Jedro

Delavec je upravičen do razlike v plači pri novem in starem delodajalcu le za čas pred sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, s sodno razvezo pa za to ni več pravne podlage. Prvi odstavek 118. člena ZDR-1 kot skrajni datum sodne razveze določa datum odločitve sodišča prve stopnje, vendar pa je glede na zaposlitev tožnika pri drugemu delodajalcu sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi utemeljeno razvezalo z datumom nove zaposlitve, zahtevek za plačilo razlike v plači pa utemeljeno zavrnilo.

Tožnik ni bil diskriminiran, ker mu za čas od 1. 10. 2024 ni bila priznana razlika v plači glede na delavce, ki so ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove sprejeli novo pogodbo o zaposlitvi. Delavcu, ki sprejme novo ponujeno pogodbo o zaposlitvi, delovno razmerje ne preneha, in če je ugotovljeno, da je odpoved nezakonita, je posledično upravičen do priznanja vseh pravic po prejšnji pogodbi (tretji odstavek 91. člena ZDR-1), tudi do razlike v plači. Tožnik ni sprejel ponujene pogodbe o zaposlitvi, posledično mu je delovno razmerje pri toženki prenehalo in se je zaposlil drugje, zato njegov položaj ni primerljiv z delavci, ki ob odpovedi sprejmejo novo pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

I.Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, stroške pritožbe pa krije tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo, ustavilo postopek zaradi delnega umika tožbe (točka I). S sodbo je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo dne 15. 6. 2024, ampak je trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi do 30. 9. 2024, zavrnilo pa je zahtevek za priznanje pravic od 1. 10. 2024 do odločitve (točka II). Toženki je naložilo, da tožniku plača nadomestilo plače od junija 2024 do septembra 2024, v zneskih razvidnih iz prvega odstavka točke III izreka, in zavrnilo zahtevek za plačilo za čas od 1. 10. 2024 dalje ter višji znesek od priznanega v prvem odstavku točke III. Toženki je naložilo, da tožniku plača denarno povračilo v znesku 30.238,67 EUR in zavrnilo zahtevek za plačilo zneska v višini 47.517,91 EUR (točka IV), ter ji naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 1.777,99 EUR (točka V).

2.Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da je v izreku in v 22. točki obrazložitve napačno navedeno, da je bila odpoved tožniku vročena 10. 4. 2024. Nasprotuje sodni razvezi delovnega razmerja s 1. 10. 2024, ko se je zaposlil pri drugemu delodajalcu. Šlo je za zmanjševanje škode, zaradi česar ne sme biti v slabšem položaju od delavcev, ki so sprejeli novo pogodbo o zaposlitvi z nižjo plačo in bodo upravičeni do plačila razlike v plači. Gre za diskriminacijo, odločitev pa je tudi v nasprotju s sodno prakso. Pripada mu odškodnina v višini razlike v plači, ki jo prejema pri novem delodajalcu, in plači, ki bi jo pri toženki (VIII Ips 28/2015, Pdp 1088/2015), saj se mora vzpostaviti stanje, kot če ne bi bilo nezakonite odpovedi, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, nato pa ga je prikrajšalo za te pravice (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V 5. pripravljalni vlogi je izpostavil, za koliko je prikrajšan pri plači pri novem delodajalcu, zato bi mu moralo sodišče do zaključka naroka priznati razliko v plači, saj ni vezano na pravno kvalifikacijo. Napačna je tudi odločitev o višini reparacije. Glede ugotovitve, da ni navedel, kateri dodatki mu pripadajo, izpostavlja dokazni predlog v tožbi, da naj toženka pripravi obračun plače, ki bi jo prejel, če bi delal. Če ne bi prejel odpovedi, bi delo opravljal na enak način kot ostali uredniki osrednje oddaje, zato je upravičen do enake plače. Enako velja za delovno uspešnost. Prenizko je tudi denarno povračilo. Sodišče ni upoštevalo, da je zaposlen le za določen čas in da prejema nižjo plačo. Medijski prostor je omejen, tožnik pa še nima nove zaposlitve za čas, ko se mu izteče pogodba pri trenutnem delodajalcu. Prav tako ni upoštevalo, da je odpoved nezakonita iz vsebinskih razlogov in okoliščine, da bi bil po Aneksu št. 14 h Kolektivni pogodbi upravičen do odpravnine v višini 20-kratnika osnove. Zaradi nezakonite odpovedi ni bil upravičen ne do odpravnine ne do nadomestila za brezposelnost, zato bi mu pripadalo denarno povračilo v višini 18 plač. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi oziroma da se sodba razveljavi in zadeva vrne v nov postopek. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja kršitev pravic iz 14., 22., 23. in 25. člena Ustave RS, ker se sodišče ni opredelilo do vseh izvedenih dokazov, obrazložitev je selektivna, upoštevani so le dokazi, ki potrjujejo navedbe tožnika, ne pa tudi dejstva in dokazi, ki potrjujejo navedbe toženke. Ugotovitev, da je zatrjevala, da je tožnik delal le v enoti A. je zmotna, saj je trdila, da je opravljal delo tudi v tej enoti, kar je potrdil tožnik, izhaja pa še iz izpovedi B. B., C. C., D. D., E. E., F. F. in zaslonske slike odjavne špice oddaje G. Nasprotuje dokazni oceni. Meni, da je potrebno izpovedi priče C. C. dati večjo težo glede na funkcijo, ki jo opravlja, zakaj naj bi bila njena izpoved manj prepričljiva, pa ni ustrezno obrazloženo. Neprepričljiva je tudi dokazna ocena, zakaj sodišče verjame tožniku in H. H., ne pa ostalim dokazom. V tem delu je podana tudi protispisnost. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da je toženka iskala urednike oddaj P., saj so se razpisi nanašali na leto 2023 pred sprejetjem načrta N., s katerim je bil ukinjen progam O. Delovno mesto, ki ga je na podlagi razpisa zasedla I. I., ni bilo več prosto, iz izpovedi C. C. pa ne izhaja, ali se nanaša razpis na isto delovno mesto in v katerem obdobju. C. C. je izpovedala o potrebi po delu novinarjev, kar pa ni relevantno za ta spor. Tudi če bi tožnik po pogodbi o zaposlitvi lahko opravljal tudi novinarsko delo, je napačen zaključek, da bi lahko pretežno opravljal to delo na podlagi pogodbe za urednika oddaj P., poleg tega slednje kaže na potrebo po novinarskem delu in ne delu urednika oddaj P. Nepravilen in neobrazložen je tudi zaključek, da je bil dejanski razlog za odpoved znižanje plače in dejstvo, da je bil tožnik del prejšnjega vodstva. S tem, ko se je sodišče osredotočilo le na to, ali je tožnik delal zgolj za program O., je napačno uporabilo materialno pravo. Bistveno je le, da je bil ta program ukinjen, sodišče pa ne more presojati racionalnosti poslovnih odločitev. Ker je program ukinjen, je postalo delo tožnika na tem programu nepotrebno, ostalih tožnikovih nalog pa ni bilo dovolj, da bi se mu zagotavljalo delo v ustrezni meri. Previsoko je tudi denarno povračilo, saj je tožnik visoko izobražen kader z dolgoletnimi izkušnjami, zelo hitro se je zaposlil, pogodba, ki mu je bila odpovedana, pa je bila sklenjena šele 15. 7. 2022. Predlaga spremembo sodbe, tako da se zahtevek v celoti zavrne, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v novo odločanje.

4.Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke in predlagali, da se pritožbi zavrneta.

5.Pritožbi nista utemeljeni.

6.Pritožbeno sodišče je na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavljata pritožbi. Opredelilo se je do vseh pravno relevantnih dejstev in dokazov. Svojo odločitev o neobstoju utemeljenega odpovednega razloga je ustrezno obrazložilo in upoštevalo vse izvedene dokaze, ne le dokazov, ki naj bi bili v korist tožniku. Ugotovilo je, da so utemeljene navedbe toženke o ustrezni večini glasov članov uprave za podajo odpovedi, kot tudi o dejanski ukinitvi enote A. in ni sledilo trditvam in dokazom tožnika s tem v zvezi. Na podlagi vseh izvedenih dokazov, tudi izpovedi prič toženke, pa je pravilno ugotovilo, da zaradi ukinitve enote A. ni prenehala potreba po delu tožnika, ki dela ni opravljal za ukinjeni program. Dokazna ocena je celovita in v skladu z 8. členom ZPP, očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, 14., 22., 23. in 25. člena Ustave RS zaradi zatrjevane enostranske in selektivne obrazložitve pa neutemeljen.

7.Toženka neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi dokazne ocene sodišča prve stopnje glede odjavne špice oddaje G. Pri protispisnosti gre za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov, ne pa za očitek zmotne presoje izvedenih dokazov, kar dejansko uveljavlja toženka. Tudi sicer toženka spregleda, da sodišče prve stopnje šteje, da je bil ta prispevek objavljen za program O.

8.Tožnik v pritožbi izpostavlja, da je sodišče prve stopnje v izreku in 22. točki obrazložitve zapisalo napačen datum prejema odpovedi, vendar je v tožbenem zahtevku sam navedel, da mu je bila odpoved vročena dne 10. 4. 2024 (peta pripravljalna vloga). Sodišče prve stopnje je v izreku pravilno povzelo zahtevek, v 22. točki pa pojasnilo, da je sledilo tožnikovemu zahtevku, zato je naveden datum prejema odpovedi 10. 4. 2024, iz preostale obrazložitve pa izhaja, da je toženka odpoved podala 10. 4. 2024, tožniku pa je bila vročena 24. 4. 2024.

9.Tožnik je bil zaposlen pri toženki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 7. 2022 na delovnem mestu urednik oddaj P. v enoti J. Toženka mu je dne 10. 4. 2024 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, v kateri je odpovedni razlog utemeljila z ukinitvijo enote A., v okviru katerega naj bi tožnik opravljal delo, zaradi česar tožniku ne more več zagotavljati dela. Sodišče prve stopnje je glede na opisani odpovedni razlog pravilno ugotavljalo, ali je tožnik delo po odpovedani pogodbi o zaposlitvi dejansko opravljal za enoto A., zato je neutemeljen očitek o napačni uporabi materialnega prava. Pritožbene navedbe, da je tožnik opravljal delo tudi za druge programe, vendar tega dela ni bilo dovolj, da bi se mu zagotovila zaposlitev za polni delovni čas, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, saj toženka tega na prvi stopnji ni zatrjevala (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10.Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 7. 2022 opravljal za enoto S. in ne za program O. Že iz tega razloga je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je podana odpoved, ki je posledica ukinitve enote A., nezakonita. Tožnik je bil sicer kadrovsko razporejen v program O. in je sedel v prostorih programa O., vendar je delo opravljal za program enote S. To sta poleg tožnika potrdili priči H. H. in B. B. E. E. in F. F., na izpovedbo katerih se sklicuje toženka, pa nista znala izpovedati, kaj je tožnik dejansko delal, le kam je bil formalno razporejen. Enako velja za izpoved D. D., ki je bila od septembra 2023 v. d. odgovorne urednice programa S., vendar kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bil tožnik v zadnji četrtini leta 2023 dlje časa bolniško odsoten, da je delo do takrat opravljal za program enote S., pa je potrdila B. B., ki je bila urednica oddaje K. na programu enote S. Zgolj formalna razporeditev na program enote O., ob ugotovitvi, da je tožnik delo opravljal za program S., ne utemeljuje prenehanja potrebe po delu tožnika zaradi ukinitve programa O.

11.Toženka v pritožbi v zvezi z izpovedjo B. B. neutemeljeno uveljavlja, da priča ni zanikala, da bi tožnik delal tudi za enoto A. Priča je namreč povedala, da je tožnik delal za program S., da ga je srečala v prostorih oddaje L., tj. programa O., ni pa vedela povedati, ali je delo opravljal tudi za program O., saj je bil tam odgovorni urednik H. H., ki pa je izpovedal, da tožnik ni delal za program O. Objava prispevka G. v okviru oddaje L., pod katerega je bil podpisan H. H. kot odgovorni urednik enote A., tudi po presoji pritožbenega sodišča ne dokazuje, da je toženka tožniku utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi ukinitve programa O. Enako velja glede še enega prispevka, za katerega je tožnik izpovedal, da je bil objavljen v sklopu oddaje L. Objava dveh prispevkov, ki sta se nanašala na vojno v M., v okviru enote A. ne pomeni, da je tožnik delal v okviru tega programa, glede na izpoved tožnika in prič H. H. ter C. C., da je tožnik delal za program S. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje med drugim tudi izhaja, da na programu O. niso imeli potrebe za tožnikove prispevke, saj je imel ta program minimalno političnih vsebin, katere je pokrival tožnik.

12.Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve ustrezno utemeljilo, zakaj ni verjelo priči C. C., direktorici Š., da naj bi tožnik delo opravljal v okviru programa O. Toženka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje tej dokazni oceni s sklicevanjem na položaj priče, zaradi katerega naj bi imela njena izpoved večjo težo. Ravno zaradi položaja, ki ga je priča zasedala, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je neprepričljiva njena izpoved, da ni seznanjena s tem, kaj je tožnik delal, in ni vedela povedati, zakaj ni več potrebe po njegovem delu, razen da je bil ukinjen program O., pri čemer je priča zgolj domnevala, da je tožnik delal na tem programu. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo izpoved priče v drugem sporu, kjer je nekaj dni prej vedela izpovedati bistveno več. Med drugim je izpovedala tudi, da ima toženka potrebo po delu urednikov oddaj P., da urednikov oddaj P. primanjkuje in se jih težko dobi, kar je v nasprotju z izpodbijano odpovedjo in navedbami toženke, da je prenehala potreba po delu tožnika kot urednika odddaj P.

