu priložena izjava po vsebini ne sklada z garancijskimi pogoji. Posledično je sodišče prve stopnje del navedb tožene stranke zmotno okvalificiralo kot nerelevantne, posledično pa nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar izpodbijana sodba tudi nima (vseh) razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožba tožene stranke se tako izkaže za utemeljeno. Ker je ugotovljeno kršitev pritožbeno sodišče lahko samo odpravilo, je v postopku odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (358. člen ZPP). Do drugih trditev iz pritožbe se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen že iz navedenih razlogov.

_O stroških postopka_

20. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo, je posledično spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških strank. O teh je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom istega zakona. Kot vrednost točke, relevantne za preračun, je pritožbeno sodišče upoštevalo 0,60 EUR (13. člen OT).

21. Po spremembi sodbe v izpodbijani I. točki je tožena stranka v pravdi uspela. Pritožbeno sodišče je zato njeni pritožbi ugodilo tudi v delu, ki se nanaša na II. točko izreka izpodbijane sodbe in jo v tem delu spremenilo tako, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini, ki je razvidna iz odmere, ki sledi v nadaljevanju.

22. Pravdne stroške tožene stranke je pritožbeno sodišče odmerilo skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT), Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1), stroškovniki, ki izhajajo iz posameznih vlog tožene stranke ter stroškovnika na list. št. 106. Toženi stranki je tako priznalo: - za odgovor na tožbo (tar. št. 19/1) 3000 točk, - za prvo pripravljalno vlogo (tar. št. 19/1) 3000 točk, - za zastopanje na naroku 15. 7. 2020 (tar. št. 20/3) 750 točk, - za drugo pripravljalno vlogo (tar. št. 19/2) 2250 točk, - za zastopanje na naroku 7. 10. 2020 (tar. št. 20/2) 1500 točk, - za tretjo pripravljalno vlogo (tar. št. 19/3) 1500 točk, - za četrto pripravljalno vlogo 1500, - za šesto pripravljalno vlogo 1500 točk, - za udeležbo na naroku 14. 4. 2021 1500 točk, - za udeležbo na naroku 30. 6. 2021 1500 točk in - 190 točk (tretji odstavek 11. člena OT) materialnih stroškov.

23. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo odvetniških stroškov za sestavo pete, sedme in osme pripravljalne vloge. Ti stroški po presoji pritožbenega sodišča namreč niso bili potrebni, saj je tožena stranka v navedenih vlogah bodisi ponavljala navedbe, ki jih je podala že v prejšnjih vlogah, bodisi uveljavljala dejstva, ki za predmetni postopek niso relevantna. Prav tako ji ni priznalo stroškov konference s stranko. Storitve posveta s stranko lahko odvetnik zaračuna, če storitve iz te tarifne št. niso zajete v drugih tarifnih številkah in bi tako šlo za samostojno storitev. Posvet s stranko, ki ga odvetnik opravi pred vložitvijo tožbe, ni samostojno opravilo, za katero bi bil odvetnik upravičen obračunati 100 točk po prvi alineji 1. točke tar. št. 39 OT, ker ne gre za samostojno storitev v smislu prve alineje 1. točke tar. št. 39 OT, saj je storitev posveta zajeta v drugih tar. št., in sicer je storitev posveta v konkretni zadevi zajeta v 3000 točkah za sestavo odgovora na tožbo. Skupaj ji je tako priznalo 18190 točk oziroma 10.014,00 EUR, skupaj z 22 % DDV pa 13.315,08 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

24. Pritožnica je s pritožbo uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Tožeča stranka ji je zato dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka, katere je pritožbeno sodišče odmerilo skladno s priglašenim stroškovnikom na vlogi z dne 13. 10. 2021, in sicer za sodno takso 6.525,00 EUR, za nagrado za pritožbo zoper sodbo 3750 točk, za materialne stroške 47,5 točk ter 22 % DDV. Enako kot v zvezi s pravdnimi stroški pa je zavrnilo njeno zahtevo za povrnitev stroškov konference s stranko.

25. Tožeča stranka mora torej skladno z obrazloženim toženi stranki povrniti 9.304,77,00 EUR pritožbenih stroškov, in sicer v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Pritožbeno sodišče že na tem mestu odgovarja, da pritožba tožene stranke ni prepozna. Sodba sodišča prve stopnje je bila toženi stranki s fikcijo vročena dne 14. 9. 2021, 30-dnevni pritožbeni rok pa se je iztekel dne 14. 10. 2021. Pritožba, na sodišče prve stopnje poslana priporočeno po pošti dne 13. 10. 2014, zato ni prepozna. 2 Opomba pritožbenega sodišča. 3 Če vsebuje bančna garancija klavzulo "brez ugovora", "na prvi poziv" ali besede z enakim pomenom, _banka ne more uveljavljati proti upravičencu ugovorov, ki jih naročitelj kot dolžnik lahko uveljavlja proti njemu iz zavarovane obveznosti._ Naročitelj je dolžan plačati banki vsak znesek, ki ga je banka plačala na podlagi garancije, dane s klavzulo iz prejšnjega odstavka. Upravičenec iz garancije dolguje naročitelju znesek, prejet na podlagi garancije, do katerega zaradi utemeljenih naročiteljevih ugovorov sicer ne bi imel pravice. 4 Gre za listine, s katerimi je razpolagala že ob izdaji garancije. 5 Povzeto po VSRS sodba III Ips 4/2015 z dne 21. 6. 2016. 6 Tako tudi VSRS sodba III Ips 65/2016 z dne 24. 10. 2017.