Jedro

Evidenca o zagotavljanju prednostnega vrstnega reda po ZIZ, ki jo interno sestavlja banka sama, ne ustreza pojmu ustreznega registra iz drugega odstavka 94. člena ZDavP-2.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Maribor tožeči stranki naložil, da mora plačati na prehodni račun Carinskega urada Maribor znesek v višini 5.870,92 EUR, ki bi ga morala po sklepu Carinskega urada Maribor o izvršbi, št. DT 493-30/2007-6 z dne 6. 7. 2006, do izdaje te odločbe že odtegniti dolžnikovemu dolžniku A. d.o.o. Pri tem jo je tudi opozoril, da kolikor denarne obveznosti ne bo poravnala v predpisanem roku 15 dni, bo ta prisilno izterjana, za vsak dan zamude pa obračunane zakonske zamudne obresti. V obrazložitvi Carinski urad Maribor pojasnjuje, da je pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 in naslednji, v nadaljevanju ZDavP-2). Pri tem se sklicuje na njegov 11. in 167. člen. Pojasnjuje, da je s sklepom o izvršbi na dolžnikova denarna sredstva Carinski urad Maribor zoper dolžnikovega dolžnika A. d.o.o., pričel postopek davčne izvršbe zarubljene terjatve v višini 5.602,89 EUR, skupaj s pripadki in stroški izdaje sklepa. V obrazložitvi sklepa je carinski organ opozoril vsako banko, ki je navedena v omenjenem izreku sklepa in ji je bil ta sklep tudi vročen, da ima pri poravnavi dolga dolžnikovega dolžnika, v skladu z določbo 1. odstavka 94. člena ZDavP-2, dospela davčna obveznost absolutno prednost pred ostalimi dospelimi obveznostmi dolžnikovega dolžnika, ki se izterjujejo, razen pred dospelimi obveznostmi, navedenimi v omenjenem členu. Prav tako je banko opozoril, da bo v primeru, če ne bo realizirala sklepa o izvršbi in tudi ne vložila ugovora v predpisanem roku, uporabljiv 170. člen ZDavP-2, po katerem se dolg neposredno izterja od nje. Primarni banki, to je banki B. d.d., je bil sklep o izvršbi vročen 10. 7. 2007, nanj pa ni vložila ugovora. V nadaljevanju pojasnjuje, kako je carinski urad zbral potrebne podatke in kako jih je ovrednotil. Meni, da je v konkretnem primeru pomembno le dejstvo, da je v trenutku, ko je primarna banka prejela sklep o izvršbi carinskega organa, dolžnik A. d.o.o. imel sredstva na tekočem računu. Prav tako primarna banka v postopku davčne izvršbe zoper dolžnikovega dolžnika ni izkazala, da bi sredstva na TRR dolžnikovega dolžnika porabila za poplačilo kakšne druge terjatve, ki bi imela prednost pred davčno terjatvijo carinskega organa. Primarna banka zarubljenih sredstev tudi ni nakazala na predpisan račun carinskega organa. Carinski organ tako ugotavlja, da primarna banka ni ravnala po sklepu o izvršbi carinskega organa, za kar pa ni imela zakonsko utemeljenega razloga. Zato je bilo treba davčni dolg dolžnikovega dolžnika prevaliti na primarno banko, v skladu z določbo 1. odstavka 170. člena ZDavP-2. Ministrstvo za finance je kot drugostopni davčni organ s svojo odločbo, št. DT 498-2-1/2008-2 z dne 25. 3. 2011, pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa ugotavlja naslednje. V zadevi je relevantno, ali sta bila za izdajo izpodbijane odločbe izpolnjena pogoja iz 170. člena ZDavP-2. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku izhaja, da je s sklepom o prisilni izterjavi z dne 6. 7. 2007 carinski urad začel postopek prisilne izterjave z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnikov dolžnik družba A. d.o.o. na računih pri različnih bankah, med drugim tudi pri pritožnici. Ugotovljeno je bilo, da je imel dolžnik na računu pri pritožnici v času od 2. 7. 2007 do 31. 7. 2007 na svojem transakcijskem računu pozitivno stanje v višini 15.180,55 EUR. Zato bi morala pritožnica iz tega naslova na davčni račun nakazati sporni znesek 5.602,89 EUR, skupaj s pripadki in stroški sklepa o izvršbi, česar pa ni storila. Zaradi slednjega je bil izpolnjen prvi pogoj iz 170. člena ZDavP-2. Ker zoper sklep o prisilni izterjavi z dne 6. 7. 2007 tudi ni vložila ugovora po 169. členu ZDavP-2, pa je izpolnjen tudi drugi pogoj iz 170. člena ZDavP-2. Sklicuje se tudi na 19. člen takrat veljavnega Zakona o plačilnem prometu (Uradni list RS, št. 30/02, v nadaljevanju ZPlaP) ter Pravilnik o načinu ravnanja ponudnikov plačilnih storitev v zvezi z izvrševanjem sklepov o izvršbi oziroma zavarovanju, ki jih izdajo davčni organi oziroma na njegov 13. člen, podobno urejen kot 12. člen, sedaj veljavnega Pravilnika (Uradni list RS, št. 43/10, v nadaljevanju Pravilnik). Iz 94. člena ZDavP-2 je nadalje tudi mogoče zaključiti, da ima davčni dolg absolutno prednost pred vsemi ostalimi dolgovi dolžnika, razen pred privilegiranimi terjatvami, ter da ima davčna izvršba prednost pred civilno, vse dokler ni plačilna pravica, nastala v civilni izvršbi realizirana, to je dokler stvar oziroma pravica ne preide