Jedro

V primeru naknadne ugotovitve nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ponovne prijave v zavarovanje, v določbah o postopku z rednimi pravnimi sredstvi ni zakonske podlage, da bi tožena stranka za nazaj, in sicer prav od dneva, ko je bilo tožnici nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev priznano, ustavila izplačilo tega nadomestila. Čeprav se izpodbijani odločbi glasita le na „ustavitev nadomestila plače,“ je formalni in dejanski učinek takšne ustavitve poseg v že pravnomočno priznano pravico - z zanikanjem te pravice vse od njenega priznanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo podrednemu zahtevku tožnice, odpravilo dokončno odločbo tožene stranke z dne 1. 12. 2008, v prvostopenjski odločbi z dne 1. 9. 2008 pa je datum 20. 9. 2004 nadomestilo z datumom 1. 9. 2008 in dodalo besedilo – ta odločba učinkuje s 1. 10. 2008. Toženi stranki je naložilo tudi, da tožnici povrne stroške postopka.

2. Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo, da je bil tožnici priznan status invalida III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni od 1. 12. 1995 dalje. Z odločbo tožene stranke z dne 30. 3. 2005, je bilo tožnici od 20. 9. 2004 priznano nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, in sicer za mesece, v katerih se redno javlja zavodu za zaposlovanje. Ugotovljeno je bilo namreč, da je tožnici pred tem, dne 26. 7. 2003, zaradi prisilne poravnave prenehalo delovno razmerje pri njenem delodajalcu, nakar je bila prijavljena v zavarovanje kot prejemnica nadomestila za čas bolniškega staleža, nato pa je bila zavarovana kot brezposelna oseba, ki prejema denarno nadomestilo med brezposelnostjo. Ker je bilo s pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 671/2004 z dne 27. 1. 2005 ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici in delodajalcu naložena vrnitev tožnice na delo ter priznanje pravic iz delovnega razmerja, je tožena stranka dne 1. 9. 2008 izdala odločbo o ustavitvi nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev, in sicer z 20. 9. 2004. Sodišče je razsodilo, da je tožena stranka s to odločbo (ki je bila potrjena z odločbo z dne 1. 12. 2008) posegla v pridobljeno pravico za nazaj; pri tem ob izdaji izpodbijanih odločb ni uporabila izrednih pravnih sredstev, temveč je šlo za odločbo v rednem postopku. Že sam izraz – ustavitev nadomestila plače ni primeren, saj se lahko uporablja le za naprej in ne za nazaj. Pravno učinkovanje odločbe za nazaj bi moralo biti posebej predpisano, kar pa v tem primeru ni.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je črtalo besedilo „in doda besedilo: ta odločba učinkuje s 1. 10. 2008,“ nekoliko znižalo tudi prisojene stroške postopka, v ostalem delu pa pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem se je sklicevalo na določbi 155. in 158. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nadalj.) in poudarilo, da izpodbijani odločbi nista bili izdani v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. Nadalje se je sklicevalo na sodbo Psp 313/2009, iz katere izhaja, da se ustavitev izplačevanja lahko nanaša le na prihodnost, po odločitvi o ustavitvi. Retroaktivno učinkovanje mora biti posebej predpisano. Oprlo se je tudi na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 196/2004 z dne 1. 3. 2005 in opozorilo, da nezakonitost posega v pravnomočno urejeno razmerje za nazaj ne pomeni izključitve uveljavljenja terjatev na podlagi odškodninske odgovornosti oziroma neupravičene pridobitve. Iz listin v spisu ne izhaja, da je tožničin delodajalec izpolnil obveznost plačila nadomestila plače s pravnomočno odločbo. Pritožbeno sodišče je pritrdilo le pritožbi glede stroškov postopka in glede odložitve učinkovanja odločbe, saj ne gre za spremembo invalidnosti in s tem uporabo drugega odstavka 163. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.).

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Ker je s pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje o nezakoniti odpovedi odpadel pogoj izgube zaposlitve tožnice po 124. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992 (v nadaljevanju ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 in nadalj.), je bilo izplačevanje tega nadomestila tožnici pravilno ustavljeno že z 20. 9. 2004. Takšna odločitev ne pomeni posega v pravnomočnost odločbe o priznanju pravice do nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev, temveč zajema le odločitev o priznanju te pravice, od kdaj dalje se izplačuje ter v kakšni višini. Odločba z dne 30. 3. 2005 je postala pravnomočna le glede priznanja pravice do nadomestila v višini, ki je bila z njo določena in o začetku izplačevanja (z dnem 20. 9. 2004), za ostale mesece in leta pa nadomestilo ni bilo določeno. Izplačevanje v bodočnosti tako ne predstavlja pravnomočno urejenega razmerja. Ustavitev izplačevanja hkrati ne pomeni ukinitve pravice do nadomestila, torej tožnici ta pravica ni bila odvzeta, temveč gre le za omejitev uživanja pravice. O izplačevanju nadomestila, ki je vezano na obstoj pravno relevantnih dejstev, se odloča posebej, ne da bi se s tem poseglo v samo pravico. Gre za dva pojmovno ločena instituta. Tožena stranka dodaja, da tudi Zakon o splošnem upravnem postopku ne določa, da (konstitutivna) odločba ne more imeti učinkov za nazaj.

