Jedro

Za odločanje v sporu, v katerem delodajalec od Zavoda za zdravstveno zavarovanje zahteva povrnitev nadomestilo plače, ker je bil delavec zaradi bolezni začasno zadržan od dela, je pristojno sodišče splošne pristojnosti. V takem primeru spor ne vodi o pravici do in iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ni namreč delodajalec tisti, ki je obvezno zdravstveno zavarovan.

Izrek

Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s sklepom, opr. št. Ps 263/2008, z dne 4. 7. 2008 odločilo, da Delovno in socialno sodišče v Ljubljani za odločanje v tem sporu ni stvarno pristojno. Po pravnomočnosti sklepa je zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani, kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Okrožno sodišče v Ljubljani je s predlogom z dne 25. 3. 2009 sprožilo spor o pristojnosti. Navaja, da je bil v predmetni pravdi s strani tožeče stranke postavljen zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka upravičena do nadomestila plače. Tožeča stranka ni postavila premoženjskopravnega zahtevka, kot to zmotno meni Delovno in socialno sodišče. Glede na to, da gre za spor o pravicah iz zdravstvenega zavarovanja in ne za gospodarski spor, je po mnenju Okrožnega sodišča v Ljubljani v skladu z a) točko 2. odstavka 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) za odločanje v tem sporu stvarno pristojno Socialno sodišče v Ljubljani.

Za odločanje v tej zadevi je stvarno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

Delavcu tožeče stranke, ki je gospodarska družba, je tožeča stranka mesečno izplačevala nadomestilo plače za polni delovni čas. Izplačevala ga je zato, ker je bil njen delavec zaradi bolezni začasno zadržan od dela. Ko je tožeča stranka zahtevala povrnitev nadomestila plače od tožene stranke, je le-ta zahtevo delno zavrnila. Tožeča stranka je zato zoper toženo stranko pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani vložila tožbo. Le-ta je bila kasneje odstopljena Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

V predloženi zadevi gre za spor med delodajalcem in nosilcem obveznega zdravstvenega zavarovanja. V tem sporu delodajalec toži na ugotovitev, da je upravičen do povrnitve (regresa) tistih zneskov, ki jih je plačal svojemu delavcu, ter na odpravo dveh odločb tožene stranke. Če bi šlo za spor o pravici do in iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, bi bilo pristojno socialno sodišče (2. točka prvega odstavka 7. člena ZDSS-1) in ne sodišče splošne pristojnosti. Vendar se v obravnavanem primeru spor ne vodi o pravici do in iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ni namreč tožeča stranka tista, ki je obvezno zdravstveno zavarovana. Ugotovitvenega oziroma dajatvenega zahtevka iz pravice do obveznega zdravstvenega zavarovanja torej sploh ne more uveljavljati. Tožeča stranka je zgolj v položaju delodajalca obvezno zdravstveno zavarovanega delavca. Postopek odločanja o delavčevi pravici do dajatev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja je lahko vsebinsko povezan s sporom delodajalca zoper nosilca zdravstvenega zavarovanja. Vprašanje o obstoju te pravice je lahko predhodno vprašanje v tem sporu. Vendar to ne vpliva na pravno naravo zahtevka delodajalca do tožene stranke kot nosilca obveznega zdravstvenega zavarovanja in ne vpliva na sodno pristojnost (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča, opr. št. III R 19/2006 z dne 20. 6. 2006).

Spori med gospodarsko družbo in zavodom za plačilo denarne terjatve so praviloma gospodarski spori (1. točka 1. odstavka 481. člena ZPP), in torej v pristojnosti okrožnega sodišča (1. točka pod II 1. odstavka 101. člena Zakona o sodiščih). Izjema velja le, če je določena vrsta zadeve izrecno izvzeta iz pristojnosti sodišča splošne pristojnosti (2. odstavek 97. člena Zakona o sodiščih). Velja torej domneva pristojnosti sodišča splošne pristojnosti. Ker, kot je bilo obrazloženo, v tej zadevi ni podana pristojnost socialnega sodišča, bo v tej zadevi odločilo Okrožno sodišče v Ljubljani.

Višje sodišče je zato na podlagi pooblastila iz 1. odstavka 25. člena ZPP odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.