iz premoženjske sfere dolžnika v premoženjsko sfero upnika. Izjema so zgolj tiste druge obveznosti, ki so zavarovane s takšno zastavno pravico, ki je vpisana v ustrezen register. Ne drži trditev pritožnice, da dolžnikova sredstva, ki so bila zarubljena na podlagi sklepa o izvršbi, izdanega s strani sodišča na predlog drugega upnika, niso bila več v premoženjski sferi dolžnika, ker naj bi z rubežem sredstev nastala zastavna pravica drugega upnika. Vsebina zastavne pravice je omejena stvarna pravica na tuji stvari ali premoženjski pravici. Denarna sredstva v času, ko je carinski urad pritožnici dostavil sklep o izvršbi, so se še vedno nahajala na transakcijskem računu dolžnika in so zato pripadala premoženju dolžnika. Drug upnika pa je imel na dolžnikovih sredstvih le zastavno pravico. Ko gre za davčno terjatev, je 94. člen ZDavP-2 specialna določba, ki v primeru kolizije derogira 141. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in naslednji v nadaljevanju ZIZ). V obsegu, v katerem bi nasprotovala 94. členu ZDavP-2, pa sta derogirana tudi 138. in 145. člen ZIZ. Pritožnica ni izkazala, da bi še pred prejemom sklepa carinskega urada realizirala poplačilno pravico drugega upnika, in ni izkazala, da bi pred davčno terjatvijo carinskega urada obstajala privilegirana terjatev, ali da bi bila zastavna pravica drugega upnika vpisana v ustrezni register. Pravno nerelevantna je okoliščina, da je pritožnica kot primarna banka sredstva na transakcijskem računu dolžnika prejela s strani sekundarne banke, ki je nakazilo opravila z namenom poplačila točno določenega sklepa. Ta okoliščina ne spremeni dejstva, da so bila v trenutku, ko je pritožnica prejela sklep carinskega urada, sredstva na transakcijskem računu dolžnika pri pritožnici. Prav to dejstvo pa je pravno relevantno. Pritožnica bi morala izkazati, da obstoji na njeni strani zakonsko predviden zadržek, da sklepa o izvršbi ni izvršila, česar pa ne izkazuje niti njen dopis z dne 21. 11. 2007, niti pritožbene navedbe. Opravičljiv je le razlog, da dolžnik sploh nima sredstev na računu, če pa ima sredstva, pa je opravičljiv razlog samo ta, da pred davčno terjatvijo obstojajo privilegirane terjatve oziroma terjatve, zavarovane z zastavno pravico. Ne glede na to, na katerem dolžnikovem računu se sredstva nahajajo, še vedno pripadajo dolžniku. Da je sekundarna banka opravila nakazilo dolžnikovih sredstev z določenim namenom, nikakor ne more igrati nobene vloge, saj sredstva ne pripadajo sekundarni banki, prav tako pa v zakonu ni predvideno, da je volja sekundarne banke močnejša od odločitve davčnega organa. Nepomembno je, od kod so sredstva prišla in zakaj.

V tožbi tožeča stranka poudarja, da odtegnitve ni smela izvršiti, ker so bila sredstva na poslovnem računu dolžnika nakazana s strani sekundarne banke, skladno s sklepom o izvršbi, št. I 2001/00263 z dne 30. 1. 2007, in s tedanjim sklepom o izvršbi, opr. št. I 2001/00626 z dne 19. 1. 2007, že zarubljena in so pripadala upniku dolžnika. Sredstva so bila že izločena iz premoženja dolžnika, saj so bila namenjena za poplačilo dveh sodnih sklepov o izvršbi. Dejstvo, da so bila še vedno na poslovnem računu dolžnika pa je povezano s sistemsko rešitvijo izvajanja izvršbe na transakcijskih računih. Tožeča stranka tako s svojim ravnanjem ni kršila 94. člena ZDavP-2. Pri rubežu denarnih sredstev nastane zastavna pravica na denarnih sredstvih neposredno na podlagi zakona in sklepa sodišča. Za ustrezen register se tako šteje register sklepov o izvršbi, ki ga za posameznega dolžnika vodi primarna banka, saj ima banka zakonsko obvezo glede izvrševanja sklepov o izvršbi in jih je dolžna evidentirati po datumu prejema. 2. odstavek 94. člena ZDavP-2 ne govori o javnem registru, ampak zgolj o tem, da mora obstojati zastavna pravica, ki je vpisana v ustrezen register. Namen zakonske določbe ZDavP-2 je v tem, da zadošča obstoj registra, ki ni odvisen od volje dolžnika, ampak ga vodi tretja oseba, kar pa vsekakor pomeni, da register transakcijskih računov in evidenca izvršbe na teh računih je ustrezen register zastavnih pravic na denarnih sredstvih. Registri, ki jih omenja davčni organ, pa so, po izrecni opredelitvi področnih zakonov, javni. V nadaljevanju se tožeča stranka sklicuje tudi na 145. člen ZIZ oziroma njegov 138. člen. Zarubljenih sredstev tožeča stranka ni mogla in tudi ni smela uporabiti za poplačilo sklepa carinskega urada, saj rubeža na že zarubljenih sredstvih ni mogla opraviti. Tožena stranka je napačno ugotovila dejansko stanje, ko je štela, da ima dolžnik na svojem transakcijskem računu pri primarni banki dne 2. 7. 2007 pozitivno stanje v višini 15.180,55 EUR. Navedena denarna sredstva, glede na povedano, niso bila sredstva dolžnika.

