Jedro

Preizkus materialne zakonitosti izpodbijane odločbe (obvestila) glede na tretji odstavek 9. člena ZEN ni mogoč, ker v obrazložitvi obvestila namreč dejansko stanje v bistvenih točkah ni zadosti natančno opisano, prav tako dokazi na katere se opira, niso podani tako, da bi bil naveden (izpostavljen) točno določen pravno pomemben podatek, navedeni pa tudi niso razlogi, odločilni za presojo posameznih dokazov in razlogi, ki glede na navedeno dejansko stanje narekujejo vzpostavitev sporne spremembe v zemljiškem katastru. Če se pa odločbe ne da preizkusiti, je to absolutna bistvena kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP); taka ugotovitev pa narekuje ugoditev tožbi in odpravo izpodbijanega akta.

Izrek

Tožbi se ugodi, obvestilo Območne geodetske uprave Ljubljana št. 02112-615/2013 z dne 13. 3. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 333,67 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Stroškovni zahtevek stranke z interesom B.B. in A.A. se zavrne.

Obrazložitev

Območna geodetska uprava Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim obvestilom, izdanim v postopku uskladitve podatkov zemljiškega katastra, vodenem na zahtevo A.A., obvestila vlagatelja zahteve in tožnika kot lastnika nepremičnin, da so bili v grafičnem delu evidence zemljiškega katastra za parceli 50/1 in 51/2 v k.o. … usklajeni podatki, in sicer tako, da zadnji vrisani podatki izkazujejo stanje, kot je razvidno iz grafičnega prikaza v prilogi obvestila, ter da podatki v opisnem delu evidence zemljiškega katastra navedenih parcel ostajajo nespremenjeni. Iz obrazložitve obvestila izhaja, da je geodetski organ v postopku preveril zadnje vpisane podatke ter podatke iz zbirke listin zemljiškega katastra za novo izmero IDPOS 3561 ter dokazila, ki jih predložil vlagatelj zahteve A.A. Pri tem je organ ugotovil, da sta bili v postopek izdelave zemljiškega katastra – nove izmere IDPOS 3561 vključeni tudi parceli 50/1 in 51/2 ter da se glede teh parcel v zbirki listin nahajajo: - spremembni izkaz starega in novega stanja parcele 50/1 (IDPOS 3561-232, Sklep Občinskega sodišča I v Ljubljani, Dn. št. 4650/75 z dne 4. 6. 1975), spremembni izkaz starega in novega stanja parcele 51/2 (IDPOS 3561-397, Sklep Občinskega sodišča I v Ljubljani, Dn. št. 8562/75 z dne 10. 11. 1975) in skica LD – ČRN 13, snem. pas 620, št. FS 9848 b iz novembra 1969. Iz omenjene skice pa je razviden potek mej med parcelama 50/1 in 51/2, in sicer po točkah 12869, 12870 in 12871. Na podlagi navedenega je geodetski organ zaključil, da se zadnji vrisani podatki zemljiškega katastra ne ujemajo s tistimi, ki jih je preizkusil oziroma preveril, zaradi česar je za parceli 50/1 in 51/2 opravil uskladitev grafičnih podatkov, z datumom vzpostavitve novega stanja v evidenci zemljiškega katastra 13. 3. 2013. Organ je obvestilo izdal na podlagi tretjega odstavka 9. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN).

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 30. 8. 2013 zavrnilo pritožbo tožnika zoper izpodbijano obvestilo prvostopenjskega organa. V obrazložitvi odločbe navaja, da je prvostopenjski organ, čeprav ZEN ne predvideva posebnega ugotovitvenega postopka, zaradi vložene pritožbe opravil ustno obravnavo ter tožniku obrazložil dejansko stanje in razloge za izdano obvestilo; tudi po dopolnitvi postopka pa ni prišel do drugačne odločitve. Tudi po presoji tega organa pa je prvostopenjski organ na podlagi tretjega odstavka 9. člena ZEN pravilno uskladil podatke zemljiškega katastra.