13.Kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 7. 2022 tožnikovo delovno mesto urednika odddaj P. ni bilo vezano na program S. ali program O., ampak na PPE Š.. Toženka je decembra 2023 iskala urednike oddaj P., pri čemer je že decembra 2023 pripravila načrt T., s katerim je bila predvidena ukinitev enote A., tožnika pa ni prerazporedila, čeprav je imela potrebo po tem delu. Namesto tega je na to delovno mesto zaposlila osebo, ki pogojev za zasedbo tega delovnega mesta ni izpolnjevala, kar izhaja tako iz izpovedi C. C. kot H. H. in B. B. Iz prepisa zaslišanja C. C. izhaja, da je na vprašanje, ali je bil v decembru interni razpis za urednika oddaj P., odgovorila, da je razpis za to delovno mesto bil, zato toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da iz njene izpovedi ne izhaja, kdaj in za katero delovno mesto je bil razpis. V drugem sporu pa je ista priča nekaj dni prej na vprašanje, ali je toženka v času od januarja do aprila 2024 iskala urednike, povedala, da imajo predvsem z uredniki oddaj P na programih U. že več let težave, ker jim jih primanjkuje in jih je težko dobiti. Tožnik je odpoved pogodbe o zaposlitvi prejel aprila 2024, vendar je toženka že decembra 2023 predvidela ukinitev programa O., tako decembra 2023 kot aprila 2024 pa je potrebovala urednike oddaj P. v okviru programa U. Pritožbeno sodišče se zato strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da toženka tudi iz tega razloga ni izkazala, da ni bilo potrebe po delu urednika oddaj P. v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku.

14.Toženka ni dokazala, da je zaradi ukinitve enote A. prenehala potreba po delu tožnika, zato je nepomembno, ali je prenehala tudi potreba po novinarskem delu, ki ga je tožnik opravljal v okviru delovnega mesta urednika oddaj P; ali je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za pravilno delovno mesto (toženka odpovedi ni podala zaradi neustreznosti pogodbe o zaposlitvi oziroma zaradi prenehanja potrebe po uredniškem delu); ali je bil dejanski razlog za odpoved znižanje plače oziroma ali je bila odpoved posledica okoliščine, da je bil tožnik del prejšnjega vodstva, zato se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do navedb strank s tem v zvezi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15.Sodišče prve stopnje je za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pravilno zavrnilo zahtevek za plačilo nadomestila plače v višini povprečne plače zaposlenih na delovnem mestu urednik oddaj P.. Tožnik je za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi upravičen do nadomestila plače, ki bi mu pripadala, če odpovedi ne bi prejel in ne do povprečne plače ostalih urednikov oddaj P. Sodna praksa, na katero se sklicuje v pritožbi (Pdp 293/2024 in ostale), ni uporabljiva, saj je v navedenih zadevah šlo za drugačno dejansko stanje. Delavci so bili formalno zaposleni pri enem delodajalcu, delo pa so opravljali za drugega delodajalca. Zaradi zlorabe poslovnega modela posredovanja delavcev so bili upravičeni do odškodnine v višini razlike prejemkov iz delovnega razmerja, ki so jih prejemali pri formalnemu delodajalcu, in prejemkov, ki bi jim pripadali pri dejanskemu delodajalcu, izhajalo pa se je iz plače primerljivih delavcev.

16.Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno priznalo nadomestilo plače upoštevajoč osnovno plačo, povečano za razrede napredovanj in dodatek za delovno dobo, ne pa tudi drugih dodatkov. Tožnik namreč ni navedel, kateri dodatki, razen dodatka za nadure in delovno uspešnost, in v kakšni višini, mu pripadajo. Dokazni predlog, da naj toženka izračuna povprečno plačo urednika oddaj P., kot bi jo prejemal, če ne bi bilo odpovedi, ne nadomesti pomanjkljivih trditev. Tožnik bi moral konkretno navesti, do katerih dodatkov je upravičen, ne glede na to, da dela dejansko ni opravljal, česar ni storil (prvi odstavek 7. člena ZPP). Ker dela za toženko od prenehanja delovnega razmerja ni več opravljal, mu ne pripada ne plačilo za nadure ne za delovno uspešnost, saj sta navedena dodatka vezana na dejansko opravljeno delo, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

