Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da bistvo očitanega ni v tem, da tožnik ni ravnal strokovno, temveč da je ravnal skrajno preko meja dopustnega ravnanja. Navedeno ne kaže na nasprotujoče si razloge v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi v primeru VIII Ips 131/2016 je šlo za podobno zavzemanje tožnika (kateremu je bilo sicer očitano nasilje drugačne vrste), da bi bilo potrebno natančneje (z izvedencem) raziskati, ali je deloval v okviru stroke. Tako kot v navedenem primeru tudi v obravnavanem primeru ni bilo potrebno pridobiti izvedenskega mnenja o strokovnem postopanju, saj ni šlo npr. za očitek neke mejne, težko določljive prekoračitve pravil stroke, ampak za očitek nasilja nad oskrbovanko.

Ni pomembno, kakšno bi bilo na splošno strokovno postopanje v podobnih primerih s problematičnimi oskrbovanci. Sporno ravnanje z mladoletno, ki je trajalo dlje časa (dve uri), se izmika vprašanjem strokovnosti takšnega ravnanja in vodi le v presojo delovnopravnih posledic zaradi kršitve pogodbenih obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi z dne 11. 5. 2015, na ugotovitev, da delovno razmerje med strankama ni prenehalo, pač pa je trajalo do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, na priznanje pravic za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter na plačilo denarnega nadomestila po 118. členu ZDR-1 v višini 8.400,00 EUR. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo (razen zoper del, da tožena stranka sama krije svoje stroške) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je zaključilo, da je bil do mladostnikov agresiven, nasilen, ustrahovalen. Dokazna ocena ni v skladu z metodološkimi pravili iz 8. člena ZPP, saj je sodišče izvedlo le nekatere dokaze, dokazov tožnika glede posameznih dogodkov pa ni izvedlo. S tem je storilo bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršilo je tudi 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je zaključilo, da tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana zaradi nepravilne uporabe strokovnih prijemov, ampak zaradi nedopustnega ravnanja, ki je presegalo meje zakonitega ravnanja. Da bi prišlo do takšnega zaključka, bi moralo postaviti izvedenca, da poda mnenje, ali je bilo tožnikovo ravnanje 9. 3. 2017 strokovno. Glede tega sodišče neutemeljeno ni zaslišalo A.A., B.B., C.C. in D.D., da bi izpovedali, kako ravnati v primeru agresivnega vedenja mladostnika. Kot neresničen se je pokazal očitek tožene stranke, da je tožnik po E.E. prišel nepooblaščeno, saj je imel za to soglasje F.F.. Tožnik uveljavlja še kršitev postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj pisni izjavi G.G. in F.F. ne izpolnjujeta pogojev za pisno izjavo priče po ZPP. Zato sodišče nanju ne bi smelo opreti zaključkov. Sodišče je navedeni osebi zaslišalo, priči pa nista izpovedali tako, kot izhaja iz njunih pisnih izjav, zato bi sodišče moralo upoštevali le njuni izpovedi, ne tudi pisnih izjav. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik E.E. opozoril na njegovo poškodbo kolena, ona pa ga je brcnila ravno tja, za tem pa naj bi jo tožnik s kolenom pritisnil na vrat, ob tem pa žalil, vendar pa to izhaja zgolj iz izjav, priči o tem nista izpovedali. Podana je tudi protispisnost po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izpovedi G.G. in med samim zapisnikom o njegovi izpovedi. Ni res, da je izpovedal, da je tožnik E.E. žalil, klofutal, ji s kolenom stopil na vrat in jo tako dušil. Izpovedi F.F. in G.G. nista verodostojni. Nista specificirala, katere žaljivke je tožnik izrekel E.E.. F.F. je govoril o nestrokovnem ravnanju tožnika s E.E., ni pa znal pojasniti, kako se v takšnih primerih sploh ravna strokovno. Priči sta izpovedovali, da naj bi tožnik E.E. dušil, a na E.E. ni bilo zunanjih znakov o tem, kar kaže na njuno neverodostojnost. Napačen je zaključek sodišča, da F.F. zaradi brutalnosti tožnika ni želel sodelovati v postopku omejevanja E.E., saj je pravi razlog pasivnosti F.F. njegovo pomanjkanje strokovnega znanja glede takšnih primerov agresivnih mladostnikov. Sodišče ni podalo razlogov, v čem naj bi se kazalo tožnikovo nasilno ravnanje do E.E., niti ni pojasnilo, v čem naj bi se kazala prestrašenost F.F. in G.G. pri njunem izpovedovanju o tožnikovih ravnanjih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Nasprotuje tudi oceni sodišča, ki pričama H.H. in I.I. zaradi njune neposredne vpletenosti v dogodek ni verjelo. Sodišče po eni strani I.I. oceni kot neverodostojno pričo, verjame pa mu, da je treba agresivne mladostnike fizično omejiti. Tako je očitno, da je sodišče upoštevalo zgolj izjave prič, ki so bile tožniku v škodo, pri pričah, ki so mu bile v prid, pa je iskalo razloge o njihovi neverodostojnosti. S tem je kršilo tožnikovo pravico iz 22. člena Ustave RS. Pri presoji nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka se je neutemeljeno sklicevalo na ostale očitke iz izredne odpovedi, ki jih ni docela konkretiziralo niti ni podalo ključnih razlogov, zakaj naj bi ti predstavljali kršitve pogodbe o zaposlitvi (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Meni tudi, da odpoved ni bila podana pravočasno, saj ni mogoče verjeti izpovedi ravnateljice, da je informacije o tem dogodku dobila šele na učiteljskem zboru 11. 4. 2017. Tožnik je namreč takoj po dogodku 9. 3. 2017 napisal uradni zaznamek, ki ga je poslal tudi na e-mail ravnateljice, ki bi zato morala prej reagirati in opraviti poizvedbe o tem. Tudi ne drži, da ni bil diskriminiran v primerjavi z F.F., ki ni odreagiral, a ga ni doletela sankcija kot tožnika. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z odločilnimi dejanskimi ugotovitvami in zavzetimi pravnimi stališči sodišča prve stopnje, ki je v tej zadevi odločalo drugič. Tudi prvič je tožbeni zahtevek (ki se je takrat glasil še na reintegracijo, ne na sodno razvezo) zavrnilo. Pritožbeno sodišče je s sklepom Pdp 122/2018 z dne 11. 4. 2018 tožnikovi pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, zlasti zaradi ugotovitve obstoja absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč zavrnitev številnih dokaznih predlogov obrazložilo le s tem, da je vsa pravno relevantna dejstva ugotovilo že na podlagi izvedenih dokazov, zato je bila izvedba dodatnih dokazov nepotrebna. S takšno pavšalno zavrnitvijo dokaznih predlogov sodišče ne zadosti pravici stranke do izjave oziroma obveznosti sodišča, da odgovori nanjo. Šlo je tudi za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, kar prav tako predstavlja navedeno kršitev postopka. Dokazne predloge je dopustno zavrniti, če so neprimerni, očitno nerelevantni ali nepotrebni, kar vse mora sodišče jasno obrazložiti. Sodišču prve stopnje torej ni naložilo izvedbe vseh predlaganih dokazov, ampak da bolj določno obrazloži razloge za njihovo neizvedbo (če npr. že ena ugotovljena kršitev zadostuje za utemeljenost odpovednega razloga, ni potrebno izvesti vseh dokazov, ki se nanašajo na dokazovanje ostalih očitanih kršitev iz odpovedi).

7. Tožena stranka je tožniku (zdravstvenemu tehniku) 11. 5. 2017 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. alineji (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in 2. alineji (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Očitki se nanašajo na naslednje dogodke: - 7. 1. 2017 je tožnik med skupinskim sestankom v vzgojni skupini mladostnika J.J. zgrabil za vrat, ga držal z svojimi nogami za njegove noge in ga pričel daviti. Pred tem je mladostniku rekel, da še ne ve, kako zmešan je tožnik, ter da naj ne provocira. Istega dne je tožnika med delovnim časom v vzgojni skupini obiskal prijatelj, s katerim se je zadržal v pogovoru 30 - 45 minut, mladostnikom pa ga predstavil kot lastnika ukradenega vozila. Tega dne je tudi spal na delovnem mestu vpričo mladostnikov.

- 15. 2. 2017 se je tožnik nahajal skupaj z A.A. v ambulanti ter se sporekel z mladostnikom K.K., zaprl vrata ambulante, tako da nihče ni videl, kaj se notri dogaja, notri pa očitno nasilno ravnal do mladostnika K.K., pri tem je bilo iz ambulante slišati tožnika: ''Misliš, da se jaz ravnateljice bojim?''.

- 9. 3. 2017 je tožnik v času, ko se je vzgojna skupina z vzgojiteljem F.F. odpravljala v telovadnico, nepooblaščeno prišel po mladoletnico E.E., jo odpeljal iz vzgojne skupine z obrazložitvijo, da se z njo pogovori o odnosih med njo in zdravstvenim tehnikom, v katerega naj bi bila zaljubljena. Po pogovoru bi jo moral glede na dogovor z vzgojiteljem pripeljati nazaj v telovadnico. Vzgojitelju je prišel povedat, da se nekaj dogaja s E.E., ki je bila na hodniku pred telovadnico vidno vznemirjena in se ni želela vrniti v telovadnico. Tožnik jo je odvlekel v skupino, ji govoril žaljivke in neprimerne besede, jo lasal, brcal, porival ob steno telovadnice in grobo omejeval. S pomočjo dveh tehnikov jo je odnesel v skupino, pri čemer jo je prijel za okončino kot žival in dvignil v zrak. Padla je na tla, vlekel jo je v skupino ter nad njo izvajal nasilna dejanja - lasanje, brcanje, ruvanje, metanje na tla, ponovno izrekanje žaljivk, grobo omejevanje, prav tako jo je s kolenom pritisnil na njen vrat in jo dušil do pomodritve.

- 3. 4. 2017 je tožnik davil mladostnika K.K., dokler ni podpisal izjave, da je kadil travo. Siloma ga je slekel do golega, da bi preveril, ali ima še kaj trave pri sebi. Istega dne je tožnik mladostnika L.L. nagnil čez rob okna s kretnjami, ki so nakazovale, da ga bo vrgel čez okno in ga držal, dokler ni priznal, da je kadil travo.

- 10. 4. 2017 je z roko močno pritiskal okoli vratu mladostnika K.K. in ga davil. - 12. 4. 2017 je tožnik na sestanku vzgojiteljev in učiteljev zasliševal vzgojiteljico M.M. ter ji grozil, da jo bo pustil samo, ko jo bo mladostnik napadel. 8. Tožena stranka je tožniku poleg naklepnih hujših kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 očitala tudi kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja po 1. alineji 110. člena ZDR-1, in sicer kaznivega dejanja mučenja iz 135a. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.), kaznivega dejanja nasilništva iz 296. člena KZ-1 in kaznivega dejanja surovega ravnanja iz 192. člena KZ-1. 9. Sodišče prve stopnje je v prvotnem postopku kot najtežje očitke iz odpovedi izpostavilo kršitve, ki se nanašajo na mladostnika J.J. in K.K. ter na mladostnico E.E.. Pritožbeno sodišče se je s tem strinjalo, v obsežnem razveljavitvenem sklepu je izrazilo strinjanje tudi z večino drugih ugotovitev in stališč sodišča prve stopnje, čeprav je, kot že pojasnjeno, zaradi kršitve kontradiktornosti, tožnikovi pritožbi ugodilo in sodišču prve stopnje naložilo njeno odpravo v ponovljenem postopku. Sodišče prve stopnje se je v ponovljenem sojenju glede odpovednega razloga osredotočilo le na dogodek z dne 9. 3. 2017 in presodilo, da že zgolj obstoj tega očitka zadošča za utemeljenost izredne odpovedi po 1. in 2. alineji 110. člena ZDR-1. 10. Sodba vsebuje vse odločilne razloge za takšno odločitev. Ni res, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, v čem se je kazalo tožnikovo nasilno ravnanje do oskrbovanke. V 10. tč. obrazložitve je opredelilo vsa dejanja tožnika, ki jih je spoznalo kot nasilna (grobo omejevanje oskrbovanke, potiskanje kolena na njen vrat, žalitve). Prav tako je v 11. točki obrazložitve navedlo razloge, zakaj ni bilo možno nadaljevanje delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1), o katerih več v nadaljevanju. Pritožba neutemeljeno meni, da je kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana tudi zato, ker da sodišče ni pojasnilo, v čem naj bi se kazala prestrašenost prič pri izpovedovanju o tožnikovih ravnanjih. Očitana kršitev v smislu pomanjkljive obrazložitve sodbe je podana, če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, kar pa za očitano ne velja.

