Jedro

Pritožnica utemeljenega strahu pred preganjanem ni izkazala, saj ni navedla nobenih relevantnih okoliščin v smislu 26. in 27. člena ZMZ. Tako ni navedla nobenih konkretnih dogodkov oziroma težav, ki bi jih dejansko sama imela zaradi svoje vere ali narodnosti, navajala je splošna dejstva, tudi ni navedla nobenih osebnih okoliščin, s katerimi bi prošnjo individualno utemeljila (s svojimi konkretnimi težavami), ampak je navajala na splošno težave, ki jih imajo pripadniki njene narodnosti oziroma vere, ki so posledica vojnih razmer.

V zvezi z okoliščinami, ki jih pritožnica zatrjuje in so posledica vojne v izvorni državi, pa sta tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje pravilno ugotovila, da so zadostna podlaga za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite. Ta je bil pritožnici tudi priznan.

V izreku odločbe, s katero se odloči o prošnji za mednarodno zaščito, ki jo je vložil prosilec, in se mednarodna zaščita prizna, se odloči tako, da se prošnji za mednarodno zaščito ugodi in se ta prizna v obliki, za katero so izpolnjeni z ZMZ predpisani pogoji. V izreku odločbe se torej ne odloči posebej o statusu begunca in tudi ne posebej o statusu subsidiarne zaščite.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-303/2014/20 (1312-15) z dne 8. 1. 2015, s katero je bila tožnici priznana mednarodna zaščita v obliki statusa subsidiarne oblike zaščite.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče pritrdilo ugotovitvi tožene stranke, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, pač pa izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. Sledilo je utemeljitvi izpodbijane odločbe (71. člen ZUS-1) ter se v celoti sklicevalo nanjo. Še posebej je poudarilo le, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da za uveljavljanje preganjanja zaradi sunitske vere ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju zato, ker je sunit. V Siriji je ravno sunitsko prebivalstvo večinsko. Nevarnost preganjanja mora biti individualno in konkretno izkazana, prosilec mora sam navesti konkretne okoliščine, ki bi realno in individualno utemeljevale njegov strah pred preganjanjem oziroma navesti konkreten dogodek, ki se mu je morebiti že zgodil prav zaradi tega, ker je sunit. Tožnica pa je izrecno navedla, da se ji osebno ni nič zgodilo. Zato je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnica zaradi sunitske vere ni bila izpostavljena preganjanju. Tožnica je sicer navedla, da je bila ves čas zaprta v stanovanju, da ni šla niti na balkon, ker so ponoči šiiti hodili pijani in oboroženi, ni pa navedla, da bi se njej kaj konkretnega zgodilo. Zgolj hipotetična možnost, kaj bi se ji lahko zgodilo, pa ne zadostuje, saj mora biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana, dejanja preganjanja pa morajo biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic. Za priznanje statusa begunca je ključnega pomena individualna ogroženost, tožnica pa razen strahu, kaj bi se ji utegnilo zgoditi, ni navajala nobenih dogodkov v zvezi s sunitsko vero. Zato je mogoče logično sklepati, da tudi v primeru vrnitve iz tega razloga ne bo preganjanja, ker pa je v Siriji vojna, ji je bila zaradi tega priznana subsidiarna oblika zaščite.

3. Tožnica je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbi ugodi, podredno pa pritožbi ugodi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišči v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Kot izhaja iz 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države (drugi odstavek 2. člena ZMZ). Subsidiarna zaščita pa se prizna osebi, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo iz 28. člena ZMZ (tretji odstavek 2. člena ZMZ).

7. V zvezi s priznanjem mednarodne zaščite tožnici je Vrhovno sodišče že enkrat odločalo. Izpodbijana sodba je bila izdana v izvrševanju odločbe Vrhovnega sodišča I Up 136/2015 z dne 27. 1. 2016, s katero je Vrhovno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje I U 179/2015-19 z dne 17. 4. 2015 ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek pred drugim senatom.

