Jedro

Če prosilec zamolči, da je prošnjo za azil vložil že v drugih državah, se njegova prošnja v Sloveniji zavrne kot očitno neutemeljena, ker zavaja oz. zlorablja postopek. Identifikacija prosilca se ugotavlja iz fotografij in prstnih odtisov, ki jih je treba vsakemu prosilcu v vsaki državi odvzeti oz. ga slikati.

Dokončno dokazno oceno, tudi skladnost prstnih odtisov, opravi organ države članice EU.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/03) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.8.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji, in sicer zato, ker je namerno prikril, da je že pred tem vložil prošnjo za azil trikrat v Belgiji in po enkrat v Nemčiji, v Luksemburgu in v Italiji, kar pomeni zavajanje oziroma zlorabo postopka, zato je njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi s 4. alineo 36. člena ZAzil. Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka. Pojasnilo je vsebino določb 2. odstavka 35. člena ZAzil in 4. alinee 36. člena ZAzil. Ker je tožnik na izrecno vprašanje tožene stranke, ali je že v kateri drugi državi zaprosil za priznanje azila, rekel, da ni zaprosil, tožena stranka pa je na podlagi evidence "Eurodac" s primerjavo prstnih odtisov ugotovila, da ta tožnikova izjava ne drži in da je že večkrat zaprosil za azil v drugih državah, je tudi po presoji prvostopnega sodišča podan razlog iz 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v povezavi s 4. alineo 36. člena ZAzil za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene zaradi zlorabe in zavajanja postopka, za kar se šteje tudi zatajitev predhodnih prošenj v drugih državah. Kot neutemeljene je sodišče prve stopnje zavrnilo pritožbene navedbe, da bi bilo treba v postopek pritegniti izvedenca, ki bi ponovno pregledal tožnikove prstne odtise in opravil primerjavo, ker da tožnik ne zaupa skladnosti prstnih odtisov, ugotovljenih preko računalnika. Tožnik ni navedel, katere napake bi bile v poročilu Eurodac, ni izrecno zanikal, da bi svoje prošnje za azil podal že tudi v Belgiji, Nemčiji, Luksemburgu in Italiji, ni predstavil, v čem naj bi bil dodatno potreben izvedenec in tudi ni navedel drugih dejstev in okoliščin, ki naj bi jih sodišče izvedlo in bi lahko vplivali na drugačno odločitev v tem primeru. Zato je prvostopno sodišče odločilo na seji senata. Kot pavšalne pa je zavrnilo pritožbene ugovore, ki se nanašajo na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in na napačno uporabo materialnega prava, ker teh ugovorov tožnik z ničemer ni pojasnil. Zoper prvostopno sodbo vlaga tožnik pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava. V tožbi je navedel, da se ne strinja s podatki, pridobljenimi preko Eurodac in to tudi obrazložil, saj iz odločbe ni razvidno, kaj je posredoval Eurodac, niti, ali je in kako je ta organ strokovno usposobljen za ugotavljanje skladnosti prstnih odtisov. Zato je predlagal angažiranje izvedenca, ki naj bi opravil primerjavo prstnih odtisov, ki so bili posredovani iz centralne baze podatkov EU. Sodišče tega dokaza ni izvedlo, tožnik pa je že ob podaji prošnje za azil povedal, da še nikoli ni zaprosil za azil, zato je logično, da se te navedbe niso ponavljale v tožbi. Sodišče pa je brez argumentov zavrnilo tožnikov dokazni predlog, zato je storjena bistvena kršitev določb postopka in je posledično napačno ugotovljeno dejansko stanje ter napačno uporabljeno materialno pravo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita. Za to odločitev je sodišče navedlo utemeljene razloge, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje.

Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Obveznost odvzema prstnih odtisov in njihova primerjava s prstnimi odtisi v bazi Eurodac temelji na Uredbi Sveta ES, št. 2725/2000 z dne 11. decembra 2000, o vzpostavitvi Eurodac za primerjavo prstnih odtisov za učinkovito uporabo Dublinske konvencije (v nadaljevanju Uredba). Po Uredbi je treba vsakemu prosilcu za azil v katerikoli državi članici Evropske unije na predpisan način odvzeti prstne odtise in jih poslati v bazo Eurodac, kjer se opravi računalniška primerjava s prstnimi odtisi v tej bazi in ugotovi, ali je prosilec že v kateri od drugih držav članic vložil prošnjo za azil. Primerjava prstnih odtisov poteka po posebnem računalniškem programu. Po določbi 6. točke 4. člena Uredbe dokončno identifikacijo opravi država članica, iz katere izvirajo podatki.

To identifikacijo je v obravnavanem primeru na podlagi podatkov Eurodac in sporočenih zadetkov skladnosti prstnih odtisov izvedla tožena stranka, ki je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da je po teh podatkih tožnik že vložil prošnje za azil trikrat v Belgiji in po enkrat v Nemčiji, v Luksemburgu in v Italiji. Ker tožnik v tožbi ni navedel, zakaj in v čem dvomi v te ugotovitve in zakaj zahteva primerjavo prstnih odtisov z izvedencem, je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo njegov predlog za dokazovanje z izvedencem. Po določbi 243. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se v upravnem sporu na podlagi 1. odstavka 16. člena ZUS ustrezno uporablja glede vprašanj postopka, ki jih ZUS ne ureja, namreč sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. V tem primeru pa sodišče samo ni ugotavljalo dejanskega stanja, temveč je svojo odločitev oprlo na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka. Pri tem tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljno ni dvomilo v presojo tožene stranke, ki je na podlagi zadetkov skladnosti prstnih odtisov iz baze Eurodac ugotovila, kje in kolikokrat je tožnik že prej vložil prošnje za azil. Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v zanesljivost računalniške baze prstnih odtisov in zanesljivost računalniške primerjave prstnih odtisov kot strokovno-tehnične predpisane metode za ugotovitev identičnosti prstnih odtisov, odvzetih isti osebi v različnih (ali isti) državah in tudi ne v, s strani tožene stranke, ugotovljeno istovetnost prstnih odtisov tožnika v obravnavanem primeru. Glede na določbo 2. odstavka 213. člena ZPP sodišče samo odloča, izvedbo katerih dokazov bo dopustilo, in ker mora zavrnitev izvedbe predlaganega dokaza utemeljiti, kar je storilo tudi v tem primeru, po presoji pritožbenega sodišča ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu, ker je prvostopno sodišče zavrnilo dokazovanje z izvedencem.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.