Jedro

Čeprav je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je navidezna pogodba takšna pogodba, glede katere vlada soglasje strank, da naj pogodba zanje ne bi veljala, pa takšnega soglasja volj sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo. Sodišče prve stopnje, kot to pravilno izpostavlja pritožba, bi navedene okoliščine moralo presojati v luči določb 50. člena OZ glede soglasja volj tožeče in tožene stranke ter družb L.I.I. d.o.o. in P. d.o.o. o navideznosti sklenjenih pravnih poslov oziroma o njihovem soglasju, da pogodbe zanje ne veljajo.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I., III., IV., V., VI. in VII. točki izreka razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje - pod točko I izreka sodbe ugotovilo, da so Kreditna pogodba št. 00330/11 z dne 23. 9. 2011, Kreditna pogodba št. 00331/11 z dne 23. 9. 2011 in Kreditna pogodba št. 00248/12 z dne 21. 9. 2012, in sicer do višine 200.000,00 EUR navidezni pravni posli, ki nimajo pravnih učinkov v razmerju med tožečo stranko M. d.o.o., Ulica S. R. 19, M.S. in toženo stranko P. d.d., T. L. Š. 12, M., v presežku do višine 225.000,00 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo; - pod točko II izreka sodbe je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo v delu, ki se nanaša na vrnitev zavarovanj po kreditni pogodbi 00331/11 z dne 23. 9. 2011, in sicer 2 bianco menic z dvema meničnima izjavama in 1 bianco nalog za direktno obremenitev; - pod točko III izreka sodbe je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti 15 (petnajst) bianco menic, katerih podpisnik, izdajatelj oziroma trasant je tožeča stranka, in ki jih je tožnik izročil tožencu v zavarovanje obveznosti iz naslova Kreditne pogodbe št. 00330/11 z dne 23. 9. 2011 in Kreditne pogodbe št. 00248/12 z dne 21. 9. 2012 in so na podlagi tožnikovih meničnih izjav in nalogov za plačilo menice lahko unovčene do višine zapadlih in neporavnanih obveznosti tožnika po kreditnih pogodbah ter plačljive pri toženčevih dolžnikih, 15 (petnajst) meničnih izjav in nalogov za plačilo menic, 2 (dve) pooblastili za direktno obremenitev TRR, ki jih je tožnik izročil tožencu na podlagi Kreditne pogodbe št. 00330/11 z dne 23. 9. 2011 in Kreditne pogodbe št. 00248/12 z dne 21. 9. 2012; - pod točko IV izreka sodbe je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek v višini 9.755,53 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov 2.100,00 EUR od 15. 10. 2013 dalje do plačila, 4.800,08 EUR od 28. 9. 2013 dalje do plačila, 755,45 EUR od 3. 10. 2013 dalje do plačila in 2.100,00 EUR od 15. 11. 2013 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo; - pod točko V izreka sodbe je pobotni ugovor zavrnilo; - pod točko VI je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2011 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo in - v točki VII izreka sodbe odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške pravdnega postopka v znesku 7.462,05 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti, pod izvršbo.

2. Proti tej sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper zavrnilni del I. točke ter VI. točko izreka izpodbijane sodbe. Z uveljavljanjem vseh zakonskih pritožbenih razlogov se zavzema za spremembo izpodbijane sodbe tako, da se v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa predlaga razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse pa s stroškovno posledico v korist tožeče stranke. V pritožbi kot nepravilno označuje odločitev sodišča prve stopnje, da so med pravdnima strankama sklenjene kreditne pogodbe navidezni pravni posli, ki nimajo pravnih učinkov v razmerju med tožečo in toženo stranko, le do višine 200.000,00 EUR, ne pa tudi v presežku do višine 225.000,00 EUR. Po pritožbenem stališču so ugotovitve sodišča prve stopnje, da naj bi tožeča stranka kot navidezni pravni posel posredovala le znesek do višine 200.000,00 EUR in ne do 225.000,00 EUR, protispisne, hkrati pa je obrazložitev sodišča tudi tako pomanjkljiva, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

4. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper točko I izreka v delu, v katerem je sodišče ugotovilo, da sta kreditni pogodbi št. 00331/11 in 00248/2012 do višine 200.000,00 EUR navidezni pravni posel, ki nima pravnih učinkov v razmerju med pravdnima strankama; proti točki III izreka v delu, ki se nanaša na vrnitev petih bianco menic, katerih podpisnik, izdajatelj oziroma trasant je tožeča stranka, petih meničnih izjav in nalogov za plačilo menic in enega pooblastila za direktno obremenitev TRR, ki jih je tožeča stranka izročila tožencu v zavarovanje obveznosti iz naslova Kreditne pogodbe št. 00248/12 z dne 21. 9. 2012, ter proti točkam IV, V in VII izreka v celoti. Z uveljavljanjem vseh zakonskih pritožbenih razlogov se zavzema za spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v obsodilnem delu zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev nastalih stroškov postopka, podrejeno pa predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

- V pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno uporabilo materialno pravo, saj po eni strani sploh ni ugotavljalo pogodbene volje in soglasja o navideznosti pogodbe vseh štirih udeležencev domnevne simulacije (za družbo L.I. d.o.o. niti ni bilo tovrstne trditvene podlage tožeče stranke), po drugi strani pa je tudi napačno zaključilo, da je soglasje o navideznosti pogodb obstajalo pri ostalih udeležencih domnevne simulacije. Izpostavlja, da je za sklenitev navideznega pravnega posla prav tako kakor za sklenitev veljavnega pravnega posla, potrebna soglasna izjava pogodbenih strank o vsebini takega posla oziroma o vsebini posla, ki se z navideznim prikriva. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo in v nadaljnjih pripravljalnih vlogah, enako tudi zakoniti zastopnik družbe P. d.o.o. (B.B.), zatrjevala, da tožena stranka nikoli ni želela skleniti neposredne kreditne pogodbe z družbo P. d.o.o., kakor tudi, da tožena stranka s tožečo stranko nikoli ni sklenila navideznega pravnega posla. Prvostopno sodišče gornje okoliščine ni presojalo po določbi 50. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) glede soglasja volj tožeče stranke, tožene stranke, L.I. d.o.o. in P. d.o.o., sodba pa tudi nima razlogov, na osnovi katerih je sodišče zaključilo, da je prišlo med pogodbenimi strankami do sklenitve navideznih kreditnih oziroma posojilnih pogodb. Prvostopno sodišče navedenega ni ugotavljalo, to pa po prepričanju pritožbe predstavlja nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava.

- Zmotno uporabo materialnega prava vidi tožena stranka tudi v okoliščini, da prvostopno sodišče sploh ni ugotavljalo, kateri od zakonitih zastopnikov tožene stranke bi naj navidezno pogodbo s tožečo stranko sklenil, glede na dejstvo, da sta priči R.P. in M.L., ki bi lahko bili v skladu z zakonskimi določili glede zakonitega zastopanja pristojni za sklepanje take pogodbe, zanikali kakršnokoli sodelovanje pri navideznem pravnem poslu, za katerega zgolj tožeča stranka zatrjuje, da je bil sklenjen. Navedeni priči hkrati nikoli nista mogli samostojno zastopati tožene stranke, saj je v skladu z Zakonom o bančništvu obvezno skupno zastopanje, tako da je lahko vsaka izmed navedenih prič zastopala toženo stranko skupaj s še enim članom uprave. Navedeno jasno izhaja tako iz vpogleda v javni sodni register, zato je moralo biti to dejstvo tožeči stranki tudi znano, hkrati pa je moralo biti tožeči stranki znano zaradi dolgoletnega sodelovanja s toženo stranko in opravljanja poklicnih dejavnosti kreditnega posredništva.

- Prvostopno sodišče se nadalje v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe neprepričljivo opredeli do osnovnega namena pogodbe, ki bi naj bil po mnenju prvostopnega sodišča zagotovitev denarnih sredstev družbi P. d.o.o. oziroma V.P. d.o.o.. Zaradi nedoločnosti obrazložitve v tem delu ni mogoče preizkusiti izpodbijane sodne odločbe iz vidika navideznosti pogodbe. V kolikor je bil pravi namen zagotovitev denarnih sredstev družbi V.P. d.o.o., bi moralo sodišče ugotavljati tudi pogodbeno voljo in soglasje te družbe o navideznosti pogodb. Sicer pa je priča B.T. prepričljivo in skladno izpovedala, da je pri posojilni pogodbi z družbo P. d.o.o. šlo za ločen posel od posla dokapitalizacije tožene stranke. Opisano zmotno ugotovljeno dejansko stanje ima za posledico nepravilno in nezakonito sodbo, ki jo tožena stranka izpodbija s pritožbenim razlogom v smislu določbe 340. člena ZPP, hkrati pa opisano ravnanje pomeni po prepričanju tožene stranke napačno uporabo materialnega prava. Nadalje pa takšno ravnanje predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka absolutne narave v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj glede teh navedb prvostopna sodba nima razlogov in je tudi ni mogoče preizkusiti.

- Poslovna volja in namen pravdnih strank je bil, da kredit po kreditnih pogodbah pridobi tožeča stranka, kar nedvomno izhaja iz pisnih dokazih, kakor tudi iz zaslišanj prič B.B. in M.L.. Sodišče je pri tem nekritično sledilo zgolj izpovedbi zakonitega zastopnika tožeče stranke, ki je vrh vsega še zmeraj povezan s tožečo stranko kot zakoniti zastopnik in družbenik in ima zaradi tega večji pravni interes za uspeh v tem sporu, medtem ko brez navedbe kakršnihkoli tehtnih razlogov ne verjame izpovedbam drugih prič (M.L., B.B.), ki pa več niso (ne kot družbeniki ne kot zakoniti zastopniki in ne kot zaposleni), povezani s toženo stranko in z družbo P. d.o.o.. Ob tem ne gre prezreti, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke izjavil, da so vse posojilne pogodbe sestavljali oni in ne tožena stranka. Prvostopno sodišče pri tem priči M.L. ne verjame zgolj iz razloga, ker bi naj slednja, glede na njen položaj pri toženi stranki, morala vedeti za namen kredita. Navedeno je v popolnem nasprotju z v postopku dokazanim dejstvom, da M.L. ni bila članica naložbene komisije, ki odloča o kreditiranju, niti ni pokrivala kreditno depozitnega poslovanja pri toženi stranki.

- Četudi bi tožena stranka vedela, da bo tožeča stranka s kreditom pridobljena denarna sredstva nadalje posodila družbi L.I. d.o.o., slednja pa družbi P. d.o.o., seznanjenosti tožene stranke ni mogoče enačiti z njeno poslovno voljo za sklenitev navidezne pogodbe. V tem primeru bi bila prava poslovna volja ravno takšna, kot je bila izražena, to je, da se ustvari več kreditnih in posojilnih razmerij. Posledično bi šlo za več povezanih pravnih poslov in pogodbe, ki jih sklepajo „slamnate osebe“. Pri pogodbah, ki jih sklepajo „slamnate osebe“, pa ne gre za navidezno pogodbo, temveč za veljavne pogodbe, in to tudi v primeru, če bi sopogodbenik dejansko poznal vlogo „slamnatih mož“. Zato tudi če bi bile kreditne pogodbe sklenjene s tožečo stranko kot „slamnato osebo“, ne gre za navidezno pogodbo, ki ne bi imela učinkov. V 8. do 11. točki obrazložitve sodišče prve stopnje opisuje dejansko stanje pri sklepanju pogodb, v katerih sodelujejo „slamnate osebe“, ne pa dejanskega stanja sklepanja navideznih pogodb.