8. Pritožnica ugovarja zmotno uporabo materialnega prava ter navaja, da je sodišče svojo odločitev oprlo zgolj na presojo, ali je bila tožnica dejanjem preganjanja v preteklosti že izpostavljena, ni pa ugotavljalo oziroma presojalo, ali tožnici preganjanje grozi v bodoče. Tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje sta se namreč postavila na stališče, da tožnica ni izkazala, da bi bila zaradi svoje sunitske vere izpostavljena mučenju ali nečloveškemu ravnanju in tudi da glede na to, da v preteklosti ni bila preganjana, je mogoče logično sklepati, da tudi v primeru vrnitve v izvorno državo iz tega razloga (zaradi sunitske vere) ne bo preganjana.

9. V zvezi s tem Vrhovno sodišče najprej pojasnjuje, da je namen zaščite v obliki enega od statusov varstvo osebe pred bodočim preganjanem ali resno škodo v primeru vrnitve v izvorno državo. Za priznanje mednarodne zaščite res ni odločilno zgolj to, ali je bil prosilec že izpostavljen dejanjem preganjanja ali resni škodi. Vendar pa so že pretrpljeno preganjanje v smislu 26. člena ZMZ ali že povzročena resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, ali pa dejstvo, da je osebi preganjanje ali resna škoda že neposredno grozila, resen znak utemeljenega strahu pred preganjanjem ali tveganjem resne škode, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjane ali resna škoda ne bo ponovila oziroma grožnje uresničile (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča U-I-50/08, Up-2177/08 z dne 26. 3. 2009). Zato mora pristojni organ vedno presojati, ali obstaja utemeljen strah prosilca, da bo v prihodnosti (ob vrnitvi v izvorno državo) izpostavljen tveganju. Ni namen pridobitve statusa begunca ugotoviti, ali je bil prosilec v preteklosti izpostavljen preganjanju, to je lahko le upošteven dokaz, da je strah pred preganjanjem res utemeljen. Vsako dejanje ali situacija, za katero se prosilec boji, da ju bo ob vrnitvi v izvorno državo doživel, pa ni preganjanje v smislu Ženevske konvencije.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da za utemeljeno uveljavljanje preganjanja ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju, ampak mora biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana. Prosilec mora svojo prošnjo utemeljiti individualno, torej glede na svoje okoliščine oziroma lastnosti. Za priznanje statusa begunca je ključnega pomena individualna ogroženost posameznika.

11. Kot že navedeno se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države. Preganjanje oziroma lastnosti preganjanja so jasno določene v 26. členu ZMZ. Tako je določeno, da morajo biti dejanja preganjanja v skladu s 1A. členom Ženevske konvencije dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti ali pa morajo predstavljati zbir (akumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. Dejanja preganjanja v skladu z 1A. členom Ženevske konvencije pa so predvsem: dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja; pravni, upravni, policijski ali sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način; pregon ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna; nedostopnost sodnega varstva, ki ima za posledico nesorazmerno ali diskriminatorno kazen; pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 5. člena tega zakona; ter dejanja, ki so povezana s spolom ali usmerjena na otroke. Prav tako so v ZMZ jasno določeni razlogi preganjanja (27. člen) in sicer: pripadnost določeni rasi ali etnični skupini; pripadnost določeni veroizpovedi; narodna pripadnost; pripadnost posebni družbeni skupini; ter politično prepričanje.