17.Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da bi mu morala biti priznana odškodnina zaradi razlike v plači, ki jo od 1. 10. 2024 prejema pri novemu delodajalcu in plači, ki bi jo prejemal pri toženki, če ne bi prišlo do odpovedi. Iz obeh sodb, na kateri se sklicuje v pritožbi, jasno izhaja, da je delavec upravičen do razlike v plači pri novem in starem delodajalcu le za čas pred sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, s sodno razvezo pa za to ni več pravne podlage. Ker je bila tožniku z zaposlitvijo pri novemu delodajalcu, kjer je delo nastopil 1. 10. 2024, s 30. 9. 2024 pogodba o zaposlitvi sodno razvezana, za čas od 1. 10. 2024 dalje ni podlage za priznanje odškodnine v višini razlike v plači. Prvi odstavek 118. člena ZDR-1 kot skrajni datum sodne razveze določa datum odločitve sodišča prve stopnje, vendar pa je glede na zaposlitev tožnika pri drugemu delodajalcu sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi utemeljeno razvezalo z datumom nove zaposlitve, zahtevek za plačilo razlike v plači pa utemeljeno zavrnilo. Tožnik je zaradi nezakonite odpovedi upravičen do reparacije na način, da mu mora toženka priznati pravice, ki bi mu pripadale v času zaposlitve pri njej, vendar to velja samo do 1. 10. 2024, kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, zato je neutemeljen očitek o nasprotju v sodbi in s tem kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

18.Tožnik ni bil diskriminiran, ker mu za čas od 1. 10. 2024 ni bila priznana razlika v plači glede na delavce, ki so ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove sprejeli novo pogodbo o zaposlitvi. Delavcu, ki sprejme novo ponujeno pogodbo o zaposlitvi, delovno razmerje ne preneha, in če je ugotovljeno, da je odpoved nezakonita, je posledično upravičen do priznanja vseh pravic po prejšnji pogodbi (tretji odstavek 91. člena ZDR-1), tudi do razlike v plači. Tožnik ni sprejel ponujene pogodbe o zaposlitvi, posledično mu je delovno razmerje pri toženki prenehalo in se je zaposlil drugje, zato njegov položaj ni primerljiv z delavci, ki ob odpovedi sprejmejo novo pogodbo o zaposlitvi.

19.Tožnik in toženka se neutemeljeno pritožujeta zoper višino prisojnega denarnega povračila na podlagi drugega odstavka 118. člena ZRD-1. Tožniku je bilo glede na čas zaposlitve pri toženki (skoraj 14 let), dobre zaposlitvene možnosti (tožnik je star 53 let, visoko izobražen, z veliko izkušenj, novo zaposlitev je našel v dobrih treh mesecih), upoštevajoč nižjo plačo pri novem delodajalcu, dejstvo, da je odpoved nezakonita zaradi vsebinskih razlogov, majhen obseg reparacije, pravilno odmerjeno denarno povračilo v višini sedmih povprečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Toženka se neutemeljeno sklicuje, da je bil tožnik po zadnji pogodbi o zaposlitvi zaposlen krajši čas, saj se gleda celotna delovna doba tožnika pri toženki, ne le glede na zadnjo pogodbo o zaposlitvi. Prav tako je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo nižjo plačo pri novem delodajalcu in razlog za nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik s tem v zvezi neutemeljeno uveljavlja, da navedeno, poleg neizplačane odpravnine in neprejemanje denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, utemeljuje denarno povračilo v najvišji možni višini. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo vse navedene okoliščine. Odpravnina, katere tožnik zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ni prejel, pa ni okoliščina, ki bi se presojala v okviru 118. člena ZDR-1, saj gre za dva povsem različna instituta.

20.Ker sta pritožbi neutemeljeni, prav tako niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe, upravičen pa je do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku v okviru priglašenih stroškov, upoštevaje prvi odstavek 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo (OT), priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 7,5 točk materialnih stroškov, skupaj 382,5 točk oziroma 229,50 EUR, z 22 % davkom na dodano vrednost pa v višini 279,99 EUR. Višji priglašeni stroški tožniku glede na OT ne pripadajo.

-------------------------------

1Prim. 20. točko obrazložitve sodbe VDSS Pdp 1088/2015 z dne 15. 9. 2016. V zadevi VSRS VIII Ips 28/2015 z dne 21. 4. 2015 pa je bila delavcu, ki se je v času sodnega postopka za krajši čas z vmesnimi prekinitvami zaposlil drugje, priznana razlika v plači kot polna reparacija. Razlika se mu je priznala le za čas do sodne razveze, ker vmesne krajše zaposlitve niso vplivale na datum sodne razveze (to je bil dan izdaje sodbe v ponovljenem postopku).

2Prim. sodba VDSS Pdp 476/2024 z dne 20. 11. 2024.