- Tožena stranka v pritožbi še navaja, da sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov, zakaj bi naj bila neposredna sklenitev kreditne pogodbe med toženo stranko in družbo P. d.o.o. nična. Ker je po 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe „edini namen verige pogodb, da se prekrije ta ničen posel“, bi bilo prvostopno sodišče v okviru obrazložitvene maksime dolžno takšno svoje stališče, ki je očitno nasilni argument celotne odločitve, pojasniti in podrobno opredeliti, česar pa ni storilo, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopno sodišče bi moralo v primeru ugotovljene ničnosti po uradni dolžnosti paziti, da ne ugodi razpolaganju strank in tožbenemu zahtevku, ki nasprotuje prisilnim predpisom, kar pa je prav z izpodbijano sodbo storilo ter zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

- Ker Kreditna pogodba 00248/12 ne predstavlja navideznega pravnega posla in ima vse učinke med pravdnima strankama, prav tako pa denarna terjatev tožene stranke na podlagi predmetne pogodbe še zmeraj obstoji, ni nobene pravne podlage za vrnitev instrumentov zavarovanja, ki so bili toženi stranki izročeni s strani tožeče stranke v skladu z 11. členom predmetne kreditne pogodbe. Ker pri tej pogodbi ni šlo za navidezno kreditno pogodbo, je obstajala nasprotna zapadla denarna terjatev tožene stranke do tožeče stranke in so bili izpolnjeni zakonski pogoji za izvršitev pobotov, kakor je to navedeno in dokazano v 4. točke odgovora na tožbo. Zato je zavrnitev procesnega pobota neutemeljena. Zaradi vseh očitanih nepravilnosti izpodbijane sodbe je nepravilna tudi odločitev o stroških predmetnega pravdnega postopka, posledično pa utemeljena tudi pritožba zoper III., IV., V. in VII. točko izreka izpodbijane sodbe.

5. Pravdni stranki odgovorov na pritožbo nista podali.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbama, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je izpodbijana sodba obremenjena s postopkovnimi kršitvami absolutne narave, ki narekujejo njeno razveljavitev.

8. V obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka uveljavlja ugotovitev, da gre pri, med pravdnima strankama sklenjenih kreditnih pogodbah, za navidezne pravne posle, zaradi česar so le-ti v razmerju med njima brez pravnih učinkov. Posledično temu terja od tožene stranke vrnitev danih zavarovanj in plačilo zneska 9.755,53 EUR, ker naj bi tožena stranka iz naslova obravnavanih kreditnih pogodb izvršila enostranske pobote. Navideznost obravnavanih kreditnih poslov tožeča stranka temelji na tožbenih trditvah, da je v zadevna kreditna razmerja vstopila kot navidezni posojilojemalec, brez vsakršnih obveznosti in tveganj, z namenom, da se prikrije dejansko posojilo družbi P. d.o.o., saj direktno financiranje slednje zaradi bančnih pravil ni bilo dopustno. Tožena stranka je vsakršno navideznost pravnih poslov zanikala in zatrjevala, da je bila njena volja, da kredite odobri prav tožeči stranki in se je s trditvami o navideznosti seznanila šele v postopku zavarovanja z začasno odredbo, terjatev tožeče stranke, ki jo je slednja iz naslova obravnavanih kreditnih pogodb priglasila v stečajnem postopku nad družbo P. d.o.o., pa je bila tožeči stranki tudi v celoti priznana.

9. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo z obrazložitvijo, da sta kreditni pogodbi št. 00330/11 in št. 0331/11 za znesek v višini 200.000,00 EUR navidezni. Takšen zaključek prvostopnega sodišča temelji na presoji, da veriga pogodb finančnih transakcij v istem časovnem obdobju, v katerem se je intenzivno vršila tudi dokapitalizacija tožene stranke, potrjuje navedbe tožeče stranke, da je tožena stranka dala tožeči stranki kredit zato, da ga je le-ta preko vmesnih družb posredovala družbi P. d.o.o. in ta naprej družbi V.P. d.o.o., ki je dokapitalizirala toženo stranko. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je ta veriga pogodb prikrila kreditiranje tožene stranke družbe P. d.o.o. oziroma V.P. d.o.o., ki je s temi sredstvi kupila delnice P. d.d., takšen posel pa je ničen in je bil edini namen verige pogodb, da se prikrije ta ničen posel. - K pritožbi tožene stranke:

