Jedro

Vrednost zapustnikovega premoženja se praviloma ugotavlja po vrednosti na dan zapustnikove smrti oziroma na dan prehoda zapuščine na dediče. Do tega je v obravnavanem primeru prišlo s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Ker je pritožnica brez vednosti sodedičev razpolagala z zapustničinim premoženjem, je v skladu z načelom realne subrogacije del skupnega premoženja dedičev tisto, kar je bilo pridobljeno s prodajo skupne stvari. Upoštevanje denarne vrednosti zapustničinega premoženja po cenah ob izdaji sklepa je v danih okoliščinah primeren način določitve te vrednosti.

Vrednost premoženja, ugotovljena v odločbah o denacionalizaciji, ne predstavlja pravnomočne odločitve o predhodnem vprašanju, na katero bi bilo zapuščinsko sodišče vezano.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju

1.) ugotovilo, da so dediči premoženja iz I. točke izreka sklepa o dedovanju D 337/2010 z dne 22. 5. 2013 zapustničina vnukinja A. A. kot članica nekdanje agrarne skupnosti ter zapustničini vnuki B. B., C. C. in D. D. ter zapustničina pravnuka E. E. in F. F., vsak do 1/40, vnuki G. G. do 1/8 ter vnuka H. H. in I. I., vsak do 1/16 (I. točka izreka),

2.) odločilo, da je A. A. dolžna plačati nujne deleže v denarju, in sicer B. B., C. C., D. D., E. E. in F. F. po 2.808,01 EUR, G. G. 14.090,06 EUR, H. H. in I. I. pa po 7.045,03 EUR, vsem v roku 30 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (II. točka izreka),

3.) odločilo, da skupni stroški znašajo 2.247,02 EUR, da je upoštevaje skupne stroške postopka A. A. dolžna G. G. namesto v prejšnji točki izreka navedenih 14.090,06 EUR plačati 15.494,45 EUR, in da so B. B., C. C., D. D., E. E. in F. F. dolžni plačati G. G. 56,18 EUR, H. H. in I. I. pa vsak po 140,44 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Dedinja A. A. v pritožbi zoper sklep uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Iz listin v spisu ni razvidno, da bi bila F. F. zapustničina potomka (pravnukinja). Je edina hči pokojnega J. J., on pa ni bil potomec M. M. Glede na to so nujni dediči štirje, vrednost njihovih nujnih deležev pa zato znaša 1/32 (in ne 1/40). Napačna in neobrazložena je ugotovitev, da vrednost zapustničinega deleža znaša 112.720,50 EUR. Odločilna je vrednost v času vrnitve premoženja (tako sklep VSL II Cp 3472/2013) in ne v času izdaje sklepa o dedovanju. Vrednost 1/15 znaša 71.541,12 EUR. Iz izpodbijanega sklepa niso razvidni razlogi, zaradi katerih sodišče ni upoštevalo pritožničinega stališča, da je odločilna vrednost, navedena v vsaki od denacionalizacijskih odločb. Sodišče se ni opredelilo do pritožničinih pripomb glede cenitve, niti o njenem predlogu za postavitev drugega izvedenca. Ni se izreklo o predlogu, da se plačilo naloži z rokom enega leta. Izrek o stroških je v delu, v katerem se nanaša na razmerje med pritožnico in dedinjo G. G., nejasen.

3. Sodediči v odgovoru na pritožbo navajajo, da je tudi pritožnici poznano, da je F. F. zakonita dedinja po pokojni M. M. (je njena vnukinja oziroma hči pokojnega J. J.), razlog, zaradi katerega ni bila navedena v sklepu o dedovanju po pokojni M. M., pa je v tem, da je njen sin in oče F. F. umrl prej, zapustnica pa ni zapustila premoženja. Pravilno je stališče sklepa o odločilnosti vrednosti premoženja na dan pravnomočnosti odločb o denacionalizaciji. Pravilno ni bila upoštevana vrednost premoženja, navedena v teh odločbah, ker se premoženje v denacionalizacijskem postopku vrednoti po drugih kriterijih. Pritožnica po zaslišanju izvedenca ni imela pripomb na njegovo mnenje. Izplačilni rok enega leta presega vse razumne meje. Odločitev o stroških ni nejasna niti nerazumljiva.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni dvom o dedni pravici F. F. ni utemeljen. Da je kot hči dedinja po pokojnem J. J., za pritožnico ni sporno. S predložitvijo rojstnega lista pa ne more biti več dvoma niti o tem, da je bil – poleg B. B., C. C., D. D. in K. K. – tudi J. J. otrok M.M. 6. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da vrednost premoženja, ki je predmet dedovanja (solastninski deleži na nepremičninah, ki so bile vrnjene nekdanjim članom Agrarne skupnosti X), v času izdaje sklepa znaša 112.720,50 EUR.(1) Ta vrednost je bila podlaga za odločitev o višini zneska, ki ga je pritožnica (kot članica agrarne skupnosti) dolžna plačati ostalim dedičem na podlagi drugega odstavka 8. člena ZPVAS, po katerem lahko premoženjske pravice v naravi deduje le dedič, ki je član agrarne skupnosti, drugi dediči pa lahko zahtevajo le nujni delež v gotovini.

