Jedro

O odškodnini se v razlastitvenem postopku odloči le, če se razlastitveni zavezanec in razlastitveni upravičenec o njej sporazumeta. V obravnavanem primeru takšen sporazum nedvomno ni bil sklenjen; razlastitvena upravičenka je tožniku ponudila denarno odškodnino, tožnik pa je vztrajal pri odškodnini v obliki nadomestnih zemljišč. Prvostopenjskemu organu ni mogoče očitati, da si ni prizadeval, da stranki skleneta sporazum o odškodnini, še zlasti, ker je ocenil, da so izpolnjeni pogoji za vodenje nujnega postopka po 104. členu ZUreP-1, ki zahteva prednostno obravnavo in odločanje v predpisanih rokih. Ker sporazum o odškodnini ni bil dosežen, je stranki pravilno napotil na sodni postopek določanja odškodnine, sam pa odločil o razlastitvi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Domžale (upravni organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se v korist razlastitvene upravičenke Republike Slovenije zaradi gradnje glavne ceste Želodnik–Mengeš– Vodice na odseku Želodnik–Mengeš z obvoznico Mengeš razlasti nepremičnina parc. št. 733/19, travnik s površino 849 m2, njiva s površino 944 m2, vpisana v vl. št. ... k.o. ..., v lasti A.A. (1. točka izreka); da razlastitvena upravičenka pridobi lastninsko pravico in nastopi posest na razlaščeni nepremičnini z dnem izdaje te odločbe (2. točka izreka); da je rok za pričetek gradnje objekta, zaradi katerega se razlašča nepremičnina, šest mesecev po pravnomočnosti gradbenega dovoljenja (3. točka izreka); da se vknjižba lastninske pravice v korist Republike Slovenije in izbris zaznambe razlastitvenega postopka za razlaščeno nepremičnino izvede v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Domžalah po uradni dolžnosti (4. točka izreka); da se razlastitvenega zavezanca in razlastitveno upravičenko glede odškodnine za razlaščeno zemljišče napoti na Okrajno sodišče v Domžalah, kjer lahko vložita predlog za odmero odškodnine oziroma določitev nadomestila v nepravdnem postopku (5. točka izreka); da pritožba zoper to odločbo ne zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti na razlaščeni nepremičnini (6. točka izreka) in ugotovila, da stroški postopka niso zaznamovani (7. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je razlastitvena upravičenka Republika Slovenija dne 26. 5. 2009 vložila zahtevo za razlastitev, v kateri je navedla, da A., ki je zadolžena za izgradnjo glavne ceste Želodnik–Mengeš–Vodice na odseku Želodnik–Mengeš z obvoznico Mengeš, za izgradnjo te ceste potrebuje nepremičnine, ki ležijo na njeni trasi, kakor izhaja iz Uredbe o državnem lokacijskem načrtu za glavno cesto Želodnik–Mengeš–Vodice na odseku Želodnik–Mengeš z obvoznico Mengeš (Uradni list RS, št. 48/04) ter odločbe o parcelaciji z dne 28. 3. 2008 z obvestilom o spremembi v evidenci zemljiškega katastra z dne 28. 3. 2008. Roki za izvajanje del so opredeljeni s Sklepom o soglasju k letnemu planu razvoja in obnavljanja avtocest za leto 2008 (Uradni list RS, št. 59/08). Izgradnja GC Želodnik-Mengeš je predvidena z nacionalnim programom izgradnje avtocestnega omrežja. V nadaljevanju upravni organ opiše potek postopka do izdaje odločbe z dne 12. 8. 2009, s katero je bila ugotovljena javna korist za predmetno razlastitev in uveden postopek razlastitve. Odločba je postala pravnomočna v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 29. 10. 2009, začetek razlastitvenega postopka pa je bil zaznamovan v zemljiški knjigi. Upravni organ je dne 27. 1. 2010 opravil ustno obravnavo, na kateri je zavezanec izjavil, da postopek sploh ne bi bil potreben, če bi država uredila vse potrebno, da bi lahko zemljišče, ki ga rabi za cesto, zamenjala z zemljiščem parc. št. 459/6, parc. št. 459/4 in parc. št. 454/2, vse k.o. ..., ki ga že dalj časa želi pridobiti. Nadomestno zemljišče zahteva zato, ker ga ima status kmeta in mu kmetijstvo pomeni edini vir dohodka. Razlastitvena upravičenka je na obravnavi predlagala izdajo odločbe o razlastitvi. Upravni organ je njen predlog za izvedbo nujnega postopka ocenil za utemeljen. Razlastitvena upravičenka je potrebo za tak postopek obrazložila s tem, da se razlastitev zahteva za namen, ki je opredeljen v 93. členu Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), in sicer za gradnjo objektov gospodarske infrastrukture, kamor spada tudi gradnja cestnega omrežja. Javna korist je izkazana z Uredbo o državnem lokacijskem načrtu za glavno cesto Želodnik–Mengeš-Vodice na odseku Želodnik–Mengeš z obvoznico Mengeš, razlastitvena upravičenka pa do pridobitve nepremičnin ne more pričeti z deli, za katera so zagotovljena finančna sredstva. To bi imelo za posledico zamudo rokov za izvajanje del, opredeljenih v Letnem planu razvoja in obnavljanja avtocest za leto 2008 in za leto 2009. Predlogu razlastitvene upravičenke za izvedbo nujnega postopka in ugotovitvam upravnega organa o njegovi utemeljenosti razlastitveni zavezanec ni nasprotoval. Glede odškodnine za razlaščeno zemljišče je upravni organ razlastitvenega zavezanca in razlastitveno upravičenko napotil na sodišče, ker v okviru razlastitvenega postopka o tem še ni bilo mogoče skleniti ustreznega sporazuma. Drugostopni organ je zavrnil pritožbo tožeče stranke zoper prvostopno odločbo. Ocenil je, da bi upravni organ sicer moral pred izdajo odločbe o razlastitvi stranki izrecno pozvati k sklenitvi sporazuma o odškodnini in jima dati na voljo ustrezen rok, kar prvostopenjski organ sicer ni storil, vendar to ni bistvena kršitev postopka. Pritožnik je namreč ves čas postopka vztrajal pri sporazumni rešitvi zadeve na način, da država njegovo parcelo, ki je predmet razlastitvenega postopka, zamenja s parc. št. 459/2, 459/4 in 454/2 k.o. ... To je navajal tudi na ustni obravnavi in v pritožbi. Realnih možnosti za sklenitev takega sporazuma v dosedanjem postopku ni bilo. Občina Domžale je v dopisu, ki ga je pritožnik priložil, navedla, da so zemljišča, ki jih želi pridobiti pritožnik, delno kmetijska in delno stavbna, ter da zemljišč za povezovalno cesto ne bo prenašala na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ter tudi, da ne more zagotoviti, da bo status predmetnih zemljišč v planskih aktih tudi v prihodnje ostal delno kmetijski. Pritožbeni organ je ugotovil, da v spisih ni soglasja Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS in da ga pritožnik tudi z ničemer ni izkazal. V času odločanja pritožbenega organa so bile parcele zemljiškoknjižno še vedno bile v lasti Občine Domžale, v zemljiški knjigi pa ni bil vložen predlog za prenos lastninske pravice na Republiko Slovenijo. Zato tudi morebitna določitev dodatnega roka za sklenitev sporazuma pred izdajo odločbe ne bi moglo vplivati na odločitev, saj je očitno, da sporazum v razumnem roku ne bi bil sklenjen.