10. Sodišče prve stopnje je v točki 11 obrazložitve sodbe sicer pravilno opredelilo pravno naravo navidezne pogodbe, konstitutivne elemente in pravne učinke le-te, vendar presoje v opisanem materialnopravnem okviru, na kakršnega se je v obrazložitvi sklicevalo, ni opravilo. Pritožba na to utemeljeno opozarja. Čeprav je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je navidezna pogodba takšna pogodba, glede katere vlada soglasje strank, da naj pogodba zanje ne bi veljala, pa takšnega soglasja volj sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo. Ob dejstvu, da je tožena stranka kategorično zanikala, da ni nikoli želela skleniti neposredne kreditne pogodbe z družbo P. d.o.o., kot tudi, da s tožečo stranko ni sklenila navideznega pravnega posla, bi sodišče prve stopnje, kot to pravilno izpostavlja pritožba, navedene okoliščine moralo presojati v luči določb 50. člena OZ glede soglasja volj tožeče in tožene stranke ter družb L.I. d.o.o. in P. d.o.o. o navideznosti sklenjenih pravnih poslov oziroma o njihovem soglasju, da pogodbe zanje ne veljajo. Takšne presoje sodišče prve stopnje ni opravilo, oziroma je v celoti pritrditi pritožbi, da so v izpodbijani sodbi tovrstni razlogi, ki imajo naravo pravno odločilnih razlogov, povsem izostali.

11. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da prvostopno sodišče sploh ni ugotavljalo, kateri od zakonitih zastopnikov tožene stranke bi naj navidezno pogodbo s tožečo stranko sklenil, pri čemer sta priči P. in L., ki bi lahko bili v skladu z zakonskimi določili glede zakonitega zastopanja pristojni za sklepanje take pogodbe, zanikali kakršnokoli sodelovanje pri navideznem pravnem poslu, za katerega zgolj tožeča stranka zatrjuje, da je bil sklenjen navidezno. Pritožba v tem pogledu tudi utemeljeno graja neustreznost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je nekritično sledilo zgolj izpovedbi zakonitega zastopnika tožeče stranke, ni pa dokazno ocenilo nasprotnih relevantnih izpovedb zaslišanih prič P., L.., T., C. in V. ali jih je brez pravih argumentov ocenilo za neverodostojne. Od vseh številnih, v točki 3 obrazložitve sodbe navedenih dokazih, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo v dokazne namene, pa je obrazložitev sprejete odločitve tako skopa oziroma do tolikšne mere pomanjkljiva, da je pritrditi pritožbi, da ne omogoča preizkusa pravilnosti sprejete odločitve.

12. Predvsem, kot že obrazloženo, je povsem izostala za navidezno pogodbo relevantna presoja obstoja soglasja vseh subjektov zatrjevane navideznosti obravnavanih poslov, prav tako ni obrazložitve o tem, kdo je za toženo stranko izjavljal pogodbeno voljo in kakšna je le-ta bila, zato ni mogoče preizkusiti zaključka prvostopnega sodišča iz 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, da pravdni stranki nista hoteli, da med njima posojilna pogodba velja.

13. Zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih, kar onemogoča preizkus pravilnosti sprejete odločitve, je izpodbijana sodba obremenjena s postopkovno kršitvijo absolutne narave iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki narekuje njeno razveljavitev.

14. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje v smeri materialnopravno pravilne odločitve opraviti za zatrjevano navideznost pogodb relevantno presojo obstoja soglasja volj pogodbenih subjektov oziroma njihovega soglasja o tem, da zapisana pogodbena volja ne predstavlja njihove prave volje. Pri tem bo moralo biti sodišče prve stopnje pozorno tudi na utemeljene pritožbene navedbe o tem, da zgolj védenja tožene stranke (oziroma njenih posameznikov), da bo tožeča stranka s krediti pridobljena sredstva posodila družbi L.I. d.o.o., slednja pa družbi P. d.o.o., ni mogoče enačiti z njeno poslovno voljo za sklenitev navidezne pogodbe in v tem pogledu morda utemeljenih pritožbenih navedb, da je v obravnavani zadevi lahko šlo za več povezanih pravnih poslov in pogodb, ki so jih sklepale „slamnate osebe“. Hkrati bo moralo upoštevati dejstvo različnega položaja oseb, ki so bile potrditvah tožeče stranke udeležene pri poslih, ki so predmet zadeve, saj ni nepomembno po toženi stranki zatrjevano dejstvo, da so osebe, vpletene v zatrjevane posle (npr. L., B., P.), nastopale v vlogi družbenikov družb M. d.o.o. oziroma P. d.o.o. in ne kot predstavniki oziroma zastopniki tožene stranke. Pri ponovni odločitvi pa se bo moralo sodišče prve stopnje tudi kritično opredeliti do ostalih pritožbenih navedb, do katerih se sodišče druge stopnje, glede na ugotovljeno procesno kršitev, ni posebej opredeljevalo.

