Jedro

Mnenje izvedenca, ki ga je stranka pridobila pred pravdo, s tem mnenjem pa nasprotna stranka ne soglaša, je mogoče upoštevati kot dokaz z zasebno listino, in ne samo kot navedbe stranke, vendar mora sodišče pri tem ločiti, kaj v mnenju predstavlja izvid in kaj mnenje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da so toženci nerazdelno dolžni plačati tožniku 3.087.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.7.2002 do plačila, v 15 dneh in mu povrniti pravdne stroške v znesku 322.060,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.10.2004 do plačila, v 15 dneh.

Zoper sodbo se toženci pravočasno pritožujejo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajajo, da je sodišče v zvezi s temeljem napravilo prehitre zaključke. Toženci so le izvrševali zakupno pogodbo, ki jo je pred škodnim dogodkom s Skladom kmetijskih zemljišč RS formalno sklenil tast prvega toženca B. T.. Ne drži, da toženci obstoja zakupne pogodbe niso zatrjevali.

Tudi ni mogoče ugotoviti, na podlagi česa naj bi bili toženci seznanjeni s tem, da je imel tožnik z navedenim skladom sklenjeno ustno zakupno pogodbo. Sklad je z dopisom z dne 23.12.2002 jasno opozoril tožnika, da ima del parc. št. 1521 k.o. G. (sporno zemljišče), v protipravni posesti. Prav tako je iz navedenega dopisa jasno razvidno, da za sporno zemljišče tožnik ni nikoli sklenil kakršnekoli pogodbe in da mu tudi delavec lokalne izpostave sklada v N., ni nikdar dovolil obdelave spornega zemljišča. Ravnanje tožencev torej ni bilo protipravno. Nejasno je tudi, na podlagi česa je sodišče razsodilo, da je kar vseh pet tožencev dolžno povrniti škodo.

Pavšalno sklicevanje na določbe 186. člena Obligacijskega zakonika - OZ ne zadostuje. Razlogov pa sodba v tem delu nima, zaradi česar je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Sodišče je napravilo tudi prenagljene zaključke glede ugotovitve višine odškodnine. Dokazno breme v zvezi s tem je v celoti na tožeči stranki. Ta je sodišču predložila izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da naj bi bila višina povzročene škode 3.087.000,00 SIT. Kljub temu, da je takšnemu izvedenskemu mnenju tožena stranka nasprotovala, je sodišče zaključilo, da znaša škoda celotnih 3.087.000,00 SIT. Priloženo izvedensko mnenje, ki mu je tožena stranka nasprotovala, je mogoče šteti le kot trditve stranke. Ne držijo ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženci višini tožbenega zahtevka niso oporekali. Dejstvo torej je, da tožeča stranka ni predlagala dokaza s postavitvijo izvedenca kmetijske stroke, čeprav je dokazno breme na njej. Zato toženci tudi niso založili predujma na zahtevo sodišča, saj je kot rečeno, tožeča stranka tista, ki dokazuje višino škode. Celotni dokazni postopek je tudi glede višine škode pokazal, da tožniku z ravnanjem tožencev ni nastala škoda v zatrjevani višini. Toženci so izpovedali, da je bila ljulka slabe kvalitete in tudi že gnila. Samo tožnik je bil tisti, ki je zatrjeval kvaliteto pridelka, njegove izpovedbe o spomladanski košnji, pa ni potrdil nihče. Tožnik ni predložil nobenega dokaza o tem, da je sploh imel posejano semensko ljulko, tudi ni predložil nobenega potrdila o kvaliteti pridelka.

Tožnik tako ni uspel izkazati višine škode na način, da bi lahko višino zanesljivo in pravilno ugotovilo tudi sodišče. V zvezi s tem je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, v posledici pa tudi napačno uporabilo materialno pravo.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženci obstoja zakupne pogodbe med njimi oziroma tastom prvotoženega in Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS - v nadaljevanju Sklad, med postopkom pred sodiščem prve stopnje, niso zatrjevali. Izpovedba stranke trditvene podlage ne more nadomestiti. Nedvomno je izkazano, da je imel tožnik sporno zemljišče v trenutku posega tožencev vanj, v posesti (primerjaj sklep Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. P 404/02, z dne 27.11.2002, priloženi pravdni spis P 404/2002). Ali je bila njegova posest protipravna (ker ustne ali pismene zakupne pogodbe z lastnikom zemljišča - Skladom, ni imel sklenjene), je za odločitev o spornem odškodninskem zahtevku, irelevantno. Takšno zatrjevanje tožencev bi lahko pomenilo le njihov ugovor, da gre zaradi morebitne tožnikove protipravne posesti zemljišča, tudi za pravno nepriznano škodo. Vendar tudi takšen ugovor ni utemeljen. V načelu so namreč vse premoženjske škode pravno priznane, razen takrat, kadar je to posebej določeno ali da iz kakšnega drugega razloga nimajo pravne podlage. V konkretnem primeru pritožbeno sodišče meni, da četudi je tožnik morda sporno zemljišče uporabljal brez pogodbe, gre v primeru, da je s posegom s strani tožencev v to zemljišče, tožniku bila povzročena škoda, za pravno priznano škodo (primerjaj 132. člen, 168. člen, 169. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Tudi odločitev, da so toženci dolžni nerazdelno plačati tožniku škodo, v primeru, da bo sodišče obstoj škode ugotovilo (glej nadaljevanje obrazložitve), je pravilna in temelji na določbi 186. člena OZ. V tej smeri toženci niso imeli nikakršnih ugovorov, le petotoženi A. J., je pojasnil, ko je bil zaslišan, da je pomagal iz sosedskih vzgibov, kar pa ga solidarne odgovornosti ne razbremeni (2. odstavek 186. člena OZ). Glede na to, da toženci torej v tej smeri niso postavili nikakršnih trditev, sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno v tej smeri svojo odločitev še posebej obrazlagati.

