Jedro

Ni pravne podlage za izplačilo invalidnine za čas od 1.1.1960 do 31.12.1992 na temelju odločbe Okrajnega zavoda za socialno zavarovanje iz leta 1957, saj je bilo glede na Zakon o invalidskem zavarovanju (Ur. l. SFRJ, št. 49/58) dajatev po 1.1.1959 mogoče izplačevati le, če so bili na podlagi prevedbe po uradni dolžnosti izpolnjeni pogoji za razvrstitev v katero od kategorij invalidnosti in priznanje pravice na takšni podlagi. Pojem invalidnine iz leta 1957 je predstavljal dajatev iz naslova zmanjšane delovne zmožnosti in ne invalidnine na temelju telesne okvare po kasnejši pravni ureditvi pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev zavrnilnih odločb toženca št. P-511.837 z dne 11.1.2001 in 3.5.2000 ter posledično vtoževano invalidnino zaradi poškodbe pri delu z dne 19.5.1943 in sicer za čas od 1.1.1960 do 28.2.1973 v višini 35 % pokojninske osnove XIV. pokojninskega razreda v znesku 2.380,00 SIT, za čas od 1.3.1973 do 31.12.1992 v višini 40 % pokojninske osnove XIV. pokojninskega razreda v višini 2.720,00 SIT v revalorizirani vrednosti, ker je presodilo, da ni utemeljen.

Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno laično pritožbo. Vztraja pri navedbah, da je bil v zvezi s poškodbo 19.5.1943 v Zalogu, po ozdravitvi od leta 1952 prikrajšan pri mesečni plači z 11.000,00 na 7.000,00 DIN. Že leta 1954 in 1957 je bila pri njem ugotovljena trajna invalidnost v višini 35 % in na tej podlagi nakazovana invalidnina do 31.12.1959, nato pa brez vsakršnega sporočila ukinjena. Ob takšnem postopanju naj toženec očitno ne bi razumel pomena trajne invalidnosti. Predlaga odpravo več kot 42 let trajajoče krivice na način, da se mu izplača vsaj 75 % od pripadajoče invalidnine, 25 % pa naj zadrži toženec kot strošek.

Tožena stranka v pisnem odgovoru prereka navedbe tožnika in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju, pravilno uporabljenem materialnem pravu, v postopku pa ni prišlo niti do kršitev iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je obrazložena s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato je na pritožbene navedbe potrebno dodati le še naslednje.

V predmetni zadevi gre za spor zaradi izplačevanja invalidnine, na temelju odločbe Okrajnega zavoda za socialno zavarovanje št. 3621 z dne 19.10.1957 v višini 2.380,00 tedanjih DIN v zvezi z nesrečo pri delu dne 19.5.1943. Z navedeno odločbo je bila invalidnina priznana iz naslova zmanjšane zmožnosti za delo, torej na temelju invalidnosti in ne telesne okvare v smislu poznejše ureditve v zakonih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. V skladu z Zakonom o invalidskem zavarovanju (Ur. l. SFRJ, št. 49/58) pa so bile s 1.1.1959 invalidnine, priznane po dotedanji ureditvi, prevedene po uradni dolžnosti, tako da so bili uživalci razvrščeni po starosti, stanju invalidnosti in preostali delovni zmožnosti v ustrezno I., II. ali III. kategorijo invalidnosti in je bilo od tedaj dalje mogoče dajatve izplačevati le v skladu z ustrezno prevedbeno odločbo, če so bili izpolnjeni pogoji za nadaljnje priznanje.

Pritožnik tako ne more uspešno uveljavljati izplačil dajatve za obdobje od 1.1.1960 do 31.12.1992, priznane z odločbo iz leta 1957, kot je pravilno odločilo sodišče in mu je bilo večkrat temeljito pojasnjeno v že končanih predhodnih upravnih postopkih in tudi v sodnem postopku (Psp 1114/94 z dne 17.10.1995). Nobenega dvoma pa tudi ni, da v predmetni zadevi ne gre za spor o pravici do invalidnine za telesno okvaro po veljavni sistemskopravni ureditvi pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Sicer pa zahtevku za izplačilo vtoževanih zneskov za čas od 1960 do 1992 ne bi bilo mogoče ugoditi niti, če bi pravica po odločbi iz leta 1957 dejansko obstajala. Po načelni določbi 2. odst. 4. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ) pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja sicer ne zastarajo, zastarajo pa dospeli in eventualno neizplačani zneski pokojninskih in drugih prejemkov iz tega zavarovanja in sicer v treh letih od njihove zapadlosti.

Ker je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek zakonito zavrnjen, pritožbeni predlog o odpravi krivice z izplačilom vtoževanih zneskov pa popolnoma neutemeljen, je bilo potrebno odločiti, kot je razvidno iz izreka.