Tožnik v tožbi navaja, da je prvostopenjski organ na podlagi njegove navedbe v pritožbi, da mu ni bila omogočena udeležba v postopku, razpisal ustno obravnavo, na kateri ga je seznanil z listinami, na katere naj bi se odločitev glede uskladitve podatkov opirala. Tožnik je že tedaj opozoril, da iz teh listin ne izhaja, da bi obstajalo neskladje med listinami in zadnjimi v katastru vpisanimi podatki. Tožnik vlaga dokaz, da je še 18. 1. 2011 prejel v zvezi s parcelami 50/1, 50/3, 51/1 in 52/2 prikaz katastrskega stanja, kot je dejansko bilo vsa leta in tako tudi izvrševano; enako je razvidno iz načrta parcele z dne 25. 11. 2002. Iz izpodbijanega obvestila ne izhaja, in tudi na obravnavi mu ni bilo povedano, kdaj naj bi prišlo do napake. Sklicevanje obvestila na sklepe, od katerih se nobeden ne nanaša na spremembo meje ali na spremembo lastništva, pa ne daje pravne podlage za uskladitev grafičnih podatkov za parceli 50/1 in 51/2. Razlogov, ki bi kazali, zakaj se je geodetski organ odločil spremeniti mejo, iz obvestila ni mogoče razbrati, prav tako jih ni mogoče ugotoviti iz dostopnih listin, ki jih je tožnik pri prvostopenjskemu organu vpogledal na ustni obravnavi in naknadno v arhivu. Iz navedenega po mnenju tožnika izhaja, da je prvostopenjski organ sprejel odločitev na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, izključno na podlagi navedb B.B. in A.A., čeprav je vedel, da gre med njima in tožnikom za spor glede meje. Ker naj bi bile odločbe, ki naj bi izkazovale napačno stanje, kot izhaja iz izpodbijanega obvestila, iz let 1969 in 1975, je nenavadno, zakaj bi potemtakem mapna kopija iz 14. 11. 1979 izkazovala stanje, ki ga je do izpodbijane spremembe izkazoval kataster. V zvezi s sklepoma z dne 4. 6. 1975 in 10. 11. 1975, na katera se sklicuje obvestilo, tožnik navaja, da iz njih ne izhajajo podatki, ki bi se nanašali na mejo parcel, pa tudi iz skice, na katero se opira obvestilo, ne izhaja, da bi to bil dokument, ki izkazuje mejo ter bi lahko bil podlaga za spremembo podatkov v zemljiškem katastru. Glede na to izpodbijanega obvestila ni mogoče preizkusiti. Organ pa je tudi kršil materialno pravo, saj je odločal v stvari iz sodne pristojnosti. Sprememba meje, kot jo je ugotovil upravni organ, namreč pomeni poseg v lastninsko pravico brez podlage. Pri tem pa tožnika in njegovih pravnih prednikov nikoli ni nihče obvestil o kakšni spremembi meja, ki so tako obstajale leta in desetletja. Drugostopenjski organ se v svoji odločbi ne bi mogel sklicevati na zapisnik mejne obravnave z dne 20. 1. 2011, ki jo je vodil s strani B.B. in A.A. angažirani geodet. IDPOS 3561 in IDPOS 6470, na katera se ta odločba opira, ne pritrjujeta ugotovitvi o kakršnihkoli napakah pri meji predmetnih parcel. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano obvestilo odpravi, v dokazne namene pa se sklicuje na spisno dokumentacijo upravnih spisov v zadevi, listine, ki jih prilaga tožbi ter predlaga še svoje zaslišanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise v zadevi.

B.B. in A.A. kot stranki z interesom pa v odgovoru na tožbo prerekata navedbe tožnika ter navajata, da je tožba nesklepčna. Po njunem mnenju je ključno vprašanje v tem upravnem sporu, ali je prvostopenjski organ mogel izdati obvestilo ali pa bi moral izdati odločbo. Sodišču predlagata, naj tožbo zavrže oziroma zavrne, zahtevata pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma navaja (kot je svoje stališče podalo že tudi v sklepu, s katerim je odločilo o tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe), da v svoji (novejši) praksi za obvestilo iz tretjega odstavka 9. člena ZEN (obvestilo o uskladitvi podatkov zemljiškega katastra) šteje, da ima pravno naravo upravnega akta iz 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1 (npr. sodbi I U 1902/2011 z dne 20. 11. 2012, I U 169/2011 z dne 11. 12. 2012), čeprav bi iz določb ZEN tako (izrecno) ne izhajalo. Da je v primeru spremembe vpisa - vrisa parcel po uradni dolžnosti na podlagi 5. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (oziroma zdaj 9. člena ZEN) za lastnika parcele (ki ni vlagatelj zahteve za uskladitev podatkov) dopusten redni upravni spor, pa (posredno) izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 717/2011 z dne 8. 3. 2012. Obvestilo iz tretjega odstavka 9. člena ZEN namreč po presoji sodišča predstavlja posamični akt, iz katerega (v izreku) izhaja, kakšne spremenjene podatke je v zemljiškem katastru za določeno nepremičnino kot zadnje vpisal (v pisnem delu) oziroma vrisal (v grafičnem delu) geodetski organ ter (v obrazložitvi) razlogi za tak izrek (to je, na podlagi katerih podatkov iz zbirke listin zemljiškega katastra oziroma iz drugih dokazov, npr. predloženih s strani lastnikov nepremičnin, je ugotovil, da so podatki v zemljiškem katastru napačno vpisani oziroma vrisani zaradi napak v postopku evidentiranja, in da jih je na podlagi tretjega odstavka 9. člena ZEN potrebno popraviti oziroma uskladiti tako, kot je navedel v izreku). Navedeno pomeni, da gre s strani upravnega (geodetskega) organa za enostransko, oblastveno odločitev v posamični zadevi, ki ima pravni učinek, saj se s spremembo podatka spreminja obstoječa pravica posameznika glede ureditve in evidentiranja meja zemljiške parcele (oziroma se spreminjajo druga pravna razmerja, ustanovljena na podlagi ZEN ali predhodnih predpisov, ki so urejali zemljiški kataster), kot je bilo o njej odločeno v preteklih postopkih in so bili na tej podlagi relevantni podatki o zemljišču vpisani v zemljiški kataster oziroma vrisani v njegov grafični del; ta odločitev v upravni zadevi pa ima zaradi povezanosti zemljiškega katastra z zemljiško knjigo (drugi odstavek 4. člena ZEN) vpliv tudi na stvarnopravne pravice posameznika. V postopku za uskladitev podatkov o poteku meje se tako spreminja pravica posameznika, da ima kot lastnik zemljišče s potekom meja (evidentiranih s koordinatami zemljiškokatastrskih točk), kot izhaja iz (zadnjih vpisanih, vrisanih podatkov) zemljiškega katastra - glede oblike in medsebojne lege parcel ter površine parcele; taki uskladitvi podatkov namreč (lahko) sledi sprememba podatka o površini, izvršena po uradni dolžnosti, o kateri se lastnika tudi le obvesti (peti odstavek 19. člena, tretji in četrti odstavek 20. člena ZEN). Glede na to bi postopek, ki se zaključi s tako odločitvijo, ki predstavlja spremembo poteka meje zemljiške parcele (oziroma drugih podatkov o zemljiški parceli, ki se vodijo v zemljiškem katastru), po mnenju sodišča moral biti voden kot upravni postopek (2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), v katerem bi organ odločil po izvedbi posebnega ugotovitvenega postopka ob udeležbi lastnikov zemljiških parcel, na katere sprememba podatkov, v zvezi s katero se postopek za uskladitev podatkov vodi, vpliva. V obravnavani zadevi prvostopenjski organ postopka tako sicer ni vodil, vendar pa ima izdano obvestilo izrek in obrazložitev, tako da je drugostopenjski organ tožnikovo pritožbo (ob enakem pravnem stališču glede pravne narave obvestila, kot ga je podalo sodišče) mogel reševati meritorno. Na podlagi vložene pritožbe pa je bilo tožniku tudi omogočeno, da se je izjavil o odločilnih dejstvih. Ob povedanem sodišče ne pritrjuje stranki z interesom B.B. in A.A., da bi predmet tega upravnega spora mogla biti zgolj presoja zakonitosti izdaje obvestila oziroma neizdaje upravne odločbe, v zvezi s čemer pa tožba navedb nima ter da tožnik v tožbi niti ne bi mogel ugovarjati vsebini v zemljiškem katastru vzpostavljene spremembe podatkov. Kar uveljavlja stranka z interesom, bi namreč veljalo le v primeru, če bi drugostopenjski organ tožnikovo pritožbo zoper obvestilo kot nedovoljeno zavrgel ter bi tožnik nato izpodbijal tak sklep.

V obravnavani zadevi je (glede na navedeno) sporen na podlagi tretjega odstavka 9. člena ZEN v grafičnem delu evidence zemljiškega katastra vzpostavljeni nov (spremenjeni) vris zadnjih podatkov o poteku (dela) meje med parcelama 50/1 in 51/2 k.o. …. Vzpostavitev novega stanja v grafičnem delu evidence zemljiškega katastra je prvostopenjski organ oprl na zaključka o tem, da je bilo zadnje vrisane podatke v zemljiškem katastru potrebno uskladiti, ker se ne ujemajo s podatki iz zbirke listin in da pravilen potek meje med parcelama 50/1 in 51/2 izhaja iz skice iz novembra 1969, ki se v zbirki listin nahaja v zvezi s postopkom izdelave zemljiškega katastra – nove izmere IDPOS 3561. Drugostopenjski organ pa se je v razlogih skliceval tudi na ugotovitve mejne obravnave z dne 20. 1. 2011, vodene v zvezi s postopkom urejanja in evidentiranja meje parcel 61/1 in 51/2 s sosednjimi parcelami (med drugim) 50/1, 51/1 in 52/2 (kasneje prekinjenim zaradi začetega sodnega postopka ureditve meje) IDPOS 6470. Tožnik se ne strinja, da bi podatki, kot so navedeni v izpodbijanem obvestilu, ter ugotovitve, na katere se opira drugostopenjska odločba, lahko bile podlaga za v zemljiškem katastru izvedeno spremembo oziroma podrejeno navaja, da se izpodbijane odločbe (obvestila) ne da preizkusiti.