5. V odgovoru na revizijo tožnica prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Poudarja, da z odločbo z dne 30. 3. 2005 ni bilo določeno le nadomestilo na dan 20. 9. 2004, temveč tudi kasneje, in sicer ves čas statusa brezposelne osebe (pod pogojem javljanja pri zavodu za zaposlovanje). Ustavitev izplačevanja dejansko jemlje tudi pravice, ki so bile na podlagi odločbe z dne 30. 3. 2005 realizirane. Škodo zaradi izplačil nadomestil je povzročil delodajalec, od katerega tožena stranka lahko zahteva povračilo.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

8. Pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe je pomembno, da je tožnica z dokončno in pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 30. 3. 2005 pridobila pravico do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev od 20. 9. 2004, pri čemer so bili z odločbo določeni tudi konkretni zneski nadomestila od tega datuma in kasneje. Nasprotne revizijske trditve so protispisne. Tožnica je kot invalid III. kategorije invalidnosti izpolnjevala pogoje za priznanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev, saj ji je pred tem prenehalo delovno razmerje neodvisno od njene volje in je bila prijavljena pri zavodu za zaposlovanje. Revizijsko sodišče se ob tem ne spušča v pravilnost sklicevanja tožene stranke na 446. člen ZPIZ-1 in prav na tej podlagi v pravilnost uporabe prejšnjega zakona – 124. člena ZPIZ.

9. Če je v drugem sodnem sporu – sporu o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, reintegraciji in reparaciji (sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 671/2004 z dne 27. 1. 2005 , v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Kopru Pd 48/2003 z dne 28. 1. 2004) prišlo do ugotovitve nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici in njene naknadne prijave v zavarovanje (v letu 2008), to ne more predstavljati razloga za odločitev, ki jo je sprejela tožena stranka.

10. Ne gre za to, da bi tožena stranka zanikala, da tožnica pogojev za izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev vse do izdaje izpodbijane odločbe ni izpolnjevala, temveč da je zaradi ugotovitve nezakonite odpovedi prišlo do tožničine ponovne prijave v zavarovanje za nazaj. V takšnem primeru pa ni zakonske podlage, da bi tožena stranka ustavila izplačilo nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev za nazaj. Revizijsko sodišče se pridružuje stališču sodišč druge in prve stopnje, da ustavitev izplačevanja že pojmovno ne more pomeniti posega za nazaj - v pravnomočno urejena pravna razmerja oziroma izplačila na podlagi teh razmerjih za nazaj, temveč bi morala biti podlaga za takšno odločitev izrecno določena.

11. Revizijsko sodišče tudi zavrača revizijske navedbe tožene stranke, da naj bi le ta z ustavitvijo za nazaj posegla le v način izplačila oziroma samo izplačilo nadomestila, ne pa tudi v tožničino pravico do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Z ustavitvijo izplačila za nazaj, in sicer prav od dneva, ko je bilo tožnici nadomestilo plače za čas čakanja tudi priznano (to je od 20. 9. 2004), je brez podlage v določbah o postopku z rednimi pravnimi sredstvi storila prav to – v rednem postopku je posegla v pravnomočno odločbo o priznani pravico do nadomestila plače. Čeprav se izpodbijani odločbi glasita le na „ustavitev nadomestila plače,“ je formalni in dejanski učinek takšne ustavitve prav poseg v že pravnomočno priznano pravico - z zanikanjem te pravice vse od njenega priznanja, to pa je tudi v nasprotju z institutom pravnomočnosti iz 158. člena URS. Izpodbijani odločbi tožene stranke imata (s posegom za nazaj) naravo konstitutivnih odločb, ki pravno lahko učinkujeta le od dneva izdaje oziroma vročitve, razen če bi bilo nasprotno izrecno predpisano (1). Navedeno ne pomeni, da zaradi tega, ker naknadno odpade podlaga za izplačila, tožena stranka nima drugih zakonskih možnosti. Tako 275. členu ZPIZ-1, ki se sklicuje na določbe obligacijskega zakona, izrecno predvideva izdajo posebne odločbe o ugotovitvi preplačila (in ne odločbe o ustavitvi preplačila za nazaj), če so seveda za to izpolnjeni tudi vsi vsebinski razlogi.

12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko zavrnilo revizijo kot neutemeljeno. Ker odgovor tožnice ni v ničemer pripomogel k odločitvi revizijskega sodišča, je to tudi sklenilo, da tožnica krije sama stroške tega odgovora (prvi odstavek 155. člena ZPP, v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Glej tudi Vilko Androjna, Erik Kerševan: Ustavno procesno pravo, GV Založba 2006, str. 387.