Nastanek in višino škode, kot enega izmed elementov za obstoj odškodninske odgovornosti, je tožeča stranka dokazovala predvsem s predložitvijo "izvedeniškega mnenja o škodi zaradi preoravanja posevka ljulke" univ. dip. ing. agr. M. K. (priloga A2), ki ga je pridobila pred pravdnim postopkom. Tožena stranka je nasprotovala, da se tako pridobljeni dokaz obravnava kot izvedensko mnenje. Sodišče prve stopnje zato mnenja ni obravnavalo kot izvedensko mnenje, temveč kot listinski dokaz. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi v sodni praksi splošno sprejeto, da mnenja izvedenca, ki ga je stranka sama pridobila pred pravdo, ni mogoče upoštevati kot mnenje izvedenca po določbah Zakona o pravdnem postopku (če nasprotna stranka s tem ne soglaša). Po mnenju pritožbenega sodišča pa je tako izvedensko mnenje dopustno obravnavati kot dokaz in ne samo kot navedbe stranke, in to kot listinski dokaz, kot zasebno listino, kot je to storilo sodišče prve stopnje (listina je vsak predmet, na katerem je izražena človekova misel, Jože Juhart, Civilnoprocesno pravo FLRJ, Univerzitetna založba, Ljubljana, 1961, str. 369). Vendar pa mora sodišče pri tem ločiti, kaj v izvedenskem mnenju predstavlja izvid in kaj mnenje. Delavnost, ki jo imenujemo izvid, obstoji v tem, da izvedenec raziskuje dejstva in da o njih poroča; v izvidu je to, kar je izvedenec videl; ko izvedenec podaja izvid, je v resnici priča in ne izvedenec (Juhart, str. 388). Po mnenju pritožbenega sodišča je lahko le ta del pred pravdo pridobljenega izvedenskega mnenja, možno uporabiti kot dokaz z listino (v izvidu npr. izvedenec opiše stanje avtomobila; kolikor je vozilo med pravdo odtujeno, je nedvomno ta del moč uporabiti kot listinski dokaz, kot zabeležbo pričanja izvedenca, v smislu, da je avtomobil res obstajal, v kakšnem stanju je bil ipd.). Podaja mnenja pa je tista dejavnost, ko izvedenec daje o zaznanih dejstvih sodbo s stališča svoje stroke (Juhart, str. 388).

Izvedensko mnenje pa lahko poda le v sodnem postopku postavljeni izvedenec (1. odstavek 244. člena ZPP). V tem delu pa pred pravdo predloženega izvedenskega mnenja ni mogoče uporabiti. Tudi v konkretnem primeru zato sodišče prve stopnje ugotovitev, ki v predloženem izvedenskem mnenju (priloga A2) predstavljajo sodbo izvedenca o zaznanih dejstvih, zato ne bi smelo upoštevati. Ker pa jih je ("glede višine škode se je sodišče v celoti oprlo na izračun cenilca M. K.; njegove ugotovitve v tej listini so v celoti sprejemljive; njegovi izračuni so povsem realni"), je s tem kršilo že navedene določbe pravil dokazovanja, kar je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). V ponovljenem postopku naj torej sodišče prve stopnje pred pravdo priloženo izvedensko mnenje obravnava kot dokazno listino le v delu, ki ga predstavlja izvid (primerjaj npr. Juhart, str. 389 - če je v sporu vprašanje, kakšne so tržne cene, je potrebno le mnenje, ne pa izvid). Upošteva naj, da je dokazno breme za ugotovitev obstoja in višine škode na strani tožeče stranke (kolikor je višino škode mogoče ugotoviti le s pomočjo izvedenca ustrezne stroke, je dokazno breme za tak dokaz prav tako na strani tožeče stranke) in v zvezi s tem trditveno in dokazno podlago strank.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.