Jedro

Ker je toženec prijavo naredil na podlagi dogodkov, ki so se izkazano zgodili, mu ni mogoče očitati krivde, če je bila njegova ocena pravne kvalifikacije, kot pravnega laika, napačna. Toženčevo ravnanje ni bilo usmerjeno v povzročitev škode tožniku z namenom, da ga prizadene, ampak je bila vložitev ovadbe reakcija toženca na dolgotrajne tožnikove pritiske, ki so postajali vse bolj agresivni. Zato vložena ovadba ni bila protipravno oziroma nedopustno ravnanje.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz naslova nepremoženjske škode, ker v ravnanju tožene stranke, ki naj bi bilo vzrok za nastanek škode, ni zaznalo protipravnega ravnanja.

2. Odločitev o glavni stvari z laično pritožbo izpodbija tožeča stranka. Smiselno navaja, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje. Tisti, ki bi moral biti kaznovan je toženec, ker je v UKC vodil slabo kadrovsko politiko in ni redno zaposlil Slovenke A. A., ampak je zaposloval svojo klientelo iz Bosne. Ni res, da je toženi stranki pošiljal sms-e, ker tega ne zna. Sodišče bi moralo stranki postopka, pa tudi odvetnika tožene poligrafsko testirati, ker je sta v postopku na prvi stopnji lagala. Za seboj ima zelo uspešno diplomatsko kariero in močno duševno trpi, ker človek kot je toženec, blati njegovo dobro ime. Tožene stranke nikoli ni nadlegoval niti ji ni grozil, saj to ni njegov stil obnašanja.

3. Tožena stranka izpodbija odločitev o stroških postopka v 2. točki izreka. V obrazložitvi navaja, da sodišče ni priznalo stroškov za zastopanje pooblaščenca na pripravljalnem naroku 6. 9. 2021, za odsotnost iz pisarne v času potovanja dne 6. 9. 2021 in 24. 11. 2021 v času treh ur, niti za prejem in pregled sodbe ter poročilo stranki.

4. Tožena stranka je na pritožbo tožeče odgovorila in predlagala zavrnitev.

5. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila po odvetniku in predlagala zavrnitev.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

**O pritožbi tožeče stranke**

7. V odškodninskem sporu tožnik zatrjuje, da mu je zaradi ravnanja toženca, ki je na Policijski postaji podal krivo kazensko ovadbo, zaradi kaznivega dejanja ogrožanja, po prvem odstavku 135. člena KZ, nastala škoda. Tožnik je ugleden diplomat. Tožencu nikoli ni grozil, je pa kritiziral njegovo delo kot delo javnega uslužbenca. Na okrožnem državnem tožilstvu so ovadbo zavrgli. Toženi je podal krivo ovadbo samo zato, da bi prizadel ugled, ki ga uživa v družbi in mu povzročil duševne bolečine.

8. Pravna podlaga za odločanje v konkretni zadevi je prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), iz katerega sledi, da mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: protipravnost ravnanja, škoda, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter odgovornost storilca.

9. V obravnavanem primeru je bila ovadba na okrožnem državnem tožilstvu res zavržena, a pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da to še ne pomeni protipravnega ravnanja toženca.

10. Sodišče prve stopnje se je v 12. točki obrazložitve pravilno sklicevalo na določilo 283. člena KZ-1 in sodno prakso iz katere sledi, da kaznivo dejanje krive ovadbe stori kdor koga naznani, da je storil kaznivo dejanje, pa ve, da tega ni storil. V 15. točki obrazložitve je utemeljeno izpostavilo, da sodna praksa daje težo pri izpolnitvi znakov kaznivega dejanja krive ovadbe predvsem naznanitvi lažnih, neobstoječih dejstev glede ravnanja konkretne osebe.

