Jedro

Izpodbijana odločba kot pogoj gradnje, na katero se nanaša, določa tudi odmike od parcelnih mej sosednjih zemljišč. To pomeni, da mora biti objekt, katerega gradnja je dovoljena z obravnavanim gradbenim dovoljenjem, od tožničine parcele odmaknjen najmanj toliko. Morebitna okoliščina, da obstoječi objekt ni tak, kot je določeno z gradbenim dovoljenjem, pa ne utemeljuje nezakonitosti tega upravnega dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka investitorjema A.A. in B.B. (v tem upravnem sporu prizadetima strankama) izdala gradbeno dovoljenje za legalizacijo poslovno stanovanjskega objekta, odstranitev dela objekta ter legalizacijo opornega zidu v ..., na zemljišču parc. št. 1776/3 k. o. ..., pod tam navedenimi pogoji. Med pogoji, ki jih določa gradbeno dovoljenje, so tudi odmiki od sosednjih parcel. V I.3. točki izreka je med drugim določeno, da je odmik od zemljišča parc. št. 1786 k. o. ... na Z strani 3,50 m (zid objekta) in 2,80 m (kap objekta), oporni zid pa je od meje z navedenim zemljiščem odmaknjen na SZ strani 2,70 m. Drugostopenjski upravni organ je tožničino pritožbo zavrnil. Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da odmik od njene parcele v naravi ni 2,00 m po celi črti, ker meja v naravi ne poteka ravno, pač pa se na določeni točki lomi, tako da je na tej točki odmik 0,90 m, kar pa ni odmik, ki bi bil v skladu z določbami občinskega prostorskega načrta, ki določa, da je najmanjši odmik od sosednjih parcel 2 m. Kot dokaz predlaga fotokopijo načrta parcele in ogled v naravi. V zvezi s tem se med drugim sklicuje tudi na odločbo gradbenega inšpektorja št. 06122-112/2005-73-8001 z dne 24. 6. 2009 in na sodbo Upravnega sodišča „1523/2008“ z dne 5. 9. 2009. Sodišču predlaga, naj izvede predlagane dokaze ter odpravi izpodbijano odločbo.

Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Prizadeti stranki v odgovoru na tožbo navajata, da gre v obravnavanem primeru za odmik, ki je večji od 2 m, kar naj bi bilo razvidno iz elaborata, ki je sestavni del projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja. Pojasnjujeta še, da je bila meja med njuno parcelo in parcelo tožnice urejena v posebnem postopku. Sodišču predlagata, naj tožničino tožbo zavrne in ji naloži plačilo stroškov postopka.

Tožnica v vlogi z dne 27. 3. 2012 navaja, da je odmik, kjer se meja lomi, manjši. Če pa je sedaj odmik večji, naj bi to bilo posledica tega, ker so odstranili del objekta. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča z dne 5. 6. 2009 in na obvestilo Inšpektorata za okolje in prostor z dne 24. 6. 2009, da je objekt treba odstraniti.

Tožba ni utemeljena.

Med strankami ni sporno, da se obravnavana gradnja nahaja v območju, ki se ureja z Odlokom o občinskem prostorskem načrtu Občine Šentjernej (Uradni vestnik Občine Šentjernej, št. 04/2010 – v nadaljevanju OPN), in da 150. člen tega odloka določa, da morajo odmiki objekta od mej sosednjih zemljišč znašati najmanj 2 m, oziroma da so manjši odmiki dovoljeni le v soglasju z lastnikom sosednjega zemljišča (deveti odstavek 150. člena OPN). Med strankami tudi ni sporno, da je z izpodbijano odločbo odločeno, da je objekt, ki je predmet gradbenega dovoljenja, oziroma kap objekta oddaljena najmanj 2,80 m od zemljišča parc. št. 1786 k. o. ..., ki je v tožničini lasti, oporni zid pa 2,70 m. Glede na navedeno je po presoji sodišča odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Iz tožbenih navedb je razvidno, da tožnica premajhen odmik objekta od njene parcelne meje ugovarja glede na obstoječi objekt in ne glede na objekt, predviden v projektni dokumentaciji, ki je podlaga za izdajo obravnavanega gradbenega dovoljenja. V obravnavani zadevi je pomembno, da izpodbijana odločba kot pogoj gradnje, na katero se nanaša, določa tudi odmike od parcelnih mej sosednjih zemljišč. V I.3. točki izreka so določeni odmiki od tožničinega zemljišča s parc. št. 1786, k. o. ..., tako da je odmik kapi objekta 2,80 m, opornega zidu pa 2,70 m. To pomeni, da mora biti objekt, katerega gradnja je dovoljena z obravnavanim gradbenim dovoljenjem, od tožničine parcele odmaknjen najmanj toliko. Morebitna okoliščina, da obstoječi objekt ni tak, kot je določeno z gradbenim dovoljenjem, pa ne utemeljuje nezakonitost tega upravnega dovoljenja. Zato tudi ogled v naravi, ki ga tožnica predlaga, ni dokaz o pravno odločilnem dejstvu.

Na drugačno odločitev ne more vplivati niti tožničino sklicevanje na sodbo Upravnega sodišča U 1523/2008 in na odločbo, izdano v inšpekcijskem postopku. Inšpekcijski ukrep odstranitve objekta je namreč ukrep, ki ga gradbeni inšpektor izreče, ker objekt nima gradbenega dovoljenja, in ne ker gradbenega dovoljenja ne bi bilo mogoče izdati. S sodbo U 1523/2008 pa je sodišče presojalo zakonitost odločitve upravnih organov o zavrnitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja glede na takrat veljavne prostorske akte. V obravnavani zadevi pa je gradbeno dovoljenje izdano na podlagi OPN iz leta 2010. Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). O zadevi je odločilo na seji, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Zato tudi prizadeti stranki nista upravičeni do povračila stroškov, ki so jima nastali z odgovorom na tožbo.