11. Pritožba s takšnimi navedbami, poleg še nekaterih, izpodbija verodostojnost prič, ki jim je sodišče sledilo, s čimer nasprotuje dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje. Poleg tega pritožba tudi izrecno uveljavlja kršitev 8. člena ZPP, češ da sodišče dokazne ocene ni oblikovalo v skladu z metodološkimi napotki iz te določbe. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v skladu s formalnimi okviri proste presoje dokazov, ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter je glede izvedenih dokazov in odločilnih dejstev tudi v zadostni meri analitična in sintetična. To, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, nima za posledico nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prav tako je sodišče ustrezno pojasnilo, zakaj je verjelo skladnim (pisnim in ustnim) izjavam prič F.F. in G.G., očevidcema, ki sama nista bila vpletena v dogodek, ne pa pričama H.H. in I.I.. H.H. je bil tudi sam akter dogajanja, zaradi katerega mu je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, izpoved I.I. o tem, kdaj se je sam vmešal v dogajanje, pa je bila povsem v nasprotju z izpovedmi vseh ostalih zaslišanih, zaradi česar je sodišče utemeljeno podvomilo v verodostojnost njegovega nadaljnjega pričanja. Opozorilo pritožbe, da mu je sodišče verjelo glede potrebne omejitve agresivnih oskrbovancev (kar je nenazadnje splošna okoliščina v okolju tožene stranke), še ne pomeni, da je verodostojnost te priče obravnavalo nedopustno selektivno. Tožnik poenostavljeno trdi (in se glede tega neutemeljeno sklicuje na kršitev 22. člena Ustave RS - enako varstvo pravic), da je sodišče priče, ki so izpovedovale njemu v škodo, pač ocenilo kot verodostojne, tiste, ki so mu izpovedovale v prid, pa kot neverodostojne. To, kateri izpovedi in zakaj sodišče verjame, je stvar presoje dokazov. Sodišče prve stopnje pri tem ni bilo arbitrarno, ampak je svoje zaključke ustrezno obrazložilo.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da bistvo očitanega ni v tem, da tožnik ni ravnal strokovno, temveč da je ravnal skrajno preko meja dopustnega ravnanja. Navedeno ne kaže na nasprotujoče si razloge v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi v primeru VIII Ips 131/2016 je šlo za podobno zavzemanje tožnika (kateremu je bilo sicer očitano nasilje drugačne vrste), da bi bilo potrebno natančneje (z izvedencem) raziskati, ali je deloval v okviru stroke. Tako kot v navedenem primeru tudi v obravnavanem primeru ni bilo potrebno pridobiti izvedenskega mnenja o strokovnem postopanju, saj ni šlo npr. za očitek neke mejne, težko določljive prekoračitve pravil stroke, ampak za očitek nasilja nad oskrbovanko.