7. Vrednost zapustnikovega premoženja se praviloma ugotavlja po vrednosti na dan zapustnikove smrti oziroma na dan prehoda zapuščine na dediče. Do tega je v obravnavanem primeru prišlo s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Ker je pritožnica brez vednosti sodedičev razpolagala z zapustničinim premoženjem, je v skladu z načelom realne subrogacije del skupnega premoženja dedičev tisto, kar je bilo pridobljeno s prodajo skupne stvari.(2) Upoštevanje denarne vrednosti zapustničinega premoženja po cenah ob izdaji sklepa je v danih okoliščinah primeren način določitve te vrednosti. Z odtujitvijo zapustničinega premoženja je namreč pritožnica sodediče prikrajšala v izvrševanju lastninskih upravičenj v času trajanja zapuščinskega postopka, ki gredo sicer dedičem od trenutka prehoda zapustnikovega premoženja nanje.(3) Po splošnih pravilih civilnega prava je nedobroverni posestnik dolžan vrniti tudi vrednost obranih in neobranih plodov (96. člen SPZ), nepošteni pridobitelj pa plodove in zamudne obresti od dneva pridobitve (193. člen OZ). Pritožnica ne zatrjuje, da bi z upoštevanjem vrednosti odtujene zapuščine v času izdaje sklepa(4) bila njena obveznost večja od te, ki jo dolguje kot nedobroverna posestnica.

8. Neutemeljeni so tudi pritožbeni pomisleki v zvezi z ugotovljeno vrednostjo nepremičnin, ki so predmet dedovanja. Vrednost premoženja, ugotovljena v odločbah o denacionalizaciji, ne predstavlja pravnomočne odločitve o predhodnem vprašanju, na katero bi bilo zapuščinsko sodišče vezano. Ob ugovoru sodedičev, da tam ugotovljena vrednost nepremičnin ni ustrezna,(5) je bilo sodišče dolžno to dejstvo ugotavljati z dokazi, predlaganimi v tem postopku.

9. Pritožbeni očitek v zvezi s pomanjkljivostmi izvedenskega mnenja so presplošne, da bi omogočale preizkus, ali je podan kateri od pritožbenih razlogov. Pritožnica le na splošno trdi, da se sodišče ni opredelilo do njenih pripomb, čeprav so bistvene za pravilno oceno vrednosti nepremičnin, in da se sodišče ni opredelilo do dokaznega predloga za postavitev drugega izvedenca. Glede na to, da je sodišče o pritožničinih pripombah glede pisnega izvedenskega mnenja izvedenca zaslišalo ter dalo pritožnici možnost, da mu tudi sama postavlja vprašanja, in da se po vročitvi kasnejše pisne dopolnitve ni več odzvala, bi morala pritožnica ugotovljeno vrednost premoženja izpodbijati s konkretnimi navedbami o domnevnih napakah, ki so ostale v mnenju po njegovi dopolnitvi.

10. Odločitev o roku, v katerem je pritožnica dolžna plačati vrednost dednih deležev sodedičem, je v sklepu obrazložena z navedbo, da so sodediči predlagali splošni petnajstdnevni rok, zaradi precejšnje višine izplačila pa je sodišče določilo tridesetdnevni rok. Razlogi za odločitev so skromni, a še zadostni. Iz njih je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje vzelo v ozir pritožničin predlog za določitev enoletnega roka, ki ga je obrazložila z navedbo, da gre za visoke zneske in jih dedinja ni sposobna plačati v roku, ki so ga predlagali sodediči. Višina dolžne obveznosti (42.220,17 EUR) je vplivala na določitev daljšega roka od tistega, ki so ga predlagali sodediči kot upniki, za daljši rok pa bi morala pritožnica izkazati okoliščine v zvezi s svojim premoženjskim (likvidnostnim) stanjem, tega pa ni storila. Sposobnost plačila dolžne obveznosti je namreč odvisna od premoženjskega stanja dolžnice, konkretnih okoliščin v zvezi s tem, ki bi narekovale natančnejšo obrazložitev, pa pritožnica ni navedla.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek o nejasnosti odločitve o stroških postopka. V točki III.2. izreka sklepa je dovolj jasno opredeljena višina pritožničinega dolga v razmerju do sodedinje G. G. 12. Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo dedinje zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

Op. št. (1): Vrednost premoženja, vrnjenega članom Agrarne skupnosti, je ob vrnitvi znašala 1.073.116,78 EUR, v času izdaje sklepa pa 1.690.807,44 EUR. Zapustničin delež v Agrarni skupnosti X je znašal 1/15. Op. št. (2): Prim. odločbi VS RS II Ips 249/2015 z dne 14. 1. 2016 in II Ips 90/2009 z dne 26. 5. 2011. Op. št. (3): Z zapustnikovo smrtjo, v primeru dedovanja premoženja, vrnjenega v denacionalizacijskih postopkih, pa s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, postanejo dediči skupni lastniki zapustnikovega premoženja in soposestniki njegovih stvari (28. člen SPZ in drugi odstavek 78. člena ZDen).

Op. št. (4): Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, je bila cenitev opravljena po cenah (vrednostih primerljivih nepremičnin) ob izdelavi mnenja, vrednost nepremičnin ob prehodu na dediče pa ugotovljena z upoštevanjem indeksa cen življenjskih potrebščin.

Op. št. (5): Po enotnem stališču teorije ter sodne prakse Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča odškodnina po ZDen ni odškodnina v smislu civilnopravnih pravil, marveč je urejena kot kompromis med resničnim prikrajšanjem upravičencev in zmožnostjo države to prikrajšanje (le) omiliti. Prim. sodbo VS RS X Ips 40/2014 z dne 18. 11. 2015 in tam navedena stališča teorije in sodne prakse.