Tožnik v tožbi navaja, da organ ni postopal v skladu s 104. členom ZUreP, po katerem razlastitev ni dopustna, če država oziroma občina razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena. Navaja, da je drugostopni organ v svoji odločbi pojasnil, da je preveril lastništvo parc. št. 459/4, 459/6 in 454/2 k.o. ... in ugotovil, da so le-te v času odločitve še vedno v lasti občine. Iz dopisa Občine Domžale in pogodbe o prenosu kmetijskih zemljišč, ki ju prilaga, pa je razvidno, da je lastnik teh zemljišč Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov in je po njegovih informacijah že vložen predlog za prenos lastništva na Republiko Slovenijo. Zato tožnik meni, da ni ovir za zamenjavo parc. št. 459/4, 459/6 in 454/2 k.o. ...

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga zavrnitev tožbe. Navaja, da se tožnik v tožbi sklicuje na dokumentacijo, ki izvira iz obdobja po izdaji drugostopenjske odločbe oziroma vsaj iz obdobja po izdaji prvostopenjske odločbe in mu v času odločanja ni bila znana, niti mu ni mogla biti znana. Dopis občine je namreč datiran s 7. 5. 2010, pogodba med SKZG RS in Občino Domžale pa je bila sklenjena 16. 2. 2010. Tako se v tožbi navedena dejstva nanašajo na tista dejstva, ki se v upravnem sporu ne morejo upoštevati, ker se nanašajo na čas po izdaji izpodbijane odločbe.

Stranka z interesom Republika Slovenija na tožbo ni odgovorila.

