Jedro

Glede zahtevka za plačilo zamudnih obresti je bila tožeča stranka v tožbi, ki jo je vložila 26. 8. 2020, jasna. V 5. točki tožbe je trdila, da je tožena stranka v zamudi z izplačilom opravljenih storitev najmanj od časa zapadlosti obračunskega računa, ki ga je bilo potrebno izdati na podlagi prejetega letnega obračuna medsebojnih obveznosti. Trdila je, da je na podlagi končnega letnega obračuna izdani poračun št. ZP17000009 z dne 30. 1. 2018, ki ni upošteval višje cene storitev, zapadel v plačilo 1. 3. 2018. Tem neprerekanim navedbam je sledilo tudi sodišče prve stopnje pri odločitvi, da prizna zamudne obresti od prepozno izpolnjene obveznosti tožene stranke za čas od 2. 3. 2018. Zato ni mogoče slediti pritožnici, da je imelo sodišče prve stopnje na podlagi trditev tožeče stranke o nastali škodi zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke, potem ko je ugotovilo, da ji škoda ni nastala, tudi podlago za zavrnitev zahtevka za plačilo zamudnih obresti od neutemeljeno vtoževane odškodnine. Drugačne pritožbene trditve niso utemeljene.

Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru v sodbi in sklepu o ustavitvi postopka odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške. Deleža stroškov v izreku ni opredelilo. Odločitev je oprlo na dejstvo, da ni mogoče šteti, da je dala tožeča stranka povod za tožbo. Zato je ocenilo, da tožena stranka v tem postopku ni uspela in da je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru tožeča stranka v pravdi ni uspela v celoti. V enem delu je sodišče namreč ustavilo postopek zaradi umika tožbe, v enem delu je zahtevku ugodilo, v enem delu pa je zahtevek zavrnilo. Za umik tožbe veljajo posebna pravila, ki so določena v 158. členu ZPP in se za stroške zaradi umika tožbe ne uporablja pravilo uspeha s tožbo, prav tako pa tudi ne pravilo "ne povoda" za tožbo. Odločitev o tem, da tožena stranka nosi stroške postopka, ki temelji na uporabi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP, ni pravilna.

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje s sklepom odloči o stroških postopka tudi po višini.

Izrek

I. Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijane odločbe se zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi zoper IV. točko izreka izpodbijane odločbe se ugodi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano odločbo je sodišče prve stopnje ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice 34.668,05 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 542,25 EUR od 2. 3. 2018 do 20. 8. 2020 ter zakonskih zamudnih obresti od zneska 34.668,05 za čas od 21. 8. 2020 do 5. 5. 2021 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo zakonske zamudne obresti od zneska 34.125,80 EUR za čas od 2. 3. 2018 do 20. 8. 2020 (II. točka izreka), zavrnilo pa je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prej navedenega zneska od 20. 8. 2020 do 21. 8. 2020 (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (IV. točka izreka).

2. Zoper odločbo se je pritožila tožena stranka. Navedla je, da izpodbija II. in IV. točko izreka in da uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu odločitev spremeni tako, da tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 34.125,80 EUR za čas od 2. 3. 2018 do 20. 8. 2020 zavrne, odločitev o pravdnih stroških pa spremeni tako, da se upošteva načelo doseženega uspeha po utemeljeni pritožbi (sporni znesek obračunanih obresti znaša 6.741,86 EUR). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da tožeči stranki naloži povračilo pritožbenih stroškov tožene stranke.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavanem primeru ni sporno, da se prisojeni znesek nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, tožena stranka pa izpodbija zaključek sodišča prve stopnje o trenutku nastopa zamude, ker meni, da bi glede na trditve tožeče stranke, da ji je tožena stranka povzročila škodo, moralo sodišče tako tudi obravnavati njen zahtevek za zamudne obresti, torej od zatrjevane škode in ne kot zamujen izpolnitveni zahtevek.

6. V skladu s prvim odstavkom 239. člena OZ, ki ureja upnikove pravice in dolžnikove obveznosti, je upnik upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti v vsem, kot se glasi. Iz 13. točke obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila dolžnost tožene stranke, da spremembo plač v javnem sektorju upošteva avtomatično pri kalkulaciji cen zdravstvenih storitev (četrti odstavek 9. člena Splošnega dogovora za leto 2017).1 Ker tožena stranka zvišanja plač v javnem sektorju ni avtomatično upoštevala pri kalkulaciji cen zdravstvenih storitev, ki jih je opravila tožeča stranka, je prekršila Splošni dogovor za leto 2017, kot tudi Pogodbo o izvajanju programa zdravstvenih storitev za obdobje 2015 - 2019. Tega zaključka tožena stranka ne izpodbija.