12. V zadevi ni sporno, da je pritožnica sama povedala, da se njej v izvorni državi ni nič zgodilo. Ob podaji prošnje na zapisnik je izjavila le, da v Siriji divja državljanska vojna, da ni mogla dokončati šole, ni mogla doseči izobrazbe in ne more študirati naprej ter da jo je strah. Na osebnem razgovoru pa je povedala, da je v Slovenijo pripotovala z družino z veljavnim potnim listom z veljavnim turističnim schengenskim vizumom. Po narodnosti je Arabka - Sirijka, po veroizpovedi pa muslimanka - sunitka. V Alepu je končala šest let osnovne šole in le dve leti srednje šole, saj zaradi vojne ni končala šolanja. Na posebno vprašanje o razlogih za zapustitev izvorne države pa je povedala, da je v Siriji vojna, zato ni mogla nadaljevati šolanja, da jo je zelo strah zaradi kriminala, islamske države in drugih terorističnih organizacij, ki ubijajo otroke in jih posiljujejo. Sama je približno konec leta 2011 prenehala hoditi v šolo, ostala je doma pri mami in ji pomagala pri gospodinjskih delih. Ven si ni upala. Strah jo je bilo verske nestrpnosti med suniti in šiiti. Tudi na izrecno vprašanje, ali je doživela kaj neprijetnega, ker je sunitka, je odgovorila, da je bila ves čas v stanovanju in jo je bilo ves čas strah, tudi na balkon ni šla, ker so ponoči šiiti hodili pijani in oboroženi in so komaj čakali, da pride kakšna punca, da bi jo lahko posilili, ubili ali ugrabili. Tudi danes je povsod vojna, pokoli so, povsod je hudo. Drugih razlogov za zapustitev izvorne države, tudi na dodatno izrecno vprašanje uradne osebe, ni navedla. Na vprašanje pooblaščenca, kakšnim nevarnostim je bila v Siriji izpostavljena kot ženska, pa je odgovorila, da se je bala, da bi jo ugrabili, posilili in ubili, da se to v Siriji dogaja, da so na tisoče in tisoče žensk posiljevali in ubili, da osebno sicer ni nikogar poznala, je pa slišala po radiu in televiziji.

13. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča, kot sta pravilno ugotovila že tožena stranka in sodišče prve stopnje, pritožnica utemeljenega strahu pred preganjanem ni izkazala, saj ni navedla nobenih relevantnih okoliščin v smislu 26. in 27. člena ZMZ. Tako ni navedla nobenih konkretnih dogodkov oziroma težav, ki bi jih dejansko sama imela zaradi svoje vere ali narodnosti, navajala je splošna dejstva, tudi ni navedla nobenih osebnih okoliščin, s katerimi bi prošnjo individualno utemeljila (s svojimi konkretnimi težavami), ampak je navajala na splošno težave, ki jih imajo pripadniki njene narodnosti oziroma vere, ki so posledica vojnih razmer, kar je mogoče zaključiti iz izjav, saj tudi ni navajala, da bi prej imela kakršnekoli težave pa tudi na primer njena mati je izjavila, da pred začetkom vojne ni bilo nobenih težav.

14. Pritožnica v pritožbi sicer še zatrjuje, da je sodišče prve stopnje (enako kot tožena stranka) zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni presojalo njenih navedb, da je v izvorni državi kot sunit ogrožena, saj šiiti ženske ugrabljajo in jih posiljujejo, zaradi česar se boji, da bi se tudi njej to zgodilo oziroma da bi jo ubili. V zvezi s tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pritožnica v tožbi dejansko samo navedla (na 13. strani), da „moškim članom družine grozi rekrutacija oziroma očetu grozi smrt, ženske pa bi lahko posilili.“ Res do te zelo pavšalne navedbe sodišče v izpodbijani sodbi ni posebej opredeljevalo in po presoji Vrhovnega sodišča se do te splošne navedbe niti ni bilo dolžno opredeliti, saj je v celoti nekonkretizirana. V postopku priznanja mednarodne zaščite je deljeno dokazno breme (tako Vrhovno sodišče že npr. v zadevi I Up 121/2013) med prosilca in organ, ki odloča. Vendar če sam prosilec ne odpre določenih vprašanj (še posebej, če je pravno zastopan), potem organ (tudi sodišče) ni dolžan ugotavljati dejstev oziroma se do navedb opredeljevati, če ne iz navedb ne iz dejstev ne izhaja, da so odločilni. Povedano drugače, bolj kot določena dejstva stranka zatrjuje in jih izkazuje, večja je obveznost organa, da se do njih opredeli in tudi sam ugotavlja s tem povezana dejstva.

15. V zvezi z okoliščinami, ki jih pritožnica zatrjuje in so posledica vojne v izvorni državi pa sta tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje pravilno ugotovila, da so zadostna podlaga za priznanje statusa subsidiarne oblike zaščite. Ta je bil pritožnici tudi priznan, ob izpolnjevanju pogojev v skladu z zakonom ga je mogoče podaljšati in torej tožnici ne grozi vrnitev v izvorno državo v razmere, zaradi katerih ji je bila priznana mednarodna zaščita.

