Jedro

Tožnik se v pritožbi izrecno sklicuje na kršitev določbe prve alineje prvega odstavka 32. člena ZDSS-1, kar ni dovoljeni pritožbeni razlog.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Tožena stranka je na podlagi Uredbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih (Ur. l. RS, št. 95/2006 - v nadaljnjem besedilu: uredba) s sklepoma z dne 17.1.2007 in 22.6.2007 tožniku priznala povračilo stroškov prevoza na delo in z dela na relaciji od bivališča do železniške postaje B. v višini kilometrine za razdaljo 2,6 km, od železniške postaje B. do železniške postaje Š. v višini mesečne vozovnice za vlak in od železniške postaje Š. do delovnega mesta v S. v. pa kilometrino za razdaljo 1,1 km. Za dneve, ko tožnik dokaže, da z uporabo javnega prevoza ne bi mogel izpolniti dnevne delovne obveznosti, mu je priznala kilometrino za relacijo od bivališča do delovnega mesta v dolžini 52 km.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku in sklep tožene stranke z dne 22.6.2008 odpravilo, sklep z dne 17.1.2007 pa spremenilo tako, da je tožnik upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela na relaciji od bivališča do delovnega mesta in nazaj v skupni razdalji 104 km, in sicer v obliki stroškov kilometrine od 1.12.2006 dalje. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku obračunati in izplačati prikrajšanje v zvezi s povračilom stroškov prevoza na delo in z dela za čas od 1.12.2006 dalje do pravnomočnosti sodbe ter tožniku povrniti stroške postopka. Sodišče je presodilo, da je potrebno upoštevati tudi določbe Zakona o višini povračila stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (ZPSDP, Ur. l. RS, št. 87/97), ki predvidevajo da, če bi uporaba najcenejšega javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas zaposlenega pomenila več kot dve uri dnevne časovne izgube, se šteje, da ni možnosti prevoza z javnim prevoznim sredstvom. Poleg tega tožnik nima dveh avtomobilov, da bi se z enim odpeljal do železniške postaje v B., drugega pa bi imel parkiranega v Š., da bi se z njim odpeljal do delovnega mesta.

Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da je potrebno določbe uredbe upoštevati kot merila za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela, saj ta uredba predstavlja tehnični predpis, ki določa zgolj način izračuna povračila stroškov prevoza na delo in z dela, ne določa pa povračila dejanskih stroškov. Dve urna časovna izguba je le merilo za razlikovanje med dražjim in cenejšim javnim prevoznim sredstvom. Sodišče je ugotovilo, da je bila odločitev tožene stranke v skladu z določbami uredbe in ZPSDP in sklenilo, da se revizija ne dopusti.

Zoper sklep o nedopustitvi revizije se pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče v sporu odločalo o pomembni pravici, ki prizadeva več deset tisoč javnih uslužbencev, ki jim je država dolžna povrniti potne stroške v zvezi s prihodi in odhodi na delo. Meni, da si javni uslužbenec pri sedanjih plačah ne more privoščiti dveh avtomobilov za vožnjo v službo. Dejstvo je, da potni stroški predstavljajo pomemben eksistenčni vir javnih uslužbencev, Vrhovno sodišče pa o tej problematiki še ni odločalo. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) v prvi alineji 1. odstavka 32. člena dopušča revizijo, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. Zato predlaga, da sodišče revizijo dopusti.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče glede na določbe prvega odstavka 32. ZDSS-1 dopusti revizijo, ki sicer glede na določbe 31. člena ZDSS-1 ne bi bila dovoljena, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (prva alineja), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju še ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (druga alineja). Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 je zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ne dopusti revizije, dopustna pritožba samo iz razloga po drugi alineji prvega odstavka tega člena.

Tožnik se v pritožbi izrecno sklicuje na kršitev določbe prve alineje prvega odstavka 32. člena ZDSS-1, kar ni dovoljeni pritožbeni razlog. Navedb glede kršitve določb druge alineje prvega odstavka tega člena ZDSS-1 pa pritožba ne vsebuje.

Ker pritožba ne navaja odločitev Vrhovnega sodišča, od katerih naj bi odstopala sodba sodišča druge stopnje, niti ne zatrjuje neenotnosti v praksi sodišča druge stopnje o vprašanju, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo, pritožbi tožene stranke ni mogoče ugoditi, saj zakonski pritožbeni razlogi niso podani. Zato je sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep.