Jedro

Tožnik je s toženo stranko sklenil pogodbo o delu v tujini za določen čas, v kateri je bilo določeno, da tožnik (javni uslužbenec) ni upravičen do povračil in nadomestil po 32. členu Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo, to je povračil stroškov za nastanitev. Zmotno je stališče tožene stranke, da se je tožnik s podpisom pogodbe povračilu stroškov za nastanitev odpovedal. V pogodbi o zaposlitvi ne more biti dogovorjenih za delavca manj pravic, kot jih določa zakon oziroma predpis. Delavec se ne more odpovedati pravicam, ki mu gredo skladno z zakonom, kolektivnimi pogodbami in drugimi predpisi s področja delovnega prava. Uredba je predpis, ki ureja delovna razmerja, zato velja tako za tožnika in toženo stranko. Če delodajalec kot močnejša stranka ravna v nasprotju z zakonsko določbo oziroma določbo predpisa, bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ, če bi sodišče takšni stranki, ki je v delovnem pravu že sicer v močnejšem položaju kot delavec, nudilo pravno zaščito. Plačilo stroškov bivanja za čas dela v tujini predstavlja bistveni pogoj, da lahko javni uslužbenec delo v tujini sploh opravlja. Zato je takšno pogodbeno določilo nično.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo Ministrstva za obrambo z dne 7. 10. 2013 in ugodilo zahtevi za varstvo pravic tožnika zaradi povračila stroškov za nastanitev (I. točka izreka). Razsodilo je, da se tožniku prizna pravica do povračila stroškov za nastanitev v obdobju od oktobra 2013 do januarja 2014 v višini 5.920,24 EUR ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku iz tega naslova plačati zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, razvidnih iz II. točke izreka, vse v roku 15 dni, pod izvršbo (II. točka izreka). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je zavrglo tožbo v delu tožbenega zahtevka, da je tožena stranka dolžna s tožnikom skleniti ustrezen aneks k pogodbi o delu v tujini (III. točka izreka). Ugotovilo je, da je določba petega odstavka 5. člena pogodbe o delu v tujini z dne 27. 2. 2013 v delu, v katerem določa, da javni uslužbenec ni upravičen do povračil in nadomestil po 32. členu uredbe, to je povračil stroškov za nastanitev, nična (IV. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 913,83 EUR, v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo (V. točka izreka).

2. Zoper I., II., IV. in V. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje primarno spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa naloži tožniku plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da pogodba o delu v tujini v petem odstavku 5. člena določa, da je tožnik upravičen do povračil in nadomestil v skladu z določbami 22. do 43. člena uredbe, z izjemo 32. člena uredbe, to je povračila stroškov za nastanitev. Stališče sodišča prve stopnje je, da je predmetno določilo pogodbe o delu v tujini v nasprotju s prisilnimi predpisi in sicer 9. členom Zakona o delovnih razmerjih, sklicuje pa se tudi na določbo 32. člena ZDR-1. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navajala, da pravilo, da se delavec pravicam iz delovnega razmerja ne more odpovedati, velja le za zakonsko določene pravice kot minimum, ki ga je zaradi varstva pravic šibkejše stranke pogodbe o zaposlitvi predpisal zakonodajalec. Sklicuje se na sodbo in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 412/2005 z dne 17. 3. 2006. Poudarja, da ta sodni primer ni posamičen in da je glede te tematike izoblikovana že bogata sodna praksa. Sklicuje se na sodbe VDSS opr. št. Pdp 1111/2008, Pdp 909/2010, Pdp 1016/2010, Pdp 1256/2007. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da se stranki o posamezni pravici iz podzakonskega akta (v konkretnem primeru iz 32. člena Uredbe) ne moreta dogovoriti drugače. Tožnik za obdobje od februarja do septembra 2013 takega povračila niti ni zahteval, ker so bili kriti iz drugega naslova. Situacijo, da so stroški za nastanitev pokriti iz drugega naslova, že ureja drugi odstavek 32. člena Uredbe. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Opozarja, da plačilo stroškov za bivanje s strani javnega uslužbenca predstavlja prvi in bistveni pogoj, da javni uslužbenec delo v tujini sploh lahko opravlja. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo,da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih le pavšalno uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je določba petega odstavka 5. člena pogodbe o delu v tujini z dne 27. 2. 2013, v delu, v katerem določa, da tožnik - javni uslužbenec ni upravičen do povračil in nadomestil po 32. členu Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Uredba, Ur. l. RS, št. 14/2009 in naslednji), to je povračil stroškov za nastanitev, nična. Zato mu je priznalo pravico do povračila stroškov za nastanitev za čas od oktobra 2013 do januarja 2014 v višini 5.920,24 EUR.

7. Tožnik je s toženo stranko dne 28. 2. 2013 sklenil pogodbo o delu v tujini za določen čas od 1. 3. 2013 do vključno 28. 2. 2017. V petem odstavku 5. člena pogodbe je določeno, da je javni uslužbenec lahko upravičen do povračil in nadomestil skladno z določbami 22. do 43. člena Uredbe, z izjemo 32. člena Uredbe, to je povračilo stroškov za nastanitev. Tožnik ob sklepanju pogodbe o delu v tujini in pred spornim obdobjem ni uveljavljal povračila stroškov za nastanitev, ker je to povračilo uveljavljala njegova zunajzakonska partnerka. Do uveljavljanja povračil s strani tožnika je prišlo v času, ko njegova partnerka zaradi koriščenja dopusta za varstvo in nego otroka ni bila upravičena do povračila stroškov za nastanitev. Tožena stranka je zahtevo za povračilo stroškov za nastanitev zavrnila z obrazložitvijo, da se je tožnik s podpisom pogodbe povračilu odpovedal. 8. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnika za sklenitev aneksa k pogodbi zavrglo, ker zahtevka ni naslovil na toženo stranko. Zato je presojalo podredni zahtevek za ugotovitev ničnosti določila v pogodbi o delu v tujini. Uredba v 32. členu določa povračilo stroškov za nastanitev (prvi odstavek), drugi odstavek pa določa, da povračilo ne pripada tistim javnim uslužbencem, ki ga že prejemajo iz kakršnega koli drugega naslova, zlasti iz institucij drugih držav ali mednarodnih organizacij. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev o ničnosti pogodbenega določila oprlo na 9. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ki določa, da pri sklepanju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi in v času trajanja delovnega razmerja sta delodajalec in delavec dolžna upoštevati določbe tega in drugih zakonov, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca. V pogodbi o zaposlitvi ne more biti dogovorjenih za delavca manj pravic kot jih določa zakon oziroma predpis. Tako se delavec ne more odpovedati pravicam, ki mu gredo skladno z zakonom, kolektivnimi pogodbami in drugimi predpisi s področja delovnega prava. Uredba je predpis, ki ureja delovna razmerja, zato velja tako za tožnika in toženo stranko. Če delodajalec kot močnejša stranka ravna v nasprotju z zakonsko določbo oziroma določbo predpisa, bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 81/2001 in naslednji), če bi sodišče takšni stranki, ki je v delovnem pravu že sicer v močnejšem položaju kot delavec, nudilo pravno zaščito. Primerjava sodne prakse, ki jo navaja tožena stranka v pritožbi, ni primerljiva s konkretno situacijo. Plačilo stroškov bivanja za čas dela v tujini predstavlja bistveni pogoj, da lahko javni uslužbenec delo v tujini sploh opravlja. Tožnik tudi ni zahteval povračila za obdobje, ko ga je prejemala partnerka, saj je vedel, da mu povračilo ne pripada.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi tožnik, ker njegov odgovor ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve (154. in 155. člen ZPP).