13. Ni pomembno, kakšno bi bilo na splošno strokovno postopanje v podobnih primerih s problematičnimi oskrbovanci. Sporno ravnanje z mladoletno E.E., ki je trajalo dlje časa (dve uri), se izmika vprašanjem strokovnosti takšnega ravnanja in vodi le v presojo delovnopravnih posledic zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. Ker torej vprašanje strokovnosti oziroma primernosti ni bilo relevantno, je sodišče utemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožnika v zvezi s tem (postavitev ustreznega izvedenca, zaslišanje A.A., B.B., C.C. in D.D.). Zato je v zvezi s tem neutemeljen tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Kot je pritožbeno sodišče nakazalo že v razveljavitvenem sklepu, bi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi nenazadnje zadostovale že grobe žalitve mladostnice, očitek fizičnega ravnanja pa daleč presega meja dopustnega. Tudi se je postavilo na jasno stališče, da je ravno ta očitana kršitev ključna za presojo utemeljenosti odpovednega razloga, vseeno pa je bilo potrebno tožniku omogočiti dokazovanje nasprotnega oziroma jasno obrazložiti, zakaj naj izvedba dokazov z zaslišanjem prič H.H. in I.I. ne bi bila potrebna.

15. Sodišče prve stopnje je poleg izpovedi ključnih prič F.F. in G.G. upoštevalo tudi njuni izjavi, ki sta ju po dogodku podala delodajalcu in vsebino katerih sta priči v svojih izpovedih potrdili. Glede teh izjav pritožba neutemeljeno uveljavlja procesno kršitev, ko poudarja, da ne gre za pisni izjavi prič, pridobljeni v skladu z določbo 236.a člena ZPP. Četudi res ne gre za pisni izjavi prič po tej določbi, pa gre še vedno za upoštevna listinska dokaza, glede katerih je pomembno predvsem to, da ne nasprotujeta vsebini naknadno podanih izpovedi prič. Pritožba navaja, da priča G.G. ni izpovedal o tem, da je tožnik E.E. žalil, klofutal ter s kolenom stopil na vrat in jo tako dušil, sodišče pa obrazloži, da to izhaja iz njegove izpovedi, zaradi česar zatrjuje protispisnost po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedeno je predmet pisne izjave. Četudi priča o tem ni neposredno izpovedala, pa se je v izpovedi na to listino sklicevala oziroma potrdila njeno vsebino, zaradi česar pritožbeno sodišče protispisnosti ali pa zmotne ugotovitve dejanskega stanja ne ugotavlja. Sicer pa pritožba na več mestih na takšen neustrezen način primerja dele izpovedi prič in vsebino omenjenih listin ter s tem neutemeljeno prikazuje nasprotje med pisnimi in ustnimi izjavami pa tudi neverodostojnost prič.

16. Pritožba glede očitanih postopkovnih kršitev navaja še to, da sodišče prve stopnje ni izvedlo s strani tožnika predlaganih dokazov glede ostalih očitkov iz izredne odpovedi (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). S sklicevanjem na 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja še, da sodba glede teh ostalih očitkov iz odpovedi ne vsebuje razlogov. Ker pa je sodišče prve stopnje utemeljenost odpovednega razloga obrazložilo že zgolj na podlagi kršitve z dne 9. 3. 2017, je utemeljeno zavrnilo predlagane dokaze, ki se nanašajo na ostale očitke iz odpovedi. Navedeno pritožbeno zavzemanje za raziskovanje ostalih očitkov iz odpovedi tako v zvezi s presojo utemeljenosti odpovednega razloga ni logično, utemeljeno pa je glede razlogovanja sodišča prve stopnje v zvezi z dodatnim pogojem za zakonitost izredne (prvi odstvek 109. člena ZDR-1), o čemer še v 21. točki obrazložitve predmetne sodbe.

17. Ne drži pritožbena navedba, da je bila izredna odpoved z dne 11. 5. 2017 podana prepozno. Po drugem odstavku 109. člena ZDR-1 mora delodajalec izredno odpoved podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo ravnateljici tožene stranke, da je za prve informacije o tem dogodku zvedela na učiteljskem zboru, ki je bil 11. ali 12. aprila 2017. Nato je (med 14. 4. 2017 in 20. 4. 2017) zbirala potrebne izjave od delavcev tožene stranke in od mladostnikov. Šele po zbranih izjavah je imela zadosti informacij za ugotovitev razloga za izredno odpoved, kar pomeni, da je bila podana znotraj 30-dnevnega roka. Ni ključna pritožbena navedba, da je tožnik ravnateljico že na dan spornega dogodka po e-mailu obvestil o dogodku, da bi posledično morala takoj opraviti poizvedbe o tem ter da bi bilo na to treba vezati začetek teka roka. Iz omenjenega obvestila ne izhajajo nobene obremenilne okoliščine za tožnika v smislu kršitev delovnih obveznosti, ki bi terjale odpoved pogodbe o zaposlitvi.

18. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo potek dogodka z dne 9. 3. 2017 – da je tožnik oskrbovanko žalil, lasal, brcal, ruval, porival ob steno ter ji s kolenom stisnil vrat in jo dušil do te mere, da je pomodrela. Priča F.F. je pojasnil, da je bila oskrbovanka pred dogodkom mirna, po dogodku pa hudo razburjena. Tožnik jo je vlekel za lase, jo spotikal, ji grdo govoril ter jo vlekel. F.F. je izpovedal tudi o strahu pred tožnikom, da je bila njegova prestrašenost glavni razlog, zakaj se je distanciral od dogodka. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je F.F. dejansko njegovo pomanjkanje strokovnega znanja oviralo pri tem, da tožniku ni pomagal pri dogodku. Sodišče je tudi na podlagi izpovedi G.G. ugotovilo, da je tožnik pri ravnanju z mladostnico pretiraval, da je bil glasen, da je tudi v njih (prisotnih delavcih) vzbudil strah in je bila v tem nezmožnost njihovega reagiranja na dogodek. To, da tožnik ni nepooblaščeno prišel do oskrbovanke, kot mu je očitala izredna odpoved, ne more privesti do zaključka o neutemeljenosti odpovednega razloga, bistvo katerega je samo ravnanje z oskrbovanko.

19. Kot nakazano, bi že grobe žalitve oskrbovanke utemeljevale odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, pri čemer ni odločilno pritožbeno navajanje, da F.F. in G.G. nista dobesedno ponovila, za kakšne žaljivke je šlo. Ker pa je sodišče ugotovilo tudi nedopustno fizično ravnanje z oskrbovanko, je relevantna tudi 1. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1, v zvezi z njo pa je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da sporno ravnanje tožnika izpolnjuje vse znake kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 50/12 in nasl.). Neprimerna je pritožbena navedba, da na oskrbovanki ni bilo videti modric, sicer pa se zdravstveno stanje oskrbovanke tudi ni preverjalo takoj po dogodku, ampak z zamikom, kasneje, ko je ravnateljica začela zbirati informacije o tem.

20. Pritožba neutemeljeno vztraja, da je tožena stranka tožnika diskriminirala s tem, ker ni izrekla ustrezne sankcije tudi F.F.. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, zatrjevane kršitve po svoji naravi in teži niso primerljive, prav tako je v presoji delodajalca, ali in če, za kakšno sankcijo se odloči. Ne gre za relevantno vprašanje enake obravnave, ki bi lahko privedlo do tožnikovega uspeha v pritožbenem postopku.

21. Za presojo zakonitosti odpovedi so relevantne tudi okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje izpostavilo v 11. točki obrazložitve - v zvezi s prvim odstavkom 109. člena ZDR-1, ki poleg obstoja odpovednega razloga določa dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi - da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, pač pa je potrebno takojšnje prenehanje delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno zaključilo, da je tožena stranka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnikovo delo. Pri tem se je, kot že nakazano, resda neustrezno sklicevalo tudi na ostale očitke iz odpovedi, ki pa jih ni raziskalo niti ne obrazložilo. Zato pritožba s tem v zvezi utemeljeno uveljavlja kršitev 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar pa še ne pomeni, da navedeni pogoj za zakonitost odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 ni podan. Za presojo izgube zaupanja tožene stranke v tožnikovo delo je namreč ključno predvsem tožnikovo delovno mesto, dejavnost tožene stranke (vzgojni zavod) in populacijo, s katero je imel tožnik opravka (mladostniki), kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo.

22. Ker v pritožbi uveljavljani razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, krije sam svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).