7. Če dolžnik zamudi z izpolnitvijo obveznosti, je upnik upravičen zahtevati za čas zamude zamudne obresti; v skladu z določbo drugega odstavka 239. člena OZ pa tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi neizpolnitve ali izpolnitve z zamudo nastala.

8. Glede zahtevka za plačilo zamudnih obresti je bila tožeča stranka v tožbi, ki jo je vložila 26. 8. 2020, jasna. V 5. točki tožbe je trdila, da je tožena stranka v zamudi z izplačilom opravljenih storitev najmanj od časa zapadlosti obračunskega računa, ki ga je bilo potrebno izdati na podlagi prejetega letnega obračuna medsebojnih obveznosti. Trdila je, da je na podlagi končnega letnega obračuna izdani poračun št. ZP17000009 z dne 30. 1. 2018, ki ni upošteval višje cene storitev, zapadel v plačilo 1. 3. 2018. Tem neprerekanim navedbam je sledilo tudi sodišče prve stopnje pri odločitvi, da prizna zamudne obresti od prepozno izpolnjene obveznosti tožene stranke za čas od 2. 3. 2018 do 20. 8. 2020 (17. točka obrazložitve). Zato ni mogoče slediti pritožnici, da je imelo sodišče prve stopnje na podlagi trditev tožeče stranke o nastali škodi zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke, potem ko je ugotovilo, da ji škoda ni nastala, tudi podlago za zavrnitev zahtevka za plačilo zamudnih obresti od neutemeljeno vtoževane odškodnine. Drugačne pritožbene trditve niso utemeljene.

9. Glede na navedeno se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zoper II. točko izreka izpodbijane odločbe zavrnilo in v tem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. Ugoditi pa je bilo treba pritožbi zoper odločitev, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške.

11. V sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, lahko sodišče odloči le o tem, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. V takem primeru se sklep o višini stroškov izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari (četrti odstavek 163. člena ZPP).

12. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru v sodbi in sklepu o ustavitvi postopka odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške. Deleža stroškov v izreku ni opredelilo. Odločitev je oprlo na dejstvo, da ni mogoče šteti, da je dala tožeča stranka povod za tožbo. Zato je ocenilo, da tožena stranka v tem postopku ni uspela in da je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru tožeča stranka v pravdi ni uspela v celoti. V enem delu je sodišče namreč ustavilo postopek zaradi umika tožbe, v enem delu je zahtevku ugodilo, v enem delu pa je zahtevek zavrnilo. Za umik tožbe veljajo posebna pravila, ki so določena v 158. členu ZPP in se za stroške zaradi umika tožbe ne uporablja pravilo uspeha s tožbo, prav tako pa tudi ne pravilo „ne povoda“ za tožbo, ki ga ureja 157. člen ZPP. Glede umaknjenega dela tožbe bi moralo sodišče prve stopnje torej odločitev opreti na določbo prvega oziroma drugega odstavka 158. člena ZPP. Glede zahtevka, o katerem je meritorno odločilo s sodbo, pa bi moralo odločitev o tem, kdo nosi stroške postopka v zvezi s tem delom zahtevka, opreti na določbo drugega oziroma tretjega odstavka 154. člena ZPP. S tem se izkaže, da odločitev o tem, da tožena stranka nosi stroške postopka, ki temelji na uporabi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP, ni pravilna.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi zoper odločitev v IV. točki izreka ugodilo in v tem delu izpodbijano odločbo razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 351. člena ZPP in 3. točka 365. člena ZPP). V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje s sklepom odloči o stroških postopka tudi po višini.

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Pritožnica je zahtevala, da ji tožena stranka povrne stroške pritožbenega postopka, do katerih povrnitve pa ni upravičena, ker s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Zaradi pritožbe zoper odločitev o stroških postopka, s katero je sicer tožeča stranka uspela, ji posebni pritožbeni stroški niso nastali. Zato tudi do povrnitve teh stroškov ni upravičena. Stroškov, ki jih je priglasila tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, pritožbeno sodišče ni naložilo v plačilo tožeči stranki, ker je ocenilo, da k rešitvi pritožbe odgovor na pritožbo ni pripomogel (prvi odstavek 155. člena ZPP), sicer pa tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tudi ni podala izrecne zahteve sodišču, da naj naloži povrnitev njenih stroškov tožeči stranki.

1 Ob sodbah, ki jih je o tem citiralo že sodišče prve stopnje, se pritožbeno sodišče sklicuje še na sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 59/2020 z dne 11. 3. 2020.