Tožeča stranka sodišču po povedanem predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in ugotovi, da tožeča stranka ni opustila odtegnitve in izplačila po sklepu o izvršbi na dolžnikova denarna sredstva z dne 6. 7. 2007, št. DT 493-3072007-6. Povrne naj ji tudi zarubljenih 5.870,00 EUR, skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločitev. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tudi v postopku pred tukajšnjim sodiščem ostaja sporno, ali je tožnica kot primarna banka ravnala pravilno in zakonito, ko sklepa o izvršbi na dolžnikova denarna sredstva št. DT 493-30/2007-6 z dne 6. 7. 2007, ni realizirala in posledično, ali zaradi opustitve omenjenega ravnanja sama nosi breme neizterjanega zneska ali ne. Po mnenju sodišča tožeča stranka zakonitega razloga za neizvršitev spornega sklepa z dne 6. 7. 2007 ni imela. Pogoji iz 2. odstavka 94. člena ZDavP-2 namreč niso izkazani. Tožeča stranka se moti, ko meni, da bi bila sporna pravica zavarovana z zastavno pravico, vpisano v ustrezen register, pri čemer naj bi ustrezen register ustrezal pojmu evidence, ki jo v zvezi s predlaganimi izvršitvami sklepov vodi banka sama. Dejstvo, ali je neka stvar ali pravica zavarovana z zastavno pravico, mora biti vidna navzven, čemur vpis v ustrezen register tudi služi. Stvarno pravni zakonik (Uradni list RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ), ureja zastavno pravico kot celoto, prav tako pa tudi vse njene pojavne oblike. Skupne določbe o zastavni pravici so urejene v členih od 128 do 137 SPZ. Po svojem namenu je zastavna pravica pravica zastavnega upnika, da se zaradi neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti poplačajo skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljenega predmeta pred vsemi drugimi upniki zastaviteljev. V skladu s 3. odstavkom 128. člena SPZ so zastavljivi samo tisti predmeti, ki jih je mogoče prodati, saj se zastavna pravica lahko uresniči samo s prodajo predmeta stvari in poplačilom upnika iz izkupička. Pravni temelj za nastanek zastavne pravice je lahko zakon, sodna odločba ali pravni posel. Zakonita zastavna pravica nastane z izpolnitvijo zakonskih pogojev in je določena predvsem z obligacijskimi predpisi takrat, ko ima upnik zapadle terjatve iz naslova istega pravnega razmerja v posesti dolžnikovo stvar. Zastavna pravica nastane s sodno odločbo predvsem kot posledica izvršbe na premoženje dolžnika in je v izvršilnem postopku mehanizem za zagotavljanje prednostnega vrstnega reda. Najpogosteje pa zastavna pravica nastane na podlagi pravnega posla. Stranki zastavnega razmerja sta zastavni upnik in zastavitelj. Zastavni upnik je lahko samo upnik z zastavno pravico zavarovane terjatve, zastavitelj pa je lahko samo tisti, ki je upravičen razpolagati s predmetom zastave. Register neposestnih zastavnih pravic ureja 177. člen SPZ. Ta v 3. odstavku določa, da so podatki iz registra zastavnih pravic javni. Če je premičnina vpisana v register neposrednih zastavnih pravic, se nihče ne more sklicevati na to, da ni poznal podatkov o zastavni pravici, ki je vpisana v tem registru. Upoštevaje navedeno in povedano, tudi po mnenju sodišča tožeča stranka pogoja iz 2. odstavka 94. člena SPZ ni izpolnila. Prednostni vrsti red se varuje, kadar se izterjujejo obveznosti na podlagi ZIZ, saj za izterjavo davčnih obveznosti, kar ni sporno, velja specialna uredba 94. člena ZDavP-2 in ne ZIZ. Evidenca o zagotavljanju prednostnega vrstnega reda po ZIZ, ki jo interno sestavlja tožeča stranka sama, torej ne more ustrezati pojmu ustreznega registra iz 94. člena ZDavP-2, ki mora biti tudi v skladu z SPZ javen, da lahko svojemu namenu sploh služi. V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja upravni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Ker sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.