Tožnik v tožbi navaja, da jo vlaga zoper odločbo št. 35020-23/2009-7, kar je odločba, s katero je drugostopenjski organ zavrnil tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo št. 352-25/2009-24451 z dne 27. 1. 2010. Na poziv sodišča, da tožbo popravi, in predloži prvostopenjski akt, ki ga izpodbija, je tožnik poslal prvostopenjsko odločbo št. 352-25/2009-24451 z dne 12. 8. 2009 in drugostopenjsko odločbo št. 35020-23/2009-3 z dne 29. 10. 2009, ki se nanašata na uvedbo postopka razlastitve. Ker pa iz tožbe nedvomno izhaja, da izpodbija odločbo o razlastitvi št. 352-25/2009-24451 z dne 27. 1. 2010 v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35020-23/2009-7 z dne 23. 3. 2010, je sodišče to odločbo štelo za izpodbijani akt. Tožba ni utemeljena.

Zmotno tožnik meni, da je odločba, s katero je bilo odločeno, da se v korist razlastitvene upravičenke Republike Slovenije razlasti tožnikova nepremičnina parc. št. 733/19, vl. št. ... k.o. ..., nezakonita, ker naj ne bi bil upoštevan 104. člen ZUreP-1. Iz nadaljnjih tožbenih navedb izhaja, da tožnik uveljavlja kršitev tretjega odstavka 92. člena tega zakona, ki določa, da razlastitev ali omejitev lastninske pravice iz prvega odstavka tega člena ni dopustna, če država oziroma občina razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena.

Navedeni pogoj dopustitve razlastitve pomeni, da razlastitveni upravičenec že razpolaga z nepremičnino, ki mu omogoča enakovredno uresničitev javnega interesa, zaradi katerega je predlagal odvzem lastninske pravice na določeni nepremičnini. V konkretnem primeru, ko je bila razlastitev predlagana zaradi gradnje infrastrukturnega objekta, bi po navedeni določbi bila razlastitev nepremičnine parc. št. 733/19 ovirana, če bi Republika Slovenija imela na voljo druge, po legi in površini enakovredne parcele za izgradnjo glavne ceste Želodnik–Mengeš–Vodice na odseku Želodnik–Mengeš z obvoznico Mengeš, kar je v konkretnem primeru razlastitveni namen.

Tega pa tožnik niti ne trdi. Po vsebini zahteva, da se mu za njegovo parcelo, ki spada v ureditveno območje državnega lokacijskega načrta za glavno cesto Želodnik–Mengeš–Vodice na odseku Želodnik–Mengeš z obvoznico Mengeš (pred parcelacijo parc. št. 733/4, ki je po 4. členu Uredbe o državnem lokacijskem načrtu za glavno cesto Želodnik–Mengeš–Vodice na odseku Želodnik–Mengeš z obvoznico Mengeš vključena v ureditveno območje) dodeli nadomestno zemljišče, parc. št. 459/4, 459/6 in 454/2 k.o. ... Sporna je torej odškodnina za razlaščeno zemljišče. O odškodnini se v razlastitvenem postopku odloči le, če se razlastitveni zavezanec in razlastitveni upravičenec o njej sporazumeta. V obravnavanem primeru takšen sporazum nedvomno ni bil sklenjen; razlastitvena upravičenka je tožniku ponudila denarno odškodnino, tožnik pa je vztrajal pri odškodnini v obliki nadomestnih zemljišč. Tudi iz listin, ki jih je tožnik predložil (iz delne pogodbe o prenosu kmetijskih zemljišč in ureditvi drugih premoženjskih razmerij, sklenjene dne 16. 2. 2010 med Občino Domžale in RS, Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS, je razvidno, da je Občina Domžale parc. št. 459/4 in 459/6 k.o. ... prenesla na Republiko Slovenijo) še ni mogoče zaključiti, da bi bil sporazum o nadomestnem zemljišču kot odškodnini za razlaščeno nepremičnino sklenjen, saj v predloženem upravnem spisu ni nobenega podatka, iz katerega bi izhajalo, da bi se razlastitvena upravičenka strinjala z dodelitvijo nadomestne nepremičnine, tudi če bi z njo tedaj že razpolagala. Zato prvostopenjskemu organu ni mogoče očitati, da si ni prizadeval, da stranki skleneta sporazum o odškodnini, še zlasti, ker je ocenil, da so izpolnjeni pogoji za vodenje nujnega postopka po 104. členu ZUreP-1, ki zahteva prednostno obravnavo in odločanje v predpisanih rokih. Ker sporazum o odškodnini ni bil dosežen, je stranki pravilno napotil na sodni postopek določanja odškodnine, sam pa odločil o razlastitvi. Drugih kršitev v zvezi z odločitvijo o razlastitvi pa tožnik ne uveljavlja.

Že prvostopni organ pa je pravilno pojasnil, da se ne glede na odločitev o razlastitvi stranki razlastitvenega postopka lahko sami sporazumeta o odškodnini, sicer pa bo o tožnikovi zahtevi za odškodnino v obliki nadomestnega zemljišča odločilo pristojno sodišče. Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Pravni pouk temelji na prvem odstavku 73. člena ZUS-1.