Jedro

Ker sodišče sploh ni zaslišalo oškodovanca o bistvenem elementu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, tedaj o osebni ogroženosti zaradi njegovega ravnanja ter istočasno svoje zaključke o dvomu glede te ogroženosti oprlo na izpovedi treh prič o njihovi ogroženosti, je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi državnega tožilca ter izpodbijano oprostilno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obd. A.Ž. iz razloga po 3. tč. 358. čl. ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po čl. 145/I KZ in skladno s takšno odločitvijo s stroški kazenskega postopka obremenilo proračun.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožil okrožni državni tožilec in predlagal, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec je v pisnem mnenju predlagal ugoditev pritožbi.

Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in navedb državnega tožilca v pritožbi, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, če že ne zmotno, pa vsaj preuranjeno zaključilo, da obdolženčeve izjave niso bile izrečene pod takšnimi okoliščinami, ki bi pri oškodovancu lahko izzvale občutek strahu, osebne ogroženosti in nemira, poleg tega pa sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ter jo je bilo potrebno tudi iz tega razloga razveljaviti.

Pritožnik utemeljeno opozarja na izpoved priče P.B. in na uradni zaznamek o razgovoru z anonimno osebo, kar oboje je sicer sodišče prve stopnje ocenjevalo, pa vendar neutemeljeno zaključilo, da trditve anonimne priče ni mogoče preveriti. Več kot očitno je namreč, da je identiteta te priče policiji znana, saj to ne izhaja le iz izpovedi pomočnika komandirja B., pač pa tudi iz vsebine navedenega uradnega zaznamka. V kolikor bi sodišče kljub zagovoru obdolženca (da se ne spominja, ali je govoril o tožilcu Š. in da gre pri njegovih izjavah za črni humor) in njegovemu dokazanemu ravnanju ob treh prihodih v prostore državnega tožilstva v K. (7.7., 8.7. in 10.7.1998) dvomilo v resničnost trditev anonimne osebe, bi jo lahko po ugotovitvi njene identitete tudi zaslišalo. Ne glede na to, da oškodovancu Š. grožnje niso bile posredovane neposredno od obdolženca, pa se v nobenem primeru ni mogoče strinjati z zaključki sodišča prve stopnje glede ocene resnosti izrečenih groženj. Očitno je sodišče spregledalo, da je le vloženi obtožni predlog državnega tožilstva z dne 17.7.1998, ki je obdolžencu očital storitev nadaljevanega kaznivega dejanja nasilništva po čl. 299/1 KZ, vseboval očitke o veliki prestrašenosti pri L.Š., R.K. in S. Š., saj je bil kasneje namreč ob izvršeni modifikaciji na glavni obravnavi dne 11.9.1998 izpuščen iz opisa obdolžencu očitanega ravnanja, ob isti priliki opredeljenega kot storitev kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po čl. 145/I KZ, storjenega le na škodo državnega tožilca B.Š.. Sodišče prve stopnje se je zato povsem brez potrebe ukvarjalo z vprašanjem, ali so se navedene priče počutile ogrožene in prestrašene, pa čeprav je tudi po tej plati več kot vprašljiva negativna ugotovitev sodišča prve stopnje glede na izrečene grožnje obdolženca o ponovni vrnitvi na tožilstvo z avtomatom in v vojaški uniformi ter glede na vsebino uradnih zaznamkov iz predhodnega postopka, ki pričam niso bili predočeni. Nasprotno pa enake pozornosti glede v obtožnem aktu zatrjevane ogroženosti sodišče prve stopnje ni posvetilo izpovedi oškodovanca, ki ga o tem bistvenem elementu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja sploh ni vprašalo, čeprav je iz zapisnika o zaslišanju oškodovanca razvidno, da je obdolžencu na njegovo vprašanje, ali mu je kdaj grozil, odgovoril, da zadnji primer (najverjetneje prihod na ODT dne 10.7.1998) jemlje kot grožnjo. Kljub temu je sodišče vendarle zaključilo, da dvomi, da bi obdolženčevo govorjenje in ravnanje lahko na tožilca vplivalo tako, da bi pri njem izzvala občutek strahu, osebne ogroženosti in nemira.

Tako sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, kako je posamično in celotno ravnanje obdolženca doživljal sam oškodovanec in se ob tem tudi ni vprašalo, zakaj je tedaj podal kazensko ovadbo in zahteval kazenski pregon zoper obdolženca, oziroma zakaj je klical policijo, da je na tožilstvu pregledala obdolženca in ga odpeljala. Dejansko stanje zato ni ugotovilo popolno ter istočasno ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih. Zato ni mogoče odreči utemeljenosti večini pritoženih navedb državnega tožilca, ki v svoji pritožbi utemeljeno opozarja tudi na ugotovitve izvedenca psihiatra in na prejšnje življenje obdolženca, povezano tudi z udeležbo oškodovanca kot državnega tožilca v postopku zoper njega zaradi kaznivega dejanja umora in kar vse bi ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilni dokazni oceni utegnilo privesti doa povsem drugačne odločitve sodišča prve stopnje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvedene dokaze ponoviti, po potrebi ugotoviti identiteto anonimne osebe ter jo o vsebini uradnega zaznamka na listu 36 zaslišati na način, predviden v VII. odst. 331. čl. ZKP. Predvsem pa bo moralo s ponovnim zaslišanjem oškodovanca ugotoviti, kdaj in s kakšnim ravnanjem naj bi obdolženec vzbudil pri njem občutek osebne ogroženosti, kajti po opisu obdolženčevega ravnanja v obtožnem aktu naj bi šlo za več takšnih ravnanj. Ustrezno mero skrbnosti pa naj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku posveti tudi delu trditev o kraju in času storitve kaznivih dejanj (Š..., datum 5.7.1998) ter neustreznemu opisu časovnega poteka dogodkov, ki nima podlage v podatkih kazenskega spisa.