11. V pritožbenem postopku ni spora o okoliščini, da je tožnik tožnenca večkrat obiskal na kliniki. Vse to so potrdili tudi zaposleni, zaslišani kot priče. Nenazadnje je tudi tožnik potrdil, da je toženca tri leta vsak mesec obiskoval. Prav tako ni sporno, da je tožnik na toženca izvajal pritiske zaradi zaposlitve svoje znanke in je po tem, ko je izvedel, da njegova znanka na razpisu za prosto delovno mesto ni bila izbrana, toženca poklical po telefonu in mu povedal, da bo počiščen. Klic je zaznala tudi toženčeva sodelavka in opazila, da se je zaradi tega močno razburil in prestrašil. Poslal mu je tudi pismo in sms sporočilo s svojega telefona. Zato pritožbeno sodišče ne dvomi, da se je zaradi pritiskov, ki jih je tožnik izvajal na toženca, ta počutil vznemirjenega in ogroženega. Tudi toženčevi sodelavci, ki so na sestanku videli poslani sms, so ga razumeli kot grožnjo ali zelo agresivno komunikacijo. Zato so mu svetovali, naj pritožnika prijavi ustreznim organom.

12. Pritožbeno sodišče sledi zaključku sodišča prve stopnje v 21. točki obrazložitve, da številne pritiske, ki jih je tožnik izvajal na toženca, da bi dosegel zaposlitev svoje znanke, toženi upravičeno ni razumel le kot kritiko svojega dela, ampak je bil zaradi tega vznemirjen in prestrašen. Toženi tudi ni pravni strokovnjak, zato od njega ni mogoče pričakovati, da bi bil sposoben presoditi, ali je ravnanje tožnika dejansko bilo mogoče kvalificirati kot kaznivo dejanje. Posledično mu ni mogoče očitati, da bi se moral zavedati, da ni nobenega dvoma, da ravnanje, kot ga je opisal na policijski postaji, ni kaznivo dejanje grožnje. Toženi je na Policijski postaji podal opis dejanskega stanja in ravnanja s podatki in dejstvi, ki jih je po izvedenem dokaznem postopku potrdilo tudi sodišče prve stopnje v pravdnem postopku. Ker je prijavo naredil na podlagi dogodkov, ki so se izkazano zgodili, mu ni mogoče očitati krivde, če je bila njegova ocena pravne kvalifikacije, kot pravnega laika, napačna. Pritožbeno sodišče sledi zaključku sodišča prve stopnje, da toženčevo ravnanje ni bilo usmerjeno v povzročitev škode tožniku z namenom, da ga prizadene, ampak je bila vložitev ovadbe reakcija toženca na dolgotrajne tožnikove pritiske, ki so postajali vse bolj agresivni. Zato vložena ovadba ni bila protipravno oziroma nedopustno ravnanje.

**O pritožbi tožene stranke**

13. Tožena stranka izpodbija odločitev o stroških postopka v delu, kjer sodišče ni priznalo priglašenih stroškov za zastopanje odvetnika na pripravljalnem naroku 6. 9. 2021 (300 točk), za odsotnost iz pisarne za čas potovanja na obravnavo 6. 9. 2021 in 24. 11. 2021, vsakokrat po 3 ure ter za prejem in pregled sodbe ter poročilo stranki (100 točk).

14. Prvostopno sodišče je toženi stranki priznalo stroške zastopanja na prvem naroku za glavno obravnavo 6. 9. 2021. Tožnik v odgovoru na pritožbo pravilno izpostavlja uveljavljeno sodno prakso iz katere sledi, da so v teh stroških že zajeti tudi stroški pooblaščenca za pripravljalni narok, ki je bil opravljen istega dne.

15. Pooblaščencu tožene stranke je sodišče priznalo stroške za odsotnost iz pisarne v času štirih ur, kolikor traja pot iz B. v Ljubljano in nazaj, čeprav so v sodni praksi znani številni primeri, ko sodišče ne prizna niti potnih stroškov, niti časa za odsotnost iz pisarne zaradi potovanja na sodišče, kadar si stranke izberejo odvetnike, ki imajo sedež izven delovnega območja sodišča. Zato tožnik v odgovoru na pritožbo utemeljeno izpostavlja, da toženi ni izkazal, da bi za izbiro odvetnika zunaj sedeža sodišča, kjer je tudi toženčevo prebivališče, bile podane kakršnekoli posebne okoliščine.

16. Odvetnik tudi ni upravičen do posebnih stroškov za prejem, pregled sodbe in poročilo stranki, ker je ta strošek vključen v nagradi za vloge, ki jih v spis vloži stranka.

17. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je potrebno pritožbo tožeče in tožene stranke zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi v celoti (353. člen ZPP) .

18. Obe pravdni stranki sta v pritožbenem postopku s pritožbo propadli, njuna odgovora na pritožbo za odločitev pritožbenega sodišča nista bila relevantna, zato je prav, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP.