Jedro

Razveljavitev 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ, ki je veljala v času izdaje sklepa o zavarovanju s predhodno odredbo z dne 3. 7. 2014, ni mogoče šteti kot dejstvo, ki se nanaša na samo terjatev oziroma njen obstoj, temveč ta razveljavitev zakona vpliva na materialnopravno presojo narave sklepa o izvršbi, izdanega na podlagi verodostojne listine, ki je bil razveljavljen v dovolitvenem delu na podlagi pravočasnega ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi. Naknadna sprememba pravne podlage ne omogoča ponovnega sojenja v zadevi, v kateri je že bilo pravnomočno odločeno na podlagi pravne podlage, kakršna je veljala v času prvega sojenja. Iti mora za naknadni nastanek pravno relevantnih dejstev (torej tistega, kar spada v spodnjo premiso sodniškega silogizma). Tudi pri naknadni spremembi sodne prakse ne gre za na novo nastala pravna dejstva.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom izreklo, da se dolžnikovemu ugovoru ugodi in se sklep o zavarovanju s predhodno odredbo Z 16/2014 z dne 3. 7. 2014 razveljavi ter predlog za zavarovanje s predhodno odredbo zavrne (I. točka izreka), da se razveljavijo opravljena izvršilna dejanja in se v zemljiški knjigi izbriše predznamba zastavne pravice na dolžnikovih nepremičninah (II. točka izreka) ter da mora upnik povrniti dolžniku 183,96 EUR izvršilnih stroškov v osmih dneh od vročitve tega sklepa, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 8-dnevnega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper tak sklep se pritožuje upnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). V pritožbi navaja, da je rok za ugovor zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo iztekel 30. 7. 2014 in ker do izteka roka dolžnik ugovora ni vložil, je sklep o predhodni odredbi z dne 3. 7. 2014 postal pravnomočen 31. 7. 2014 in ne 1. 8. 2014, kot to napačno ugotavlja sodišče. Tožnik je ugovor zoper sklep z dne 3. 7. 2014 vložil šele 26. 8. 2014, zato bi ga moralo sodišče zavreči kot prepoznega. Sodišče ni imelo prav nobenega razloga za ugotovitev, da je dolžnik vložil ugovor po izteku roka v smislu 56. člena ZIZ, saj dolžnik tega v svojem ugovoru ni navajal, niti ni navajal dejstev, ki bi utemeljevala vložitev ugovora po izteku roka. Tega je mogoče vložiti, če temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev in je nastopilo po izvršljivosti odločbe oziroma po sklenitvi sodne poravnave, če ga brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Sodišče v izpodbijanem sklepu nima razlogov o tem, zakaj je uporabilo določbo 56. člena ZIZ, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri presoji ugovora dolžnika je povsem nepomembno dejstvo, da je 29. 7. 2014 začela veljati odločba Ustavnega sodišča U-I-148/13-15 z dne 10. 7. 2014, saj mora dolžnik zoper sklep pravočasno ugovarjati. V kolikor pa dolžnik vloži ugovor po izteku roka v smislu 56. člena ZIZ, pa mora navesti dejstva, ki utemeljujejo uporabo tega določila. Sodišče ne sme ugotavljati dejstev, ki jih stranke niso navajale, zato bi moralo že iz tega razloga zavrniti ugovor, če ga ne bi že zavrglo kot prepoznega.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhajajo ugotovitve: (-) da je sodišče prve stopnje dne 3. 7. 2014 izdalo sklep, s katerim je ugodilo upnikovemu predlogu za zavarovanje s predhodno odredbo, (-) da je bil sklep z dne 3. 7. 2014 dolžniku vročen na podlagi fikcije vročitve po četrtem odstavku 142. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ dne 22. 7. 2014, (-) da je rok za vložitev pritožbe (pravilno ugovora zoper sklep) iztekel 30. 7. 2014, saj gre pri zadevah zavarovanja v skladu z določbo 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o sodiščih (ZS) za nujno zadevo, v katerih tečejo tudi procesni roki in da bi odločba (sklep o zavarovanju s predhodno odredbo) postala pravnomočna dne 1. 8. 2014, (-) da je zoper sklep z dne 3. 7. 2014 dolžnik vložil ugovor, ki ga je poslal priporočeno 25. 8. 2014, (-) da se je v ugovoru dolžnik skliceval na odločbo Ustavnega sodišča U-I-148/13-15, ki se je začela uporabljati 29. 7. 2014, poleg tega pa je navajal tudi, da je v sklepu z dne 3. 7. 2014 podan napačen pravni pouk, da je zoper ta sklep dopustna pritožba ter da pogoji za uporabo prvega odstavka 258. člena ZIZ in za izdajo predhodne odredbe niso bili podani tudi zaradi tega, ker ne gre za nikakršno neposredno razmerje med upnikom in dolžnikom, saj je obstajalo le najemno razmerje med dolžnikom in družbo L. d.o.o., o prenosu terjatve pa dolžnik ni bil obveščen.

5. Sodišče prve stopnje je kljub navedbam upnika v odgovoru na ugovor, da je sklep z dne 3. 7. 2014 že postal pravnomočen in da odločba Ustavnega sodišča nanj ne more vplivati, štelo, da je v predmetni zadevi potrebno uporabiti odločbo Ustavnega sodišča U-I-148/13-15 z dne 10. 7. 2014, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 58/2014 z dne 28. 7. 2014 in s katero je bila razveljavljena 1. točka prvega odstavka 258. člena ZIZ, ki je predstavljala podlago za izdajo sklepa o zavarovanju s predhodno odredbo v predmetni zadevi. Svoje stališče o dolžnosti uporabe odločbe Ustavnega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljilo z navedbami, da je odločitev Ustavnega sodišča začela učinkovati 29. 7. 2014 in da je v postopkih, ki so začeti pred razveljavitvijo zakona in niso pravnomočno končani, kot je bilo to v obravnavanem primeru, ko je sklep z dne 3. 7. 2014 postal pravnomočen 31. 7. 2014 (in ne 1. 8. 2014, kot zmotno navaja sodišče prve stopnje v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa), razveljavljenega dela zakona ni dovoljeno uporabiti, saj bi odločitev, ki bi temeljila na razveljavljenih določbah, bila nezakonita.

6. Čeprav drži, da se v skladu s 44. členom Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS) razveljavljeni zakon ali del zakona ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem začetka učinkovanja razveljavitve, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno, in čeprav je odločba Ustavnega sodišča glede na določbo 43. člena ZUstS začela učinkovati 29. 7. 2014, kar je bilo dva dni pred nastopom pravnomočnosti sklepa z dne 3. 7. 2014, te odločbe Ustavnega sodišča ni mogoče uporabiti, saj zoper sklep z dne 3. 7. 2014 ni bil vložen redni ugovor oziroma je bil ta vložen prepozno, kot je že poudaril tudi upnik v odgovoru na ugovor. Ravno zaradi dejstva, da je dolžnik ugovor vložil prepozno, je sodišče prve stopnje njegov ugovor obravnavalo kot ugovor po izteku roka (in ne kot redni ugovor, kot je sicer bil naslovljen). Sodišče prve stopnje bi torej lahko uporabilo odločbo Ustavnega sodišča le v primeru, če bi bil ugovor zoper sklep z dne 3. 7. 2014 pravočasno vložen, saj lahko sodišče prve stopnje le na podlagi pravočasnega ugovora poseže v že izdan sklep o zavarovanju s predhodno odredbo. Če dolžnik ugovora zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo ne vloži (pravočasno), postane sklep pravnomočen in četudi pred nastopom pravnomočnosti pride do spremembe sodne prakse ali materialnega predpisa, tega ni več mogoče upoštevati, saj niti sodišče prve stopnje, niti pritožbeno sodišče nimata pravice posegati v odločitev prvostopenjskega sodišča brez vloženega rednega pravnega sredstva. Ugovora po izteku roka pa ni mogoče utemeljevati s sklicevanjem na spremembo sodne prakse ali materialnega prava.

7. Ker je v obravnavani zadevi sklep o zavarovanju s predhodno odredbo z dne 3. 7. 2014 postal pravnomočen 31. 7. 2014, kot pravilno navaja upnik v pritožbi (saj pravnomočnost sklepa nastopi naslednji dan po izteku roka za vložitev pravnega sredstva - ugovora), je mogoče ugovor dolžnika z dne 25. 8. 2014 obravnavati le kot ugovor po izteku roka v skladu z določbami 56. člena ZIZ. Iz prvega odstavka 56. člena ZIZ pa izhaja, da lahko ugovor po izteku roka temelji le na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, in je nastopilo po izvršljivosti odločbe oziroma po sklenitvi poravnave, če dolžnik tega dejstva brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZIZ pa mora dolžnik v takem ugovoru navesti vse razloge, ki jih lahko uveljavlja v času vložitve. Sodišče zavrže kasnejši ugovor, če temelji na razlogih, ki bi jih vložnik lahko uveljavil v prejšnjem ugovoru. Razveljavitev določbe 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ, ki je veljala v času izdaje sklepa o zavarovanju s predhodno odredbo z dne 3. 7. 2014, ni mogoče šteti kot dejstvo, ki se nanaša na samo terjatev oziroma njen obstoj, temveč ta razveljavitev zakona vpliva na materialnopravno presojo narave sklepa o izvršbi, izdanega na podlagi verodostojne listine, ki je bil razveljavljen v dovolitvenem delu na podlagi pravočasnega ugovora dolžnika zoper sklep o izvršbi. Sodišče prve stopnje je v 7. točki obrazložitve sicer pravilno ugotovilo, da je z razveljavitvijo 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ odpadla pravna podlagi za izdajo sklepa o zavarovanju s predhodno odredbo, vendar ker je sklep z dne 3. 7. 2014 zaradi nepravočasne vložitve ugovora dolžnika postal pravnomočen 31. 7. 2014, spremembe sodne prakse oziroma materialno pravne podlage ni mogoče upoštevati pri odločanju o ugovoru po izteku roka v skladu s 56. členom ZIZ. Naknadna sprememba pravne podlage namreč ne omogoča ponovnega sojenja v zadevi, v kateri je že bilo pravnomočno odločeno na podlagi pravne podlage, kakršna je veljala v času prvega sojenja. Iti mora za naknadni nastanek pravno relevantnih dejstev (torej tistega, kar spada v spodnjo premiso sodniškega silogizma)(1). Tudi pri naknadni spremembi sodne prakse ne gre za na novo nastala pravna dejstva(2). Nenazadnje tudi obnova postopka po določbah ZPP, ki je tudi izredno pravno sredstvo, na podlagi katerega je dopustno poseči v pravnomočne odločbe sodišč (kar omogoča ugovor po izteku roka), ni dopustna zaradi spremembe materialnega prava(3). Upnik tako v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da sklicevanje v ugovoru z dne 25. 8. 2014 na odločbo Ustavnega sodišča ne more utemeljiti ugovora po izteku roka.

8. Ker pa je dolžnik ugovor z dne 25. 8. 2014 utemeljeval tudi z navedbami drugih dejstev, do katerih se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni opredelilo, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena v zvezi 355. členom ZPP in 15. členom ZIZ pritožbi upnika ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, saj je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti.

9. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ponovno presoditi, ali bo ugovor dolžnika, ki je bil poslan s priporočeno poštno pošiljko 25. 8. 2014, obravnavalo kot redni ugovor ali kot ugovor po izteku roka, v slednjem primeru pa bo moralo tudi presoditi, ali ta dolžnikov ugovor izpolnjuje pogoje v skladu s 56. členom ZIZ, da bi ga bilo mogoče šteti kot ugovor po izteku roka in sicer glede na navedbe, ki jih je dolžnik podal v tem ugovoru.

10. V zvezi s pritožbenimi stroški, ki jih je upnik priglasil v pritožbi, je pritožbeno sodišče odločilo, da se odločitev o teh stroških pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1): Tako dr. Aleš Galič v: Lojze Ude et. al, Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2009, stran 171, točka 41. Op. št. (2): 1. Prav tam, točka 43. Op. št. (3): 2. glej sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 152/2014 z dne 23. 6. 2014.