- K pritožbi tožeče stranke:

15. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je ugotovilo navideznost med pravdnima strankama sklenjenih kreditnih pogodb do višine 200.000,00 EUR, v presežku do višine 225.000,00 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

16. Tožeča stranka tako sprejeti odločitvi in obrazložitvi, ki jo je zanjo ponudilo sodišče prve stopnje, utemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

17. Neutemeljen je sicer očitek protispisnosti, ki je podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin (ali zapisnikov o izpovedbah prič), torej takrat, ko je sodišče (tem) listinam pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo v resnici imajo. Ni pa te kršitve, če sodišče drugače (kot stranke) oceni vrednost posameznega dokaza. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje očitno drugače, kot to izkazujejo trditve tožeče stranke in v dokazne namene predložene listine, ocenilo višino denarne vrednosti, ki naj bi imela navidezno naravo.

18. Vendar tožeča stranka utemeljeno uveljavlja pomanjkljivost obrazložitve prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka znesek v višini 200.000,00 EUR kot navidezni pravni posel posredovala družbi L.I. d.o.o. in naprej družbi P. d.o.o., ostala sredstva pa naj bi porabila za lastno poslovanje, ker naj bi bilo drugače nerazumljivo, da bi kredita, ki ju je prejela zgolj zato, da ju posreduje naprej kot navidezna kredita, poplačevala iz lastnih sredstev. Sodišče prve stopnje je še obrazložilo, da tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene podlage niti dokazov, da je znesek 25.000,00 EUR plačala brez pravne podlage, kar je, glede na obsežno poslovno sodelovanje med pravdnima strankama, po oceni sodišča prve stopnje, malo verjetno.

19. Takšna obrazložitev onemogoča preizkus pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da je znesek 200.000,00 EUR dejansko tisti znesek, ki ga je tožeča stranka kot navidezni pravni posel posredovala družbi L.I. d.o.o. in naprej P. d.o.o., saj spisu priložene pogodbe izkazujejo denarni tok od tožeče stranke (ki je na podlagi kreditnih pogodb prejela od tožene stranke sredstva v skupni višini 300.000,00 EUR) v višini 225.000,00 EUR družbi L.I. d.o.o. in od slednje na družbo P. d.o.o. v višini 255.000,00 EUR. Sicer pa višina denarnega toka po obravnavanih pogodbah med pravdnima strankama tekom postopka niti ni bila sporna, kot utemeljeno v pritožbi uveljavlja tožeča stranka, zato sodišče prve stopnje ni imelo razlogov, da bi v višino izkazanih denarnih tokov dvomilo. Obrazložitev, ki jo je ponudilo sodišče prve stopnje za takšno odločitev, pa je povsem arbitrarna, saj sodišče zanjo ni ponudilo razlogov, ki bi temeljili na preizkusljivi dokazni presoji. Pritrditi je zato pritožbi tožeče stranke, da je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu obremenjena s postopkovno kršitvijo absolutne narave po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

20. Ob upoštevanju sprejete odločitve sodišča druge stopnje o pritožbi tožene stranke, se bo sodišče prve stopnje v novem sojenju, če bo, glede na vse že prej obrazloženo, ugotovilo obstoj pravne podlage uveljavljanega zahtevka, pri presoji ustreznosti njegove višine moralo izogniti ugotovljenim procesnim kršitvam in odločitev, ki jo bo glede višine zahtevka sprejelo, obrazložiti z razlogi, ki bodo omogočali preizkus njene pravilnosti.

21. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbama tožeče in tožene stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih I., III., IV., V., VI. in VII. točki izreka razveljavilo in v navedenem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj ugotovljenih kršitev glede na njihovo naravo samo ne more odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP).

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.