Jedro

Da je prišlo do kršitve prevzetih obveznosti po pogodbi, sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Ugotovilo je le, da toženec denarne obveznosti po naročniški pogodbi ni izpolnjeval, ker računov za opravljene storitve ni pravočasno plačal, zato mu je naložilo v plačilo pogodbeno kazen. Naložilo mu je torej plačilo pogodbene kazni za kršitev denarne obveznosti, kar pa po izrecni določbi 3.odst. 270.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ni mogoče.

Izrek

Pritožbi se ugodi, zato se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v P. z dne 28.10.2002 opr.št. I razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 74.120,00 SIT in stroške pritožbenega postopka v znesku 53.300,00 SIT, vse v 15-ih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v P.opr.št. I z dne 28.10.2002 zaradi plačila 76.000,00 SIT s pp obdržalo v celoti v veljavi. Toženo stranko pa je obvezalo, da mora tožeči stranki plačati tudi nadaljnje pravdne stroške v znesku 47.591,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.06.2004 dalje do plačila. Gre za plačilo pogodbene kazni v višini 75.000,00 SIT in zneska 1.000,00 SIT, ki predstavlja razliko do minimalne mesečne porabe, ki je vezana na paket. Sodišče prve stopnje je prišlo do zaključka, da je bila pogodbena kazen dogovorjena za primer kršitve s pogodbo prevzete obveznosti katere je toženec kršil, ker ni plačal denarne obveznosti, zato mora pogodbeno kazen tožeči stranki plačati.

Zoper to sodbo se je pritožil toženec po svojem pooblaščencu. Sodbo izpodbija zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da pogodbena kazen ne more biti dogovorjena za denarne obveznosti. V tem primeru gre za denarno obveznost tožene stranke, zato je odločitev sodišča prve stopnje napačna. Sodba tudi nima razlogov o spornem dejstvu, da je tožeča stranka od naročniške pogodbe odstopila. Tožena stranka je takšno trditev prerekala kot neresnično. Sodišče pa ni navedlo konkretnih razlogov, na podlagi katerih zaključuje, da je tožeča stranka od pogodbe odstopila. Odstop od pogodbe se dokazuje s pisno izjavo volje, ki jo ena stranka pošlje v vednost drugi stranki. Priča B.H. je izpovedal, da tožeča stranka ni pošiljala odpovedi pogodbe. Sodba o tem sploh nima razlogov, saj tožeča stranka, na kateri je bilo dokazno breme, sodišču ni predložila nobenih dokazov, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14.tč. 2.odst. 339.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodba prav tako nima razlogov o ugovoru tožene stranke, da jo splošni pogoji poslovanja tožeče stranke ne zavezujejo, ker jih povprečen potrošnik ne uspe prebrati.

Pritožba je utemeljena.

Gre za spor majhne vrednosti, kjer se sodba lahko izpodbija le zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi napačne uporabe materialnega prava (člen 458. ZPP). Ne more pa se izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Na ugotovljeno dejansko stanje je pritožbeno sodišče vezano. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bila pogodbena kazen dogovorjena za primer kršitve s pogodbo prevzetih obveznosti biti naročnik tožeče stranke najmanj 24 mesecev in ne za denarne obveznosti, oziroma zamude pri izpolnitvi obveznosti. Da je prišlo do kršitve prevzetih obveznosti po pogodbi, sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Ugotovilo je le, da toženec denarne obveznosti po naročniški pogodbi ni izpolnjeval, ker računov za opravljene storitve ni pravočasno plačal, zato mu je naložilo v plačilo pogodbeno kazen. Naložilo mu je torej plačilo pogodbene kazni za kršitev denarne obveznosti, kar pa po izrecni določbi 3.odst. 270.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ni mogoče. Gre za prisilno določbo v zakonu, kjer se pogodbena kazen ne sme dogovoriti za denarne obveznosti. Po 1.odst. 270.čl. ZOR se upnik in dolžnik lahko dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek in mu priskrbel kakšno drugo gmotno korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo. Teh kršitev pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Ker je torej sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi 4.tč. 358.čl. ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Ker je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, je moralo na novo odločiti tudi o stroških pravdnega postopka. Tožeča stranka je v pravdi propadla, zato mora toženi stranki povrniti stroške postopka in sicer v znesku 74.120,00 SIT. Te stroške je pritožbeno sodišče odmerilo skladno z veljavno Taksno in Odvetniško tarifo ter opravljenimi procesnimi dejanji stranke. Tudi s pritožbo je tožena stranka uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka, odmerjene v znesku 53.300,00 SIT, prav odmerjene skladno z veljavno Odvetniško tarifo.