Po tretjem odstavku 9. člena ZEN geodetski organ preizkusi, ali se zadnji vpisani podatki zemljiškega katastra oziroma katastra stavb ujemajo s podatki iz zbirke listin zemljiškega katastra oziroma katastra stavb in z dokazili strank, in preveri možnost napak zaradi prepisov, prerisov ali prenosov podatkov med različnimi mediji, formati in oblikami evidentiranja. Če ugotovi, da se podatki v zemljiškem katastru oziroma katastru stavb ne ujemajo s tistimi, ki jih je preizkusil oziroma preveril, jih uskladi in obvesti o tem vlagatelja in lastnika nepremičnine, če ta ni vlagatelj zahtevka; če ugotovi, da zahteva ni utemeljena, z odločbo zavrne zahtevo kot neutemeljeno.

Tudi po presoji sodišča preizkus materialne zakonitosti izpodbijane odločbe (obvestila) glede na (citirani) tretji odstavek 9. člena ZEN ni mogoč. V obrazložitvi obvestila namreč dejansko stanje v bistvenih točkah ni zadosti natančno opisano, prav tako dokazi, na katere se opira, niso podani tako, da bi bil naveden (izpostavljen) točno določen pravno pomemben podatek, navedeni pa tudi niso razlogi, odločilni za presojo posameznih dokazov in razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo vzpostavitev sporne spremembe v zemljiškem katastru (zakaj naj bi skica iz novembra 1969 in glede na katere njene podatke izkazovala kot pravilen potek meje med parcelama 50/1 in 51/2 po točkah 12869, 12870 in 12871, kot je to označilo na skici terenske meritve z dne 20. 1. 2011 geodetsko podjetje, ki je vodilo mejno obravnavo in izdelalo elaborat - v zvezi s postopkom IDPOS 6470, in na katero se je skliceval, kot izhaja iz listin spisa, vlagatelj zahteve za uskladitev podatkov A.A.). Če se odločbe ne da preizkusiti, pa je to absolutna bistvena kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP); taka ugotovitev sodišču narekuje ugoditev tožbi in odpravo izpodbijanega akta (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1).

Na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 sodišče vrača zadevo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v katerem mora ta postopati v skladu s četrtim odstavkom tega člena. V zvezi z vodenjem ponovnega postopka ter glede na tožbene navedbe pa sodišče dodaja, da se z ugotovitvami geodetskega podjetja, kot izhajajo iz zapisnika mejne obravnave z dne 20. 1. 2011 (IDPOS 6470), tako kot zatrjuje tudi tožnik, ne more utemeljevati vzpostavitve novega katastrskega stanja in tudi ne presoje o pravilnosti sporne spremembe podatkov v zemljiškem katastru. Navedene ugotovitve geodetskega podjetja so lahko le njegovo mnenje, ki pa za predmetno zadevo ni relevantno, kajti glede na tretji odstavek 9. člena ZEN se more geodetski organ opirati, ko odloča o tem, ali je podatke treba uskladiti, le na lastne ugotovitve dejstev. Čeprav na tej presoji sodišče sodbe ne temelji, pa še dodaja, da sicer tudi za postopek IDPOS 6470 navedena ugotovitev geodetskega podjetja ne bi mogla biti upoštevna (čeprav bi kazalo, da je bila), kajti na mejni obravnavi mora geodet pokazati potek meje po podatkih zemljiškega katastra (drugi odstavek 31. člena ZEN) in ne poteka meje, ki bi ga zemljiški kataster po njegovem mnenju moral izkazovati ter si prizadevati za dosego soglasja (med strankami) s potekom meje po podatkih zemljiškega katastra (in ne kot bi morala biti po njegovem mnenju meja v zemljiškem katastru določena).

Sodišče je o tožnikovem stroškovnem zahtevku odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter mu priznalo stroške na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu ter v okviru zahtevanih stroškov, upoštevajoč pri tem tudi 22 % DDV, ker je tožnikova pooblaščenka zavezanka za DDV.

Stroškovni zahtevek stranke z interesom pa je sodišče zavrnilo, saj v 25. členu ZUS-1 ni podlage za priznanje stroškov stranki, ki v sporu ne uspe; stranka z interesom pa je v predmetni zadevi uveljavljala zavrženje oziroma zavrnitev tožbe in s tem nasprotovala odpravi izpodbijanega akta.