16. Kot izhaja iz Vrhovnemu sodišču dostopnih podatkov iz sodnih spisov je bila pritožničinemu očetu priznana mednarodna zaščita v obliki statusa begunca. V zvezi s tem Vrhovno sodišče zgolj pojasnjuje, da tudi v Kvalifikacijski direktivi II v drugem odstavku 23. člena ni podlage za to, da bi se pritožnici priznal status begunca, saj ta določa, da države članice zagotovijo, da so družinski člani upravičenca do mednarodne zaščite, ki sami ne izpolnjujejo pogojev za tako zaščito (pritožnica izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito), upravičeni do ugodnosti iz členov 24 do 35, skladno z nacionalnimi postopki in v obsegu, združljivem z osebnim statusom družinskega člana (ugodnosti iz členov 24 do 35 so: dovoljenje za prebivanje, potovalni dokumenti, dostop do zaposlitve, izobraževanja, postopkov za priznanje kvalifikacij, socialna blaginja, zdravstveno varstvo, zastopanje mladoletnikov brez spremstva, dostop do nastanitve, prosto gibanje v državi, dostop do integracijskih ukrepov in pomoč pri vrnitvi).

17. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni ugovori v zvezi z oblikovanjem izreka izpodbijane odločbe. V zvezi s temi ugovori je Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, tudi v zadevah, v katerih je prosilce zastopala ista svetovalka za begunce, da ZMZ ureja eno pravico do mednarodne zaščite, ki se lahko podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma kot status subsidiarne zaščite. Ne gre torej za dve pravici (za pravico do statusa begunca in pravico do statusa subsidiarne zaščite) in dva samostojna zahtevka, temveč sta to le dve obliki ene pravice, to je pravice do mednarodne zaščite. ZMZ v 2. členu določa, da v Republiki Sloveniji mednarodna zaščita pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite, v prvem odstavku 7. člena ZMZ pa je določeno, da pristojni organ v enotnem postopku ugotavlja pogoje za priznanje, prenehanje in odvzem mednarodne zaščite, v primeru subsidiarne oblike zaščite pa tudi možnost podaljšanja, v vsakem primeru posebej. V 34. členu ZMZ je določeno, da pristojni organ ugotavlja pogoje za priznanje mednarodne zaščite v enotnem postopku, pri čemer najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Nenazadnje tudi vloga oziroma prošnja za dodelitev mednarodne zaščite (tudi predpisan obrazec) je ena, in ima naslov „Prošnja za mednarodno zaščito“, v njej ni predvidno oblikovanje zahtevka glede želene oblike mednarodne zaščite, in prosilci ne vlagajo dveh vlog oziroma ene vloge z dvema zahtevkoma, temveč eno vlogo z enim zahtevkom, namreč, da se jim prizna mednarodna zaščita. Zato se v izreku odločbe, s katero se odloči o prošnji za mednarodno zaščito, ki jo je vložil prosilec, in se mednarodna zaščita prizna, odloči tako, da se prošnji za mednarodno zaščito ugodi in se ta prizna v obliki, za katero so izpolnjeni z ZMZ predpisani pogoji. V izreku odločbe se torej ne odloči posebej o statusu begunca in tudi ne posebej o statusu subsidiarne zaščite. Glede na pojasnjeno torej ti pritožbeni ugovori niso utemeljeni. To stališče je Vrhovno sodišče sprejelo in ga obrazložilo že v več zadevah (npr. I Up 402/2012, I Up 107/2014, I Up 148/2016).

18. V zvezi s tem pritožnica še navaja, da vsak prosilec praviloma prosi za predvsem za status begunca, ki je bistveno drugačen in zanj bolj ugoden od statusa subsidiarne zaščite, pri tem pa ne navede v čem je ta drugačnost oziroma katere so te bistvene razlike. Tudi s subsidiarno obliko zaščite je namreč učinkovito varovana pravica iz 18. člena Ustave (prepoved mučenja) oziroma iz 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pri tem Vrhovno sodišče zgolj opozarja na določbo drugega pododstavka drugega odstavka 46. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev), ki sicer glede na to, da je bila pritožničina prošnja za mednarodno zaščito vložena 17. 10. 2014, za to zadevo še ne